Jedro

V 1. odstavku 33. člena ZSVarPre je določeno, da se lahko kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oz. če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Namen, za katerega tožnica rabi izredno denarno socialno pomoč, to je za plačilo položnic in za splošno preživetje oz. za plavanje v bazenu, ni namen, za katerega bi se prosilcu dodelila izredna denarna socialna pomoč. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do izredne denarne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb RS, Ministrstvo za družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 23. 10. 2014 v povezavi z odločbo RS, Center za socialno delo, A., št. ... z dne 22. 9. 2014, ter na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Iz namena, za katerega tožnica v vlogi navaja, da potrebuje izredno denarno socialno pomoč, to je za splošno preživetje in za plačilo položnic, ne izhaja, da bi se tožnica znašla v pomanjkanju zaradi nenadnega ali izjemnega dogodka, torej da bi šlo za izreden primer, ki povzroči nastanek nepredvidljivih stroškov. Tožnica potrebuje sredstva za kritje rednih, vnaprej predvidljivih stroškov, čemur je namenjena redna denarna socialna pomoč.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da ima prihodke v višini 520,00 EUR in z njimi ne more pokriti stroškov, saj živi popolnoma sama, brez vsake oskrbe, v stolpnici, ne počuti se dobro in bi morala veliko plavati ter nima denarja za bazen. Denar rabi, kakor je že navedla za bazen v B..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kakor je določen z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabilo pravilen predpis, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožnica v pritožbi ne navede ničesar takega, kar bi vplivalo na odločitev prvostopenjskega sodišča. Dejansko stanje, kakor izhaja iz sodnega spisa je takšno, da je tožnica dne 12. 9. 2014 na CSD A. vložila vlogo za izredno socialno pomoč za plačilo položnice in za splošno preživetje v znesku 269,20 EUR in v vlogi priložila izpiska transakcijskega računa za mesec junij in avgust 2014. CSD A. je z odločbo z dne 22. 9. 2014 vlogo zavrnil. Tožnica je 1. 10. 2014 vložila pritožbo, o kateri je bilo odločeno z odločbo toženke z dne 23. 10. 2014. Pritožba tožnice je bila kot neutemeljena zavrnjena. Nadalje iz upravnega in sodnega spisa izhaja, da je bila tožnici na podlagi vloge z dne 5. 3. 2014, z odločbo z dne 11. 3. 2014, dodeljena izredna denarna socialna pomoč v enkratnem znesku v višini 163,14 EUR, za plačilo položnice C. d.o.o. in D. d.o.o.. V vlogi z dne 12. 9. 2014 navaja, da potrebuje izredno denarno pomoč za plačilo položnic in za splošno preživetje v višini 269,20 EUR.

6. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, kaj je namen izredne denarne socialne pomoči. Ta je opredeljena v 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami; v nadaljevanju ZSVarPre), kjer je v prvem odstavku določeno, da se lahko kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oz. če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine, ne more pokriti. Namen, za katerega tožnica rabi izredno denarno socialno pomoč, to je za plačilo položnic in za splošno preživetje oz. za plavanje v bazenu v B., ni namen, za katerega bi se prosilcu dodelila izredna denarna socialna pomoč, kakor to pravilno navaja prvostopenjsko sodišče. Že zaradi tega je potrebno pritožbo tožnice zavrniti.

7. V predsodnem postopku je bila zahteva tožnice zavrnjena na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZSVarPre in ne 45. člena, kakor to napačno ugotavlja sodišče. Četrti odstavek citiranega člena določa, da je dokazilo o uporabi sredstev upravičenec dolžan predložiti predstojnemu CSD v roku 45 dni po prejetju izredne denarne socialne pomoči oz. najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč, če je novo vlogo vložil pred potekom roka iz drugega odstavka tega člena. Če upravičenec tega ne stori ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena ali ni bila porabljena v roku iz drugega odstavka tega člena, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči, razen v primeru vložitve nove vloge za izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. V danem primeru ne gre za vlogo, s katero bi pritožnica uveljavljala izredno denarno socialno pomoč zaradi naravne nesreče ali višje sile. Četrti odstavek določa različne situacije, v katerih upravičenec ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči. Ena situacija je ta, za katero prvostopenjsko sodišče navaja, da mora upravičenec izkazati namen porabe sredstev, v osnovi pa mora upravičenec pristojnemu CSD v roku 45 dni po prejetju izredne denarne socialne pomoči predložiti dokazila o porabi sredstev. Že samo to, da upravičenec ne predloži dokazil, ne glede na to, kako so bila sredstva porabljena, zadošča za zagroženo sankcijo neupravičenosti do izredne denarne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči. 8. Na podlagi do sedaj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba neutemeljena, zato jo je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.