Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je sodišče pravnomočno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obdolženega tujega državljana državi prosilki, ni dovoljena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom v ekstradicijskem postopku ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obdolženega B.P., državljana Bosne in Hercegovine ter Republike Srbske, Bosni in Hercegovini, zaradi izvedbe kazenskega postopka, ki zoper obdolženca teče zaradi kaznivih dejanj vojnega zločina zoper civilno prebivalstvo po prvem odstavku 142. člena in vojnega zločina zoper vojne ujetnike po 144. členu, obeh v zvezi z 22. členom Kazenskega zakona SFRJ (KZJ). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 137/2009 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega B.P. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve 2. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi (BBHI), vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter obdolženega B.P. izpusti iz pripora ter ne dovoli njegove izročitve Bosni in Hercegovini. Hkrati je predlagal, da se izvršitev pravnomočnega sklepa odloži do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane.

B.

4. Zoper pravnomočni sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev, po stališču ustaljene sodne prakse ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah I Ips 354/2001, I Ips 26/2003 in v naslednjih tako stališče utemeljilo z razlago, da je po prvem odstavku 420. člena ZKP to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, le po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Postopek o izročitvi obdolženih ali obsojenih tujcev je v Zakonu o kazenskem postopku urejen v XXXI. poglavju v določbah od 521. do 537. člena. To je po svoji naravi poseben postopek, namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. V tem postopku sodišče ne odloča meritorno o kazenskem zahtevku upravičenega tožilca. Sklep, ki se izda v ekstradicijskem postopku, tudi ne pomeni pravnomočne sodne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz prvega odstavka 420. člena ZKP, če se zahteva izročitev obdolženca, kazenski postopek namreč ni končan, saj je smoter ekstradicije ravno v tem, da se tuji državi prosilki omogoči izvedba kazenskega postopka zoper zahtevano osebo. Zato tega postopka ni mogoče enačiti s kazenskim postopkom, ampak ga je po njegovi vsebinski ureditvi mogoče šteti kot posebno obliko mednarodne pravne pomoči, ki je predpisana v navedenih določbah ZKP in v konkretnem primeru tudi v določbah BBHI. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je sodišče pravnomočno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obdolženega tujega državljana državi prosilki, ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, glede na razpoložljive podatke o obdolženčevih gmotnih razmerah, B.P. oprostilo plačila takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.