Jedro

Revidenti v reviziji navajajo, da gre v obravnavani zadevi za več pomembnih pravnih vprašanj, vendar v nadaljevanju revizije vprašanj, glede katerih pričakujejo odločitev Vrhovnega sodišča, ne postavijo natančno in konkretno. Njihove sicer obširne revizijske navedbe o vprašanjih, ki naj bi bila pomembna v obravnavani zadevi glede na trditveno in dokazno breme, ki je na njihovi strani, za dovoljenost revizije ne zadoščajo. Uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izkazan.

Revidenti le z zatrjevanjem „izgube“ statusa izbrisanega in s tem povezanih posledic niso izkazali konkretnih posledic izpodbijane odločitve (zavrnitev zahtevka revidentov za spremembo podatkov v potrdilih o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji). Zato za dovoljenost revizije ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so prvi, druga in četrti tožnik (v nadaljevanju revidenti) vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Upravne enote Maribor, št. 210-488/2013-11 (9105) z dne 18. 6. 2013, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njihov zahtevek za spremembo podatkov v potrdilih o stalnem prebivališču v RS.

4. Revidentom so bila namreč na njihovo zahtevo izdana potrdila iz evidence registra stalnega prebivalstva o naslovih in časovnih obdobjih, v katerih so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 16. 10. 1978 do 12. 10. 1992, ko so odjavili stalno prebivališče iz Republike Slovenije, na naslov ..., Srbija in Črna Gora. Ker so revidenti menili, da so podatki o odjavi stalnega prebivališča iz Republike Slovenije (in hkratni prijavi v Črni Gori) neresnični, in da bi morali biti z dnem 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva v skladu z 81. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj), so podali zahtevek za spremembo podatkov v potrdilih o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji (uveljavljali so neresničnost potrjenega dejstva oziroma nepravilno sestavo potrdila – prvi odstavek 171. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), ki pa ga je prvostopenjski organ z navedeno odločbo na podlagi četrtega odstavka 180.a člena ZUP zavrnil. V obrazložitvi navedene odločbe je prvostopenjski organ revidentom pojasnil, da so upravne enote podatke o izbrisu v evidencah registra stalnega prebivalstva (dejansko) ažurirale v začetku leta 1993 na podlagi seznama oseb, ki so še imele prijavljeno stalno prebivališče, revidenti pa so z dnem 12. 10. 1992 (kot izhaja iz uradne evidence) odjavili stalno prebivališče iz Republike Slovenije, zato jih organ ni izbrisal iz registra stalnega prebivalstva v skladu z 81. členom ZTuj. Ker revidenti v postopku niso dokazali neresničnosti potrjenih dejstev, je prvostopenjski organ njihov zahtevek zavrnil. Tožena stranka pa je z odločbo, št. 210-94/2013/4 (1322-11) z dne 24. 12. 2013, zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo prvostopenjskega organa.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) To pomeni, da je pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj prek sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 65/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge).

8. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (ki je potrdilo odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahtevka revidentov za spremembo podatkov v potrdilih o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji) temelji na ugotovitvi, da revidenti v upravnem postopku niso dokazali neresničnosti potrjenega dejstva, ki izhaja iz uradne evidence, da so z dnem 12. 10. 1992 odjavili stalno prebivališče iz Republike Slovenije. Nosilni argument izpodbijane sodbe namreč je, da revidenti v postopku niso uspeli dokazati neresničnosti odjave stalnega prebivališča iz Republike Slovenije, zato zanje zakonska fikcija izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni nastopila. Ob tem je sodišče pojasnilo, da je v obravnavanem primeru dokazno breme na strani revidentov, saj so ti tisti, ki morajo dokazati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (171. člen ZUP), pri čemer nosilci javnih pooblastil izdajajo potrdila zgolj o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco.

9. Revidenti v reviziji sicer navajajo, da gre v obravnavani zadevi za več pomembnih pravnih vprašanj, vendar v nadaljevanju revizije vprašanj, glede katerih pričakujejo odločitev Vrhovnega sodišča, ne postavijo natančno in konkretno.

10. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča bi namreč morali revidenti natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tega revidenti niso storili. Njihove sicer obširne revizijske navedbe o vprašanjih, ki naj bi bila pomembna v obravnavani zadevi (te pa so med drugim, da se je sodišče „izmikalo“ ugotavljanju, ali je bil primarni vir podatkov pristen in ali je bilo uničenje originalnih obrazcev zakonito; ugovarjanje dokazni oceni in ustrezni obrazložitvi izpodbijane sodbe), glede na trditveno in dokazno breme, ki je na njihovi strani, za dovoljenost revizije ne zadoščajo. Glede na v prejšnji točki opisano vsebino obravnavane zadeve (kjer se ugotavlja, ali so v potrdilu kot javni listini dejstva neresnično potrjena oziroma ali je bila ta pravilno sestavljena) tudi iz ostalih revizijskih navedb (ki se nanašajo na revizijske razloge) ni mogoče ugotoviti (sklepati na to), katero je tisto pravno vprašanje, na katerega naj odgovori Vrhovno sodišče. 11. Revidentom je treba tudi pojasniti, da določbe ZUS-1, ki urejajo postopek z revizijo, jasno razmejujejo pogoje za dovoljenost revizije, in razloge, s katerimi je mogoče v reviziji izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe upravnega sodišča. Iz narave pravnega sredstva, še posebej, ker gre za izredno pravno sredstvo, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009). Restriktiven pristop pri presoji izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije je utemeljen tudi s pomenom instituta pravnomočnosti, katerega pomen poudarja tudi Ustava (158. člen), zato je v pravnomočne sodne odločbe mogoče posegati le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008). Vrhovno sodišče je zato v svojih številnih odločbah sprejelo stališče, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča (odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge).

12. Glede na obrazloženo uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

13. Revidenti tudi niso izkazali, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Navedli so, da ima izpodbijana odločitev zanje zelo hude posledice: „izguba statusa izbrisanega, na to vezane pravice do odškodnine, itd.“

15. Za to, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme. V okviru trditvenega bremena mora navesti, kakšne konkretne posledice mu bodo zaradi izpodbijane odločitve nastale, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. V okviru dokaznega bremena pa mora svoje navedbe vsaj verjetno izkazati.(2) Revidenti s svojimi navedbami opisanega trditvenega in dokaznega bremena v obravnavani zadevi niso izpolnili, saj le z zatrjevanjem „izgube“ statusa izbrisanega in s tem povezanih posledic, niso izkazali konkretnih posledic izpodbijane odločitve (zavrnitev zahtevka revidentov za spremembo podatkov v potrdilih o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji). Zato za dovoljenost revizije ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 16. Ker revidenti niso izkazali izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(2) Enako tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012 in druge.