Jedro

Spremembi odločbe o dodelitvi v varstvo in vzgojo se (vsaj zaenkrat) tudi oba otroka odločno upirata. Želja otrok, pri katerem od staršev bosta živela po razvezi zakonske skupnosti staršev, pa v obravnavanem primeru (glede na starost otrok - fant 14 let, dekle pa 12 let) ni tako nepomembna in neupoštevna, kot prikazuje revizija. Oba otroka sta željo sposobna izraziti (in sta med postopkom tudi jo), njuna izražena želja pa je upoštevna tako na podlagi 2. odstavka 105. člena ZZZDR kot tudi na podlagi 12. člena Konvencije o pravicah otroka (Zakon o ratifikaciji konvencije ZN o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15/90), ki določa, da morajo države podpisnice jamčiti otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V obravnavani zadevi je sodišče izražena mnenja otrok presodilo in ob upoštevanju drugih ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev (ta se navedena v prejšnjih odstavkih te obrazložitve) materialnopravno pravilno odločilo, da zahteva za spremembo odločbe o vzgoji in varstvu otrok ni utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se spremeni odločitev sodišča o varstvu in vzgoji otrok in sicer tako, da bosta ml. otroka pravdnih strank dodeljena v varstvo in vzgojo materi (tožeči stranki), oče otrok (tožena stranka) pa naj bi od 1.10.1995 dalje prispeval k preživljanju otrok po 10.000,00 SIT mesečno za vsakega.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne drži trditev, da otroka ne marata tožnice zato, ker ju je zapustila. Iz družine je odšla zaradi toženčevega nasilja. Otroka sta do tožnice res sovražno nastrojena, vendar pa je to posledica toženčevega vpliva nanju. Sodišče bi se moralo vprašati, zakaj se otroka do tožnice tako vedeta. Vpliv okolja v katerem otroka živita je zanju škodljiv. Tožnica ima otroka rada in jima želi pomagati. Hoče skrbeti zanju in ju vzgajati. Zaradi nasilnega ravnanja do tožnice je bil oče otrok kaznovan pri sodniku za prekrške. Za otroka bi bilo koristno, če bi se predodelila v varstvo in vzgojo materi, ki živi v urejenih življenjskih razmerah. Na koristi otrok mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Le volja otrok ne more biti odločilna. Če tožnica do otrok ne bi čutila ljubezni, se zanju ne bi borila. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka navedla, da očitki tožnice na račun očeta ml. otrok niso utemeljeni, kar dokazujejo tudi podatki spisa Kpr ... in odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne ..., ki jo je tožena stranka priložila reviziji.

Revizija ni utemeljena.

Ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank je sodišče odločilo tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok pravdnih strank in sicer tako, da sta oba otroka po razvezi zakonske zveze ostala pri očetu (toženi stranki).

Po določbi 4. odstavka 78. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR lahko sodišče na zahtevo razvezanega zakonca (v obravnavanem primeru matere otrok) ali centra za socialno delo izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otrok, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otrok.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da spremembe odločbe o varstvi in vzgoji otrok ne narekujejo niti spremenjene razmere niti koristi otrok. V obširnem dokaznem postopku sta podala strokovno mnenje Center za socialno delo in izvedenec. Iz obeh mnenj po ugotovitvah sodišč izhaja, da si otroka ne želita spremembe, da sta se vživela v sedanje okolje in da preselitev k materi odločno odklanjata predvsem iz razloga, ker tožeča stranka živi z izvenzakonskim partnerjem, ki pa ga oba otroka ne sprejemata. Po ugotovitvah obeh sodišč sta otroka pri očetu primerno oskrbovana, nasilna preselitev k materi pa bi pri njiju še poglobila bolečino, ki jo občutita zaradi razveze staršev. Sodišči sta tudi ugotovili, da ločitev otrok ne bi bila primerna in da oba otroka, ki sta stara 14 in 12 let, želita tudi v prihodnje ostati pri očetu.

Kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, materi otrok ni mogoče očitati, da ne bi bila sposobna za vzgojo in varstvo otrok. Tudi v reviziji večkrat ponovljene trditve, da ima otroka rada, da bi zanju želela skrbeti in jima pomagati v vsakdanjem življenju, so brez dvoma iskrene in točne. Kljub temu pa njenemu tožbenemu zahtevku vendarle ni bilo mogoče ugoditi. Spremembi odločbe o dodelitvi v varstvo in vzgojo se (vsaj zaenkrat) tudi oba otroka odločno upirata. Želja otrok, pri katerem od staršev bosta živela po razvezi zakonske skupnosti staršev, pa v obravnavanem primeru (glede na starost otrok - fant 14 let, dekle pa 12 let) ni tako nepomembna in neupoštevna, kot prikazuje revizija. Oba otroka sta željo sposobna izraziti (in sta med postopkom tudi jo), njuna izražena želja pa je upoštevna tako na podlagi 2. odstavka 105. člena ZZZDR kot tudi na podlagi 12. člena Konvencije o pravicah otroka (Zakon o ratifikaciji konvencije ZN o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15/90), ki določa, da morajo države podpisnice jamčiti otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V obravnavani zadevi je sodišče izražena mnenja otrok presodilo in ob upoštevanju drugih ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev (ta se navedena v prejšnjih odstavkih te obrazložitve) materialnopravno pravilno odločilo, da zahteva za spremembo odločbe o vzgoji in varstvu otrok ni utemeljena.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama (154. člen ZPP). Enako pa velja tudi za toženo stranko, ki je na revizijo odgovorila, saj njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi v revizijskem postopku. Stroški revizijskega odgovora se zato ne morejo opredeliti kot stroški, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).