Jedro

Pri razporeditvi delavca na drugo ustrezno delovno mesto, če nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen, ni potrebno ugotavljati nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, saj v takem primeru ne gre za spor o razporeditvi, ampak za ohranitev delovnega razmerja v primeru neizpolnjevanja zahtev za zasedbo delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo tako, da je razveljavilo sklepa odbora za delovna razmerja tožene stranke, št. 3401/1-1990 z dne 11.7.1990 in sklep delavskega sveta št. 3545 z dne 27.9.1990. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 2.9.1990, temveč še traja. Tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo in ga razporediti na dela in naloge, ki odgovarjajo njegovim delovnim zmožnostim ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega poziva ter mu obračunati in izplačati nadomestilo osebnega dohodka za čas od 2.9.1990 do poziva nazaj na delov v višini, kot če bi delal, ter poravnati vse prispevke in davke iz delovnega razmerja. Kar je zahteval več, pa je sodišče zavrnilo. Obenem pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku poravnati stroške postopka v višini 160.191,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske odločbe do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišalo pričo A. J., ki je bil v času odpovedi delovnega razmerja tožniku zaposlen pri toženi stranki kot tehnični direktor. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na njegovo izpoved, da je bilo v čistilni skupini, kamor naj bi bil razporejen tožnik, dovolj dela in na to izpoved oprlo svojo odločitev. Tožena stranka meni, da je njegova izpoved popolnoma izkrivljena, saj je tako izpoved podal v kontekstu izpovedi, da so v kriznem razmerju pri toženi stranki v tistem obdobju stremeli za tem, da je bilo v vsaki skupini samo toliko delavcev, kolikor jih je bilo potrebno. Pri ponovnem odločanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh zbranih dokazov v spisu in je napačno sledilo reviziji, ki določa, da je potrebno posebej ugotavljati možnosti za prerazporeditev delavca, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Revizija se pri tem sklicuje na obstoječo delovno zakonodajo in sicer na določilo 3. točke 1. odst. 100. člena ZDR, ko navaja, da je potrebno za vsakega delavca posebej ugotavljati, da ga ni možno zaposliti oz. prerazporediti. Pri takem stališču se domneva, da tako revizijsko sodišče kot tudi sodišče prve stopnje nista upoštevala vseh zbranih dokazov, zlasti zapisnik 9. redne seje upravnega odbora E. z dne 30.10.1990, ki na 5. str. citiranega zapisnika pod točko 6. ugotavlja zmanjšanje zaposlenih za 50 in pod točko 11. pod točko C, da zmanjšanje zaposlenih še ni v zadostni meri doseženo, kot eden od ukrepov za sanacijo težkih razmer pri toženi stranki.

Revizijsko sodišče in sodišče prve stopnje nadalje nista upoštevala odločbe Mestne uprave za inšpekcijske službe, Sanitarni inšpektorat, št. S 1/90 z dne 24.1.1990, s katero nalaga toženi stranki med drugim odstraniti iz dela tudi tožnika. Iz te odločbe izhaja, da morajo vsi delavci, ki imajo kakršenkoli stik z živili, imeti zahtevani preizkus znanja - higienski minimum. Tudi iz kasnejših kontrolnih pregledov je bilo jasno odločeno, da morajo tudi delavci v čistilni skupini imeti tak preizkus, kar je tožena stranka v dosedanjih razpravah večkrat to poudarjala. Iz teh dejstev izhaja, da tožnika ni bilo možno v nobenem primeru zaposliti na drugem delovnem mestu. Navedbe tožene stranke jasno izhajajo iz določila 3. odst. 11. člena Zakona o zdravstvenem nadzoru nad živili in podzakonskih predpisih na osnovi teh določil. Nadalje še navaja, da je bilo v dosedanjem postopku povsem jasno izkazano, da je bila tožena stranka v tem obdobju 1989/90 in 1991 v izredno težkih razmerah zaradi znanih dogodkov blokade južnih tržišč. Poleg tega ne more skrbeti za zaposlitev delavcev v nasprotju s svojimi poslovnimi interesi, ampak je njen osnovni namen rentabilno poslovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da ti niso podani. Sodišče prve stopnje je izvajalo obširni dokazni postopek, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni pritožbeno sodišče ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ker so pravilno obrazloženi in ne dvomi v dokazno oceno tega sodišča in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilno obrazložitev in pravilne zaključke sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa zaključuje pritožbeno sodišče, da niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo izpoved priče A. J. glede obsega dela čistilne skupine in da sta tako sodišče prve stopnje, kot tudi revizijsko sodišče upoštevala pri svojih odločitvah vse pisne dokaze v spisu, zato je pritožbena trditev tožene stranke o tem neutemeljena. Poleg tega še ugotavlja pritožbeno sodišče, da iz odločbe Mestne uprave za inšpekcijske službe, Sanitarni inšpektorat št. S 1/90 z dne 24.1.1990, ne izhaja utemeljenost pritožbene navedbe tožene stranke, da morajo imeti vsi delavci, ki imajo kakršenkoli stik z živili, zahtevani preizkus znanja, to je higienski minimum. Tožena stranka ni tudi v pritožbi podala nobenega dokaza o tem, da morajo imeti tudi delavci v čistilni skupini tak preizkus, in ki bi zaradi tega vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj iz izjave direktorja tožene stranke z dne 20.11.1991, ki jo je tudi podpisala vodja varstva pri delu ing. L. R. (list. št. 37), izhaja, da ni obvezen tečaj iz higienskega minimuma za delavce v hlevih, tehnično-vzdrževalni službi in čistilni skupini. Ta izjava je tudi v skladu z določbo 5. odst. 3. člena Pravilnika o tečajih in izpitih za pridobitev osnovnega znanja o higieni živil in osebni higieni za osebe zaposlene v proizvodnji ali prometu z živili (Ur.l. RS št. 17/95), ki določa, da spisek oseb, ki morajo opraviti osnovni in obnovitveni tečaj, vodi OZD oz. nosilec samostojnega osebnega dela s sredstvi, ki so lastnina občanov. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da mora vsak delavec imeti higienski minimum in da zato nima delovnega mesta, kamor bi lahko razporedila tožnika potem, ko ni opravil ta higienski minimum. Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialno-pravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).