Jedro

Ugotovitev toženke, da je tožnica s tem, ko se je v času bolniškega staleža udeležila otvoritve razstave na Občini B., kršila bolniški stalež in opravljala pridobitno dejavnost, neutemeljena. Tožnica ni kršila navodil svoje lečeče zdravnice in se tudi ni ukvarjala s pridobitno dejavnostjo. Lečeča zdravnica je tožnici svetovala hlajenje obolelega zapestja in mirovanje ter razbremenitev zapestja. Izrecno ji ni prepovedala zapuščanja stanovanja. Ker je bila tožnica že pred tem v bolniškem staležu iz istega razloga, je bila na podlagi izkušenj iz svojih prejšnjih bolniških staležev utemeljeno prepričana, da ji je v tem času dovoljeno gibanje v bližini doma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2024 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 1. 7. 2024, ampak ji je trajalo do 4. 11. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka). Toženka je dolžna tožnici za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 2. 7. 2024 do 4. 11. 2024 priznati delovno dobo, jo prijaviti v sistem socialnih zavarovanj z vpisom v matično evidenco, ji obračunati bruto nadomestila plač ter ji izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka III izreka) in ji v istem roku plačati denarno povračilo v višini 1.186,47 EUR, v presežku je zahtevo do 6.500,00 EUR zavrnilo (točka IV izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in odvod davkov in prispevkov (točka V izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.004,01 EUR, tako da jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 8 dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje brezobrestno, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka) in da je toženka zavezana za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje - postopek na splošno (točka VII izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov po drugem in tretjem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (pravilno: novo sojenje). Sodišče se pri utemeljitvi svoje odločitve nepravilno sklicuje na izpoved osebne zdravnice A. A., ki se ni spomnila, ali je tožnici ob odobritvi bolniškega staleža dala navodila za ravnanje. Jasno je izpovedala, da je tožnica ni klicala pred obravnavanim dogodkom, torej je ni vprašala za dovoljenje udeležbe na lastni razstavi, teh dejstev pa sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Toženka ji je očitala, da je navodila kršila s tem, ko se je udeležila lastne slikarske razstave, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sklicuje se na sodbo Pdp 792/2015, iz katere izhaja, da je oseba dolžna upoštevati zdravnikova navodila. Načeloma je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost, ki ni izrecno odobrena, še zlasti če delavec sam, z zamolčanjem pomembnih dejstev, za katere je vedel in bi jih moral zdravniku sporočiti, povzroči odsotnost prepovedi oziroma odobritve, kar izhaja tudi iz sodbe Pdp 258/2018. Sodišče tudi ni upoštevalo tožničine izpovedi, da je bila slikarska razstava planirana že več dni vnaprej, torej je tožnica imela čas preveriti pri zdravnici, ali se je lahko udeleži. Bistveno v tej zadevi je, da bi tožnica morala za udeležbo na razstavi pridobiti zdravničino dovoljenje (skladno z določbo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja), pa tega ni storila. Sodišče tožnice ne more razbremeniti tega bremena s sklicevanjem na domnevno prakso njene zdravnice, ki je potrdila toženkino stališče. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje, da udeležba na razstavi ni poslabšala tožničinega zdravstvenega stanja, saj poslabšanje zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski znak pri tem odpovednem razlogu, lahko je le dodaten indic. Napačna je tudi ocena sodišča, da tožnica z udeležbo na lastni slikarski razstavi ni opravljala pridobitnega dela, saj je tožnica sama izpovedala, da če bo imela možnost, bo odprla svoj s. p. in prodajala slike. Tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnica storila očitano kršitev, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved tako po 8. kot tudi p0 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Posledično sodišče ni imela razlogov za razvezo pogodbe o zaposlitvi in tudi ne prisojo denarnega povračila. Ne strinja se z odmero stroškov tožnici, saj v drugi pripravljalni vlogi ni navajala ničesar bistvenega za odločitev v tem sporu. Stroškov ne priglaša.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5.Sodišče je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala toženka po 2. in 8. alineji 110. člena ZDR-1. Tožnica je bila pri toženki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu "samostojni prodajalec". Toženka je ugotovila, da je bila tožnica od 1. 6. 2024 v bolniškem staležu in da se dne 5. 6. 2024 ob 17.00 uri ni nahajala doma, ker je bila na otvoritvi razstave svojih slik v prostorih Občine B. V postopku je ugotovila, da je tožnica kršila navodila pristojne zdravnice in da je v času bolniške odsotnosti opravljala pridobitno delo. Odpoved ji je vročila 1. 7. 2024 in jo s tem dnem odjavila iz obveznih zavarovanj. Dne 11. 7. 2024 je tožnica pravočasno vložila tožbo.

6.Sodišče je pravilno presodilo, da je toženka pri podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer spoštovala določbe ZDR-1, ki se nanašajo na postopek, ki ga mora delodajalec izpeljati pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu, vendar je njena ugotovitev, da je tožnica s tem, ko se je v času bolniškega staleža udeležila otvoritve razstave na Občini B., kršila bolniški stalež in opravljala pridobitno dejavnost, neutemeljena.

7.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožnica ni kršila navodil svoje lečeče zdravnice in se tudi ni ukvarjala s pridobitno dejavnostjo. Lečeča zdravnica je tožnici svetovala hlajenje obolelega zapestja in mirovanje ter razbremenitev zapestja. Izrecno ji ni prepovedala zapuščanja stanovanja. Ker je bila tožnica že pred tem v bolniškem staležu iz istega razloga, je bila na podlagi izkušenj iz svojih prejšnjih bolniških staležev tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno prepričana, da ji je v tem času dovoljeno gibanje v bližini doma. Zdravnica je zaslišana kot priča izpovedala, da praviloma svojim pacientom dovoljuje zapuščanje doma v času bolniškega staleža, če to ne škodi njihovemu zdravstvenemu stanju oziroma mu celo koristi. Tudi iz zdravniškega potrdila njene osebne zdravnice izhajajo le navodila, kako naj ravna v zvezi z bolečim zapestjem, ni pa ji dala nobenih navodil, da ne sme zapuščati stanovanja in da je njeno gibanje omejeno. Tako je tožnica upravičeno štela, da ji je gibanje v kraju prebivanja dovoljeno, kot ji je bilo v preteklosti, pa tudi osebna zdravnica je izpovedala, da udeležbi tožnice na otvoritvi razstave njenih slik ne bi nasprotovala. Tožnica ima namreč kronične težave z zapestjem, zaradi česar ima bolečine tudi doma, zato je zanjo bolje, da gre na sprehod, da na bolečine vsaj malo pozabi. Tožničina odsotnost z doma prav zaradi obiska te razstave tudi ni negativno vlivala na potek zdravljenja.

8.Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z razlago, zakaj tožničina prisotnost na odprtju razstave ni bila pridobitna dejavnost, v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je bila razstava neprofitna. Organizirana je bila namreč v okviru predstavitve občanov, ki se ukvarjajo z ljubiteljsko dejavnostjo in ni šlo za prodajno razstavo. Tudi iz izjave priče, županje Občine B., izhaja, da tožnica za izvedbo razstave v prostorih občine ni prejela plačila in da se razstavljena dela tam niso prodajala. Toženka pa tekom postopka ni dokazala drugačne (profitne) narave razstave.

9.Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničino ravnanje ne predstavlja kršitve iz 8. alineje in tudi ne iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da je bila tožnica prepričana, da se sme kljub bolniškemu staležu udeležiti razstave svojih slik, glede na prakso njene zdravnice, ji ni mogoče očitati, da je pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja kršila naklepno ali iz hude malomarnosti.

10.Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da prav tako niso izpolnjeni pogoji iz 109. člena ZDR-1. Toženka je izgubo zaupanja argumentirala s tem, da se tožnici kršitev navodil ne zdi sporna, da je s svojim ravnanjem povzročila veliko nejevolje v kolektivu, ker so morali delavci letno inventuro izvesti brez nje in so bili dodatno obremenjeni in ob informaciji, da ima tožnica v času bolniške odsotnosti razstavo, precej razburjeni. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izključno nezadovoljstvo delavcev, ki niso bili seznanjeni z vsemi okoliščinami tega primera in ki temelji na osebnih zamerah ter negativnih učinkih družbenih omrežij, ne more v celoti utemeljiti pogoja iz 109. člena ZDR-1, sploh pa ne glede na ugotovitev, da tožnica očitanih kršitev ni storila.

11.Tako je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 2. 7. 2024, ampak ji je trajalo do 4. 11. 2024, saj je sodišče pogodbo na predlog tožnice s tem dnem razvezalo. Pravilno ji je za to obdobje dosodilo priznanje delovne dobe in vseh pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v sistem zavarovanja z vpisom v matično evidenco, plačilom plač z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zapadlosti do plačila. Skladno z določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 pa ji je upravičeno dosodilo tudi denarno povračilo v bruto višini ene mesečne plače.

12.V zvezi s pritožbeno navedbo, da se ne strinja z odmero stroškov tožnici, ker v drugi pripravljalni vlogi ni navajala nič bistvenega, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s to vlogo tožbo spremenila, saj reintegracije ni več zahtevala, je pa predlagala sodno razvezo in denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1. Sprememba tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, pa je vsekakor bistvena za odločitev v tem sporu, zato je odmera stroškov pravilna.

13.Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zveza: