Jedro

Niti cestišče niti ograja sama po sebi ne predstavljata nevarne stvari. Če je cestišče zaradi neustrezne zaščitne ograje postalo nevarna stvar, gre za okoliščine, za katere lahko odgovarja tisti, ki ni upošteval predpisov in standardov pri postavitvi zaščitne ograje, kar pa utemeljuje krivdno in ne objektivno odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi prve do pete tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na četrto toženo stranko ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno in delno sodbo z dne 23. 11. 2010 razsodilo, da so tožbeni zahtevki po temelju utemeljeni zoper prvo toženo stranko (1. točka izreka), medtem ko je tožbene zahtevke proti drugi, tretji in četrti toženi stranki zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je še, da so tožniki nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške drugi toženi stranki v višini 7.150,80 EUR, tretji toženi stranki v višini 2.585,18 EUR in četrti toženi stranki v višini 4.798,84 EUR s pp. (3. točka izreka). S sklepom z dne 29. 12. 2010 je sodišče prve stopnje 2. točko izreka vmesne in delne sodbe z dne 23. 11. 2010 popravilo tako, da je poleg list. št. 31-35 dodalo še list. št. 131. 2. Zoper navedeno sodbo so vložile pritožbo tožeče stranke in prva tožena stranka. O zadevi je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo ter je pritožbi prvega toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka sedme in devete tožnice razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo tožečih strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po reviziji prve do pete tožnice je Vrhovno sodišče RS s odločbo II Ips 170/2012 z dne 19.12.2013 reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na četrto toženko ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je revizijo zavrnilo ter odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožniki so odgovornost četrte tožene stranke utemeljevali s tem, da je izdala dovoljenje za izvedbo gorsko hitrostne dirke, čeprav samo cestišče glede na konstrukcijo in tehnično izvedbo tega brez prevelikega in zavestnega tveganja za varnost udeležencev ni omogočalo, pristojni upravni organ pa ni preveril, ali obstajajo ustrezni pogoji za izdajo dovoljenja oziroma, ali je bila ugotovitev delavcev PP X. v tem delu dejansko neustrezna in nepravilna, in s tem da je Ministrstvo za promet in zveze, Direkcija za promet in ceste, izdalo dovoljenje za zaporo ceste, čeprav cestišče za takšno športno dejavnost ni bilo povsem primerno. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je bila odločba upravnega organa v postopku izdaje dovoljenja izdana po pravilno izpeljanem upravnem postopku na podlagi določil Zakona o varnosti cestnega prometa in Zakona o javnih shodih in javnih prireditvah, saj je upravni organ zaradi izdaje dovoljena pridobil vsa potrebna strokovna dokazila, kot mu to nalaga zakonodaja (izdana je bila licenca, vozila so bila tehnično pregledana, izdelan pa je bil tudi varnostni načrt), policisti pa so opravili tudi predhoden ogled cestišča, kjer naj bi se izvajala dirka in v zvezi s svojimi pristojnostmi za varnost udeležencev v cestnem prometu niso zaznali neustreznosti, zato so upravni organi ter policisti PP X. ravnali s potrebno skrbnostjo in jim zato protipravnosti ni mogoče očitati. Njihova dolžnost, kot je to pojasnilo Vrhovno sodišče v že citirani odločbi, namreč ni bilo preverjanje pravilnosti izgradnje ceste, zaščitne ograje ali drugih naprav ob cesti oziroma preverjati, ali je bilo ob njihovi izgradnji zadoščeno vsem zahtevanim standardom. Dovoljenje za zaporo, ki ga je pristojno Ministrstvo za promet in zveze, Direkcija za ceste, izdalo na podlagi Zakona o javnih cestah, pa ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom, saj dovolitev zapore dela ceste na določenem odseku zaradi prireditve sama po sebi ne more povzročiti škode.

5. Tožeča stranka pa je zatrjevala odgovornost četrte tožene stranke tudi na objektivni in krivdni podlagi, ker četrta tožena stranka ni poskrbela, da bi bila zaščitna ograja pravilno nameščena in sicer tako, da bi vzdržala takšno trčenje, kot je bilo konkretno, oziroma ker ograja ni bila nameščena po predpisih (standardih) in zato ni služila namenu, za katerega je bila postavljena.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da je četrta tožena stranka odgovorna po pravilih objektivne odgovornosti kot imetnica nevarne stvari, ker je regionalna cesta zaradi neustrezne zaščitne ograje postala nevarna stvar. Odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi določbe 1.060 člena Obligacijskega zakona), zato je odgovornost ne glede na krivdo ali objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba ozko, utesnjujoče razlagati. Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 154. člena ZOR). Niti cestišče niti ograja sama po sebi ne predstavljata nevarne stvari, na kakršno se nanašati določbi 173. in 174. člena ZOR. Če je cestišče zaradi neustrezne zaščitne ograje postalo nevarna stvar, gre za okoliščine, za katere lahko odgovarja tisti, ki ni upošteval predpisov in standardov pri postavitvi zaščitne ograje, kar pa utemeljuje krivdno in ne objektivno odgovornost ( glej odločbo VS RS II Ips 140/2010).

7. Ker je bila trditvena podlaga tožeče stranke, da obstoječa prometna signalizacija in oprema na cestišču ni bila zgrajena, postavljena in vzdrževana v skladu s predpisi, ki urejajo ceste in varnost cestnega prometa, med drugim tudi s standardi za varovalne ograje JUS US, podana v sklopu navedb o protipravnem ravnanju upravnega organa, se prvostopno sodišče (niti drugostopno sodišče v prvi odločitvi) do zatrjevane krivdne odgovornosti na navedeni dejanski podlagi ni opredelilo niti ni v tej smeri izvajalo dokaznega postopka, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na četrto toženko razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v ponovljenem postopku presojalo vse elemente odškodninske odgovornosti tudi na tej podlagi.

8. Okoliščina, da je šele Vrhovno sodišče opozorilo na obravnavanje drugačne pravne podlage navedb, ki so bile sicer dane v sklopu navedb o protipravnem ravnanju upravnega organa četrte tožene stranke v postopku izdaje dovoljenja, pa daje v skladu s 4. odst. 286. čl. ZPP četrti toženi stranki možnost, da v ponovljenem postopku predstavi svoja stališča glede navedene dejanske in pravne podlage spora ter v tej smeri predlaga dokaze.

9. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.