Jedro

Organ prve stopnje bi moral izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbah 145. člena in 146. člena ZUP in v okviru tega postopka dati tožnikoma možnost, da se izjavita o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da sodelujeta pri izvedbi dokazov in da se seznanita z uspehom dokazovanja in se o tem izjavita. Ker gre v obravnavani zadevi za stvar, v kateri so udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, in sicer razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec, je po mnenju sodišča za razrešitev spornih vprašanj v skladu s 154. členom ZUP potrebno razpisati tudi ustno obravnavo. Z ustno obravnavo se namreč najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in zagotavlja pravica do enakega varstva (22. člen URS).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odpravita se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. ... z dne 20.6.2005 ter odločba Upravne enote A. št. ... z dne 18.4.2005. Zadeva se vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v višini 63,44 EUR.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov na odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 18.4.2005 o začetku razlastitvenega postopka za razlastitev nepremičnin tožnikov parc. št. ..., vseh vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. B. Tožnika sta v pritožbi navajala, da se v tem primeru, ker je avtocesta Z. - Ž. že zgrajena, ni možno sklicevati na zakon o graditvi cestnega omrežja v Republiki Sloveniji. Menila sta, da bo gradnja spremljajočega objekta tipa 2 v bodoče lastniku prinašala visoke zaslužke in zato izdajanje razlastitvenih odločb ni pošteno do kmetov, ki sodijo med socialno šibkejši sloj. Pripravljena sta prodati le parcelo št. ... k.o. B., vendar ne po ponujeni ceni, temveč je zanju sprejemljiva cena gradbenih parcel v občini A. Še bolj se tožnika nagibata k zamenjavi z nadomestnim zemljiščem, predlagata zemljišče na nasprotni strani ceste sicer slabše kvalitete, vendar v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in v celotni izmeri, saj je njuna kmetija zaščitena. Poudarila sta, da se ne strinjata s prodajo prvotnih parcelnih številk ..., saj menita, da je mogoča drugačna rešitev za ureditev podvoza C. S poglobitvijo podvoza se bo po njunem mnenju le poslabšalo sedanje stanje, ko podvoz ob vsakem deževju zalije tako, da ni prehoden. Tako je mogoče cesto razširiti samo na spodnjo stran na močvirno zemljišče v lasti Sklada kmetijskih zemljišč. Tožnika v pritožbi še navajata, da bi bilo potrebno poiskati rešitev in cesto speljati ob avtocesti ob zunanji strani vasi, saj je cesta, na kateri se bo zelo povečal promet, speljana le iz podvoza, naprej pa njena zasnova ni rešena, čeprav razširitev ni možna. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02; v nadaljevanju: ZUreP-1) v 1. odstavku 93. člena določa, da se ob pogojih iz 92. člena tega zakona nepremičnina lahko razlasti za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture; za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč za potrebe obrambe države, državnih rezerv, varnosti državljanov in njihovega premoženja ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; za rekonstrukcije in rušitve po predpisih o graditvi objektov na objektih iz prvih dveh točk tega odstavka. V 3. odstavku istega člena je določeno, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz 1. odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Nadalje tožena stranka navaja, da 1. odstavek 100. člena navedenega zakona določa, da v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da je za navedene nepremičnine izkazana javna korist v skladu s 3. odstavkom 93. člena ZUreP-1, saj se nahajajo v območju, ki ga določa državni lokacijski načrt za avtocesto na odseku Z. - Ž., ki je bil sprejet z Uredbo o lokacijskem načrtu za gradnjo enostranskega spremljajočega objekta tipa 2 na AC odseku ... (Uradni 1ist RS, št. 109/2002; v nadaljevanju: Uredba o lokacijskem načrtu). Po mnenju tožene stranke je upravni organ ravnal pravilno, ko je izdal odločbo o uvedbi postopka razlastitve. Zato je tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.; v nadaljevanju: ZUP) pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnika sta se v tožbi sklicevala na svoja mnenja, zahteve in argumente, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter navajala, da sta zoper isto stvar že vložila tožbo na upravno sodišče v zadevi Upr ... z dne 17.1.2005. Z dopolnitvijo tožbe, ki sta jo vložila po pooblaščenki, tožnika še navajata, da se z odločitvijo tožeče stranke ne strinjata, ker menita, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za razlastitev nepremičnin parc. št. ..., parc. št. ... (v tožbi gre očitno za pomoto, mišljena je parc. št. ...), parc. št. ... in parc. št. ..., vse k.o. B., ki so njuna lastnina in jih potrebujeta pri opravljanju kmetijske dejavnosti. Poudarjata, da so nepremičnine del njune zaščitene kmetije, s parcelacijo in odvzemom njunih parcel pa jima je nastala še dodatna škoda pri dodeljevanju subvencij, ki sta jih v letu 2004 in 2005 v celoti izgubila, ker po predpisih nista dosegla minimuma, ki se zahteva. Pripravljena sta prodati le parc. št. ..., ki leži neposredno ob avtocesti, po dejansko pošteni tržni vrednosti. Ne pristajata pa na odvzem ostalih parcel, ki niso ob avtocesti ampak v zaokroženi celoti njune kmetije in v bližini njune domačije. Tožnika sta prepričana, da nista podana ne abstraktna ne konkretna javna korist, ki bi utemeljevala in omogočala predvideno razlastitev njunih nepremičnin za potrebe bencinskega servisa oziroma spremljajočega objekta tipa 2. Menita, da ta objekt ni objekt javne koristi, saj o tem ne obstaja niti sklep vlade niti pristojne občine. Za objekt javne koristi pa se po njunem mnenju štejejo le objekti s področja zdravstva, šolstva, vzgoje, kot je to opredeljeno v členu 93 ZUreP-1. Obstaja le letni plan razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2004, ki ga je sprejela Vlada RS (Uradni list RS, št. 69/2004), javno korist pa mora opredeliti zakon in ne uredba, na katero se sklicujejo v konkretnem primeru v postopku razlastitve nepremičnin. Razlastitveni upravičenec v tem postopku zato ne more biti Republika Slovenija, ker ne gre za gradnjo iz 93. člena ZUreP-1, niti za opravljanje dejavnosti v pristojnosti države. Po mnenju tožnikov gre za očitno gospodarsko pridobitno dejavnost, kar pa ne opravičuje razlastitve kmetijskega zemljišča, ki ga toženca uporabljata za opravljanje kmetijske dejavnosti, s katero se ukvarjata vse življenje in zato njune pravice in koristi ne morejo biti podrejene koristi v postopku razlastitve. Javna korist namreč ni utemeljena in ni z ničemer dokazana. Za razlastitev ne obstaja pravna podlaga, ker so to lahko edino veljavni prostorski načrti. ZUreP-1 ne more nadomestiti prostorskega načrta, kot to po mnenju tožnikov neutemeljeno in zgrešeno navaja prvostopni organ v odločbi o razlastitvi. Nepremičnine tožnikov tudi niso v neposredni bližini avtoceste in je razlastitev tudi iz tega razloga neutemeljena, nepotrebna in pravno zgrešena. Zato tožnika predlagata razveljavitev izpodbijane odločbe v celoti in povračilo stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Prizadeta stranka v tem postopku Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, na tožbo ni odgovorila.

Nadomestna zastopnica javnega interesa A.A. z Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, je prijavila udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Glede navedbe tožnikov, da sta že vložila tožbo zoper isto stvar na upravno sodišče v zadevi opr. št. Upr ... z dne 17.1.2005, sodišče uvodoma ugotavlja, da se le-ta nanaša na tožbo v upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 15.11.2004, izdano v postopku določitve gradbene parcele. O tožbi tožnikov v tej zadevi, ki se je v nadaljevanju postopka vodila pod opr. št. U ..., je naslovno sodišče že odločilo s sodbo opr. št. U ... z dne 21.7.2005. V obravnavani zadevi je sporna izdaja odločbe o začetku razlastitvenega postopka. Sodišče po vpogledu v izpodbijano odločbo in predložene upravne spise ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo enostranskega spremljajočega objekta na odseku avtoceste Z. - Ž., katerega gradnja je predvidena z državnim prostorskim izvedbenim načrtom, in sicer Uredbo Vlade RS o lokacijskem načrtu za gradnjo enostranskega spremljajočega objekta tipa 2 na AC odseku ... (Uradni 1ist RS, št. 109/2002; v nadaljevanju: Uredba o lokacijskem načrtu). Pravno podlago za izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka ima pristojni organ v določbi 100. člena ZUreP-1, ki določa, da lahko razlastitveni upravičenec od pristojnega organa zahteva izdajo odločbe, s katero ugotovi, da je javna korist za razlastitev potrebnih zemljišč izkazana in odloči, da se postopek razlastitve začne, da se uvedba razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi ter da se razlastitvenemu zavezancu prepove promet z nepremičninami, ki so predmet razlastitve.

Po presoji sodišča je napačno stališče tožečih strank, da se v skladu s 93. členom ZUreP-1 za objekt javne koristi štejejo le objekti s področja zdravstva, šolstva in vzgoje. ZUreP-1 namreč v 1. točki prvega odstavka 93. člena določa, da se nepremičnina lahko razlasti tudi za namen gradnje ali prevzema objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture. V obravnavanem primeru je zgoraj n avedeni enostranski spremljajoči objekt sestavni del avtoceste skladno z določili 13. člena in 14. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97), po katerih so sestavni del avtoceste tudi posebej zgrajeni priključki nanjo ter prometne površine zunaj vozišča, torej počivališča, parkirišča kot tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor pridobil ali zgradil za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti.

Sodišče meni, da je neutemeljeno tudi stališče tožečih strank, da mora javno korist opredeliti zakon in ne uredba. ZUreP-1 v tretjem odstavku 93. člena jasno določa, da se šteje, da je izkazana javna korist za razlastitev nepremičnin iz prvega odstavka tega člena, če so predvidene v državnem lokacijskem načrtu. V obravnavanem primeru je gradnja predvidena z Uredbo o lokacijskem načrtu, ki je bila sprejeta na podlagi tretjega odstavka 41. člena in 45.j člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl.; v nadaljevanju: ZUN) in v skladu z drugim odstavkom 170. člena ZUreP-1 ostane v veljavi, po svoji vsebini pa ima značaj državnega lokacijskega načrta v smislu 42. člena in 46. člena ZUreP-1. Sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo tudi glede pravilne uporabe procesnega prava in po vpogledu v izpodbijano odločbo in predložene upravne spise ugotovilo, da je Upravna enota A. izdala odločbo št. ... z dne 18.4.2005 o začetku razlastitvenega postopka za razlastitev nepremičnin tožnikov po skrajšanem postopku na podlagi določil 144. člena ZUP. Prvostopni organ je menil, da se je dejansko stanje v obravnavani zadevi dalo v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel in predložil razlastitveni upravičenec in glede na določilo tretjega odstavka 144. člena ZUP razlastitvenih zavezancev ni zaslišal, posredoval pa jima je zahtevo za razlastitev z vsemi prilogami. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je bil postopek pred organom prve stopnje pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena.

Po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpoljeni pogoji za odločanje na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP, na katerega se sklicuje prvostopni organ. Organ prve stopnje bi namreč moral izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbah 145. člena in 146. člena ZUP in v okviru tega postopka dati tožnikoma možnost, da se izjavita o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da sodelujeta pri izvedbi dokazov in da se seznanita z uspehom dokazovanja in se o tem izjavita. Ker gre v obravnavani zadevi za stvar, v kateri sta udeleženi stranki z nasprotujočimi interesi, in sicer razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec, je po mnenju sodišča za razrešitev spornih vprašanj v skladu s 154. členom ZUP potrebno razpisati tudi ustno obravnavo. Z ustno obravnavo se namreč najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in zagotavlja pravica do enakega varstva (22. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.).

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri svojem odločanju ni upoštevala zgoraj navedenih določb ZUP. Njena opustitev se na podlagi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ker stranki ni bila dana možnost, da se v upravnem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006; v nadaljevanju: ZUS-1), ki se glede na drugi odstavek 105. člena in 3. točko prvega odstavka 64. člena istega zakona uporablja tudi za spore začete pred uveljavitvijo ZUS-1, je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP, kar v obravnavanem primeru predstavlja kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče odpravilo tudi odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 18.4.2005 ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Sodišče je odločilo, da zadevo vrne v ponovni postopek prvostopnemu organu, ker meni, da bo pomanjkljivosti postopka le-ta hitreje in bolj ekonomično odpravil. Obravnavana zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden sta bili odpravljeni odločbi izdani. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ izvesti poseben ugotovitveni postopek in tožnikoma dati možnost, da se na razpisani ustni obravnavi v skladu s 154. členom ZUP v upravnem postopku izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

Na podlagi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00), ki se v skladu z določbo 104. člena ZUS-1 delno še uporablja za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, odloči sodišče o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju: ZPP). Stranka, ki v sporu ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker sta tožnika v upravnem sporu uspela, jima je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka. Pri izračunu stroškov je sodišče kot potreben strošek tožečih strank priznalo strošek za sodno takso za vložitev tožbe v višini 63,44 EUR (15.200,00 SIT).