Jedro

V okviru zmožnosti zavezanca ni mogoče brez pridržka upoštevati le njegovih stalno zagotovljenih rednih dohodkov, temveč je potrebno upoštevati tudi tiste zmožnosti, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo tožnica in toženec sklenila dne 11.12.1993. Njunega mladoletnega sina je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, očetu pa naložilo plačevanje preživnine, in sicer za čas od 1.1.2009 do 1.5.2009 v znesku 250,00 EUR in za čas od 1.5.2009 dalje v znesku 240,00 EUR. Uredilo je še stike med očetom in mladoletnim sinom ter toženca zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožnice v znesku 568,82 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo se toženec pravočasno pritožuje brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov, izpodbija pa le odločitev glede prisojene preživnine. Najprej opravičuje svojo odsotnost z glavne obravnave, ker je zamešal datume, sodišče pa si je posledično napačno napravilo vtis o njegovi neodgovornosti. Zatrjuje, da se ne izmika plačevanju preživnine, vendar je v tem trenutku prijavljen na zavodu kot iskalec zaposlitve in ni v stanju plačevati prisojeno preživnino. Pri iskanju zaposlitve pa je tudi omejen zaradi priznane invalidnosti tretje kategorije. Zanika, da bi bil v zakonu oziroma do otrok neskrben ali neodgovoren, tudi po odselitvi iz skupnega stanovanja je sprva tožnici odvajal mesečno 300,00 EUR, kasneje pa je bil v tem onemogočen, saj je izgubil zaposlitev in je sinu dajal le občasno žepnino. V tem času je opravljal le priložnostna, slabše plačana dela. Glede omenjenega osebnega avtomobila zanj plačuje še 200,00 EUR mesečnih kreditnih obveznosti, stanovanje pa je res pisano na njegovo ime, a v njem živi njegova mama, ki zanj tudi plačuje kredit. Zato predlaga, da se mu določi realnejši mesečni obrok preživnine, v kolikor pa bo dobil primerno zaposlitev, pa bo odvajal preživnino v sedanjem znesku.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04-UPB1, v nadaljevanju ZZZDR) sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotovi otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju njune materialne in pridobitne zmožnosti. Določba 2. odst. 129.a člena ZZZDR določa, katere stroške sodišče upošteva pri oceni potreb, v 1. odst. pa je sodišču naloženo, da skrbi za otrokove koristi in določi takšno preživnino, ki je primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s pomočjo zaslišanja tožnice, pri kateri otrok živi, ugotovilo, da mesečni stroški za mladoletnega sina T. znašajo 400,00 EUR, ob upoštevanju otroškega dodatka pa 350,00 EUR mesečno. Po oceni pritožbenega sodišča gre za realno oceno mesečnih potreb otroka, tako opredeljenim stroškom pa tudi toženec v ničemer ne oporeka. Toženec tudi ne oporeka nekaterim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede zmožnosti obeh staršev za kritje potreb mladoletnega sina oziroma njunim trenutnim prihodkom, zatrjuje pa nezmožnost plačila zaradi trenutne nezaposlenosti oziroma prejemanja zgolj nadomestila za brezposelnost. Ob tem gre pritožniku pojasniti, da pri odločitvi o višini preživnine v okviru zmožnosti zavezanca ni mogoče brez pridržka upoštevati le njegovih stalno zagotovljenih rednih dohodkov. Preživninska obveznost predstavlja naravno in strogo osebno obveznost staršev v zvezi s pravicami otrok, ki jih ureja zakon. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno izpostavilo toženčeve večje pridobitne zmožnosti v primerjavi s tožnico, nenazadnje tudi sam v pritožbi navaja, da opravlja določena priložnostna dela, ki poleg nadomestila za brezposelnost predstavljajo dodaten vir prihodkov. Neutemeljeno se toženec sklicuje tudi na kreditne obveznosti v zvezi z odplačilom kupnine za osebni avto, saj ima obvezna do mladoletnega otroka absolutno prednost pred tovrstnimi finančnimi obvezami. Na osnovi ugotovljenih dejstev je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da bo toženec ob primernem angažiranju izkoristil dane pridobitne zmožnosti in bo naloženo preživninsko obveznost zmogel brez škode za lastno preživljanje. Sodišče prve stopnje je tako preživninsko breme pravilno porazdelilo med oba starša, pri čemer je na strani tožnice utemeljeno upoštevalo, da bo del svoje obveznosti izpolnjevala tudi z neposredno oskrbo in vzgojo mladoletnega sina.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).