Jedro

Tožnica je v imenu in za račun tožene stranke podala pisno izjavo o odstopu terjatev, s katero je tožena stranka družbi agencija d.o.o. pripoznala njeno terjatev do tožene stranke, tako po temelju kot po višini, in v kateri je navedeno, da bo tožena stranka družbi agencija d.o.o. dolg poravnala najkasneje do določenega datuma, čeprav tožnica niti po pogodbi o zaposlitvi niti po internem Pravilniku tožene stranke o podpisovanju ni imela pooblastil za podajanje takšnih izjav. S tem je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki II. izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 692,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2011 nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2011, temveč še traja, in je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto ter jo prijaviti v zavarovanje in vpisati v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; za izplačilo plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila (točka I. izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 3.374,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka II. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba povzema zaključke sodišča prve stopnje na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ter v zvezi s tem poudarja, da sodba temelji na zmotni dokazni oceni. Glede prve kršitve navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. ter elektronske korespondence ugotovilo, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila v tednu med 21. 11. 2011 in 25. 11. 2011. A.A. je bil o kršitvi nedvomno seznanjen še pred 21. 11. 2011. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe F.F., da so za sporno izjavo izvedeli, ko jih je o tem obvestila G. agencija, kar je bilo pred 21. 11. 2011, točnega datuma pa se ni spomnil, je pa bilo to gotovo konec avgusta, ko so začeli pregledovati finančno stanje podjetja. F.F. je tudi izpovedal, da ji je bilo konec septembra in oktobra že precej znano glede kršitev, ki se očitajo tožnici. Glede prve kršitve, ki se očita tožnici, je bil najverjetneje seznanjen že 7. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je tako povsem nekritično in brez obrazložitve ocenilo izpoved F.F., da se je s kršitvijo seznanil okrog datuma rednega kolegija uprave, pri čemer ni upoštevalo, da je na zaslišanju izpovedal, da drži tisto, kar je izpovedal v prejšnjem postopku. Glede druge kršitve se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za kršitev v zvezi s kreditno pogodbo z dne 14. 6. 2011 zvedela v novembru 2011. Sodišče ni upoštevalo, da je bila elektronska pošta z dne 22. 11. 2011 priči E.E. predočena na zaslišanju, iz izpovedi D.D. pa izhaja, da le E.E. ve, ali so bili v banki obveščeni o hipoteki ali ne. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da je pri sklepanju pogodbe sodelovalo več oseb, tudi A.A., in da je bila dokumentacija o reprogramiranju kreditov pripravljena že prej in sicer v septembru in oktobru. V zvezi s pravočasnostjo tretje kršitve pritožba meni, da je sodišče prve stopnje povsem enostransko in nekritično upoštevalo le izjavo A.A., izpoved direktorja F.F., da je za kršitev izvedel 14. 10. 2011 pa zavrnilo, saj je ocenilo, da se takrat še ni mogel seznaniti z vsemi okoliščinami kršitve. Pri tem ni upoštevalo, da tožena stranka ni predložila dokazov v zvezi s pravočasnostjo same odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podpisanega sporazuma z bankama niti kakšnih drugih listin, ki bi kazala na seznanitev v zatrjevanem tednu. Izpoved A.A. bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati bolj kritično, saj je bil v svoji izpovedbi neprepričljiv in zelo skop. F.F. je na zadnjem naroku izpovedal, da za kršitve niso izvedeli na enem kolegiju ampak na večih in sicer na različnih, pri čemer na vprašanje, ali so bili zaporedni, ni znal odgovoriti. To pa verjetno pomeni, da kolegiji niso bili zaporedni, saj bi si to F.F. nedvomno zapomnil. Glede na navedeno tožena stranka ni mogla za kršitve izvedeti v obdobju, ki ga zatrjuje, saj so kršitve tožnice obravnavali na več kolegijih.

Glede vsebinske presoje prve kršitve navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi priče H.H., da je bil način poslovanja s toženo stranko običajen na način, kot se sedaj očita tožnici. Zaradi pokvarjenega stroja je v tem primeru vseeno določena posebnost, in sicer, da so bili računi izdani prej, kot pa je bilo blago dobavljeno. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi I.I., da so bili takratni direktor in tožena stranka seznanjeni z zadevo in jo tudi potrdili zaradi varovanja poslovnega interesa. Tožena stranka bi morala tožnico o drugačnem načinu poslovanja jasno seznaniti. Sodišče ni presojalo elektronskega sporočila direktorja z dne 7. 3. 2011, iz katerega izhaja, da si je tožnica drugače razlagala Pravilnik o podpisovanju. Po pogodbi o zaposlitvi je imela tožnica pooblastilo za izvajanje plačilnega prometa, kot je razvidno iz 2. alineje drugega odstavka 3.2. člena pogodbe o zaposlitvi, kompenzacija pa je oblika plačilnega prometa. Pritožba izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je šlo za priznanje neobstoječega dolga oziroma za potrditev fiktivne fakture, saj posel ni bil fiktiven, kar dokazujejo kasnejše dobave. Direktor je bil seznanjen z izvajanjem kompenzacij, kar dokazuje izpis prometa med G. agencijo, J. in toženo stranko. Transakcija je bila faktoring samo z vidika K., z vidika tožene stranke je šlo za tristransko kompenzacijo. V obdobju od 1. 1. 2011 do 29. 11. 2011 je bilo na ta način opravljeno za 712.467,69 EUR prometa, pri čemer bi moral biti direktor F.F. ves čas seznanjen in mu „neupoštevanje Pravilnika“ tožnice ni moglo ostati neznano. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri podpisu sporne izjave ravnala mimo svojih pooblastil vodje financ. Glede druge kršitve je sodišče prve stopnje spet upoštevalo le izpovedbe prič, ki so tožnici podale izredno odpoved, ostalih prič pa ne oziroma je njihove izpovedbe zanemarilo. Iz Pravilnika o podpisovanju izhaja, da obveznost obveščanja ni v izključni pristojnosti finančne službe, ampak tudi v pristojnosti pravne službe, ki sodeluje pri podpisu in pripravi teh pogodb. Sodišče je spregledalo, da je obveznost obveščanja nastala zaradi sklenitve kreditne pogodbe z L. banko, kar pa sodi v pogodbeno obveznost in ne v okvir pravno - finančnega vidika nameravanega posla. Zmotno je interpretirana izpoved D.D., da dopušča možnost, da ga je tožnica obvestila o sporni hipoteki. Priči I.I. in D.D. sta potrdili, da je bilo obveščanje in dogovarjanje včasih tudi ustno. Iz elektronskih sporočil z dne 7. 6. 2011 in 24. 6. 2011 izhaja, da je tožnica o sporni kreditni pogodbi obvestila L. banko. Pri vsebinski presoji kršitve je sodišče spregledalo dejstvo, da bi tožena stranka v primeru nesklenitve kreditne pogodbe z M. banko takoj pristala v insolvenčnem postopku, saj bi M. banka z vnovčitvijo menic takoj blokirala račune in nadaljnje poslovanje tožene stranke. Z zagotovitvijo kreditnih pogodb z M. banko je tožnica preprečila možnost nastanka velikega negativnega finančnega učinka, pri čemer je bil direktor F.F. pri sklepanju pogodb ves čas udeležen, saj se je za zapadlost kreditov vedelo že marca in od takrat dalje se je načrtno iskalo način za sprostitev potrebnih hipotek za potrebno kreditiranje s strani M. banke. O vsebinski presoji tretje kršitve navaja, da je sodišče napačno presodilo, da ni mogoče upoštevati izpovedb vodje računovodske službe N.N. in O.O., da je vodenje in knjiženje izvenbilančnih obveznosti oziroma sestava evidenc s tem v zvezi v pristojnosti računovodske službe, pri čemer je sodišče prve stopnje njihove izjave zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila tožnica kot vodja finančne službe zadolžena tako za pripravo kot tudi za knjiženje izvenbilančnih obveznosti, četudi ta obveznost ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo jasne in konsistentno izpovedbe O.O., da je tretja kršitev tožnici neutemeljena, saj ni bilo v tožničini pristojnosti odločanje o tem, kaj sodi v bilančno evidenco. O tem je odločala N.N. kot vodja računovodstva. Priča je še izpovedala, da je bil odnos A.A. do tožnice zelo nestrpen, saj mu je predstavljala konkurenco. Tožnica je bila sposobna, samostojna ter je delala v korist tožene stranke. Navedeno je potrdila tudi priča N.N., ki je pojasnila, da ne ve, kaj je tožnica naredila narobe glede zunajbilančnih obveznosti, pojasnila pa je tudi kako je delo potekalo in da je naloga računovodstva, da knjiži poslovne dogodke, za katere mu služba financ pošlje ustrezne dokumente. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica kot vodja financ morala dati računovodstvu jasne podatke o tem, katere terjatve se knjižijo izvenbilančno, saj ne gre za terjatve, ampak za obveznosti, ki se ne knjižijo po slovenskih računovodskih standardih. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na izpoved prič F.F. in A.A., saj se navedeni priči ne spoznata na računovodstvo, medtem ko je tožnica izvedenka za računovodstvo. Zaključek sodišča, da bi se morale evidence knjižiti po slovenskih računovodskih standardih je zmoten, na kar kaže tudi dejstvo, da druge vodje niso dobili odpovedi zaradi neizpolnjevanja navodila. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj so razlogi nejasni in so sami s seboj v nasprotju (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), med odločilnimi dejstvi pa je nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini teh listin, zapisnikov in izvedbi dokazov in med samimi temi listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na podlagi enakih dokazov je sodišče prve stopnje naredilo druge zaključke, pri čemer je ponovno zaslišalo le F.F.. Izpovedbe ostalih prič je sodišče razlagalo drugače kot v prvem postopku, čeprav mu pritožbeno sodišče takšnih navodil ni dalo, ampak ga je opozorilo le, da dodatno zasliši F.F. in se podrobneje opredeli do vseh izvedenih dokazov in izjav prič, ne pa da jih drugače interpretira. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem po petem odstavku 41. členu ZDSS-1 tožena stranka krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede odločitve o stroških postopka je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi v sodbi logični in prepričljivi in niso sami s seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki. S tem očitki tožnica dejansko izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja kršitve določb postopka.

V obravnavani zadevi je sodišče odločalo drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 36/2012 z dne 31. 1. 2013 ugodilo zahtevku ter ugotovilo, da tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2011, temveč ji še traja, posledično pa je ugodilo zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici obračuna premalo izplačano plačo za čas od januarja 2011 do vključno novembra 2011 ter po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek. Po pritožbi tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 406/2013 z dne 7. 11. 2013 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji, reparaciji in stroških postopka, glede odločitve o plačilu razlike v plači za čas od januarja 2011 do novembra 2011 pa pritožbo zavrnilo in potrdilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ključnih izvedenih dokazov in ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Po stališču pritožbenega sodišča je bil najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici prepozno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič in direktorja tožene stranke, ki so se nanašale na to, kdaj se je tožena stranka seznanila s posamezno kršitvijo. Po napotku pritožbenega sodišča je moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej tako glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi glede vsebine kršitev, ki se tožnici očitajo.

V novem sojenju je sodišče ustrezno dopolnilo dokazni postopek ter sprejelo pravilno dokazno oceno tako glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi glede vsebinskih očitkov, ki so se tožnici očitale.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 2. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Tožena stranka je dne 12. 12. 2011 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A9) iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je iz hude malomarnosti oziroma naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožnici očitala tri kršitve in sicer: 1) da je dne 8. 9. 2011 v imenu in za račun tožene stranke podala pisno izjavo „Izjava dolžnika k pogodbi o odstopu terjatev št. ... z dne 18. 8. 2011 v znesku 65.614,32 EUR“, s katero je družbi G. agencija d.o.o. pripoznala njeno terjatev do tožene stranke v višini 65.614,32 EUR, tako po temelju kot po višini, in v kateri je navedeno, da bo tožena stranka dolg družbi G. agencija d.o.o. poravnala najkasneje do 23. 12. 2011, čeprav tako po pogodbi o zaposlitvi kot po internem Pravilniku tožene stranke o podpisovanju ni imela pooblastil za podajanje takih izjav; 2) da je pri sklenitvi dveh kreditnih pogodb z M. banko d.d. in sicer Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 14. 6. 2011 in Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 10. 6. 2011 kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj pred sklenitvijo kreditnih pogodb z M. banko d.d., s katerima je tožena stranka v zavarovanje kredita zastavila svoje premoženje, ob pregledu pogodbe v „cover sheet“-u ni opozorila na dolžnost predhodne pridobitve soglasja L. banke d.d. za vsako nadaljnje vpisovanje hipotek. Prav tako pa tudi ni poskrbela za predhodno pisno obvestilo L. banke d.d., kar bi morala storiti na podlagi 3. odstavka 8. člena Pogodbe o dolgoročnem posojilu št. ... z dne 27. 7. 2009, sklenjene med toženo stranko in L. banko d.d., s katero je bila tožeča stranka seznanjena in je poznala njeno vsebino ter obveznosti, ki iz nje izhajajo za toženo stranko. Ker je do vpisa hipoteke prišlo brez poprejšnjega obvestila in soglasja L. banke d.d., je bilo ogroženo reprogramiranje kredita na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 27. 7. 2009. 3) da je tožena stranka dne 14. 10. 2011 ugotovila nepravilnosti pri knjiženju izvenbilančnih obveznosti za stanje na dan 31. 12. 2010 in tožnico dne 14. 10. 2011 pozvala k predložitvi vseh podatkov, ki bi se morali voditi izvenbilančno, predložena evidenca pa ni bila pravilna, saj na dan 31. 8. 2011 niso bile evidentirane garancije v višini 1.764.929,66 EUR.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na pravočasnost odpovedi zaradi prve kršitve. Sodišče prve stopnje je upoštevalo prepričljivo izpoved direktorja gospodarjenja pri toženi stranki A.A., da ga je na to kršitev opozoril C.C., njegovo izpoved pa je potrdil tudi B.B., ki je zaslišan pojasnil, da je v mesecu novembru 2011 pojasnjeval okoliščine glede zavrnitve računov, ki ju je J. d.o.o. izstavila toženi stranki dne 16. 8. 2011 in 17. 8. 2011. Priča je namreč zavrnila likvidacijo računov, ker niso bile dostavljene tudi dobavnice. Svojo ugotovitev, da se je tožena stranka šele novembra 2011 seznanila s kršitvijo, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljevalo tudi z dejstvom, da so takrat potekali dogovori o podaljšanju posojil, torej mesec dni pred sklenitvijo teh dogovorov v decembru 2011. Izpoved priče C.C. to potrjuje in sicer, da se je s kršitvijo dokončno seznanil zadnji teden novembra 2011, ko je pripravljal poročila za banke, pri čemer je omenil, da je bil ta čas vezan tudi na zaključno fazo izredne revizije, v kateri so ugotovili tožničine kršitve. Dokazni zaključek potrjuje tudi elektronska korespondenca med C. in odvetnico P.P. ter med A.A. in odvetnico P.P.. Prav tako pa tudi elektronska korespondenca med R.R., B.B. in A.A. z dne 22. 11. 2011 in 23. 11. 2011 (B12), kar vse časovno sovpada s seznanitvijo, kot je to pojasnil C.C.. Pri presoji pravočasnosti prve kršitve je bistveno tudi to, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved B.B., ki je bil tisti, ki je opazil nepravilnost in o tem seznanil A.A. in C.C.. Pojasnil je, da je račun, izdan na podlagi pisne izjave tožnice zavrnil, nadrejene pa obvestil v novembru 2011, malo pred svojim odhodom. S tem v zvezi se pritožba neutemeljeno opira na izpoved F.F. na naroku dne 6. 9. 2012, da so za sporno izjavo izvedeli, ko jih je obvestila G. agencija, kar je bilo pred 21. 11. 2011. F.F. je namreč izpovedal, da bi o tem lahko več izpovedal A.A. ali pa C.C., torej ni izpovedal, da se je tedaj seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Bistveno je, da je F.F. na naroku dne 6. 9. 2012 izpovedal, da se on ni neposredno seznanil s kršitvami, temveč je bil o tem seznanjen s strani odgovornih oseb, to je A.A. in s strani pravne službe, torej C.C.. Zato izpoved F.F. na naroku dne 6. 9. 2012 ni v nasprotju s tem, kar je izpovedal na naroku 26. 5. 2014. Ker se je direktor seznanjal s kršitvami posredno, preko podrejenih delavcev, je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka oziroma direktor F.F. seznanil s kršitvijo šele koncem novembra, saj izpoved F.F. ne daje podlage za drugačen zaključek. Tudi če je torej G. agencija d.o.o. toženo stranko seznanila o izjavi pred 21. 11. 2011, kot je izpovedal F.F., je tožena stranka dokazala, da se pred koncem novembra s kršitvijo tožnice ni seznanila prej kot pa med 21. 11. in 25. 11. 2011. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Glede pravočasnosti odpovedi zaradi druge kršitve pritožba neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila elektronska pošta z dne 22. 11. 2011 priči E.E. predočena na zaslišanju ter izpoved D.D., da le E.E. ve, ali so bili v banki obveščeni o hipoteki ali ne. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je bistveno, kdaj se je s kršitvijo seznanil takratni direktor tožene stranke F.F., saj je to odločilno po ZDR za presojo pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato seznanitev eventualno drugih oseb s kršitvijo ne pomeni, da je z njimi seznanjen delodajalec v smislu določb ZDR. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila v novembru 2011, kar izhaja iz elektronske pošte med E.E. iz L. banke d.d. in A.A.. Slednji je v svoji izpovedbi pojasnil, da je s strani L. banke kontaktiral z E.E.. Takrat je obstajala skepsa, problem, ker tožena stranka ni obvestila banke o kreditni pogodbi z M. banko. Priči E.E. je bila predočena elektronska pošta z dne 22. 11. 2013 (B13), v svoji izpovedi pa je pojasnil, da A.A. in F.F., ki sta prevzela vodenje tožene stranke, nista vedela za situacijo glede hipotek ter da sta se oba v času tega elektronskega sporočila seznanila z opustitvijo obvestila o hipoteki. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka seznanila s kršitvijo zadnji teden v novembru 2011, torej je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna glede kršitve v zvezi z neobveščanjem L. banke o sklenitvi kreditne pogodbe z M. banko z dne 14. 6. 2011. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna tudi glede tretje kršitve, ki se očita tožnici. Dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilno temelji na izpovedi A.A., da se je s kršitvijo seznanil 22. 11. 2011, ko je s strani banke dobil podatke o številu garancij oziroma izpolnjene ... obrazce in ugotovil, da je garancij s strani bank za 1.764.000 EUR. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo zapisnike kolegija ter ugotovilo, da se pred 24. 10. 2011 tožena stranka niti ni mogla seznaniti s kršitvijo, saj bi šele takrat morala tožnica predložiti pravilen in popoln seznam vseh izvenbilančnih obveznosti. Tožena stranka je namreč dne 14. 10. 2011 ugotovila nepravilnosti pri knjiženju izvenbilančnih obveznosti za stanje na dan 31. 12. 2010 in tožnico dne 14. 10. 2011 pozvala k predložitvi vseh podatkov, ki bi se morali voditi izvenbilančno. Bistveno za presojo pravočasnosti je, da je A.A. dne 17. 10. 2011 (B4) na sestanku - koordinaciji področja gospodarjenja odredil tožnici izdelavo seznama vseh obveznosti oziroma poroštev, ki bi morale biti izvenbilančno knjižene. Iz zapisnika z dne 24. 10. 2011 izhaja, da po izjavi tožnice z dne 24. 10. 2011 ne obstajajo druga poroštva oziroma drugi poslovni dogodki, ki bi se morali knjižiti izvenbilančno. V elektronski pošti z dne 24. 10. 2011 (A32) je tožnica opozorila A.A.a na netočnost v zvezi z njeno izjavo o neobstoju drugih poroštev in da se natančna izjava (tožnice in N.N.) glasi: „da po našem sedanjem vedenju ne obstajajo druga poroštva ali poslovni dogodki, ki bi se morali knjižiti izvenbilančno“. Glede na vsebino kršitve, ki se očita tožeči stranki, se torej tožena stranka pred 24. 10. 2011 sploh ni mogla seznaniti s kršitvijo, saj bi takrat morala tožnica predložiti pravilen in popoln seznam vseh izvenbilančnih obveznosti. Tudi če je takratni direktor F.F. kot datum seznanitve navedel 14. 10. 2011, to je bil datum koordinacije, še ne pomeni, da se je takrat že seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Za pravočasnost te kršitve je pomembno tudi, kar utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, da je tožnica dne 12. 12. 2011 podala obširen zagovor (A10), zato se je tožena stranka lahko dokončno seznanila s kršitvijo šele 12. 12. 2011, izredna odpoved pa je bila podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega in 6-mesečnega objektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presojalo utemeljenost vsake izmed kršitev, ki so se očitale tožnici. V zvezi s prvo kršitvijo tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo priči H.H., da je šlo za običajen način poslovanja ter da tudi ni upoštevalo izpovedi priče I.I., iz katere naj bi izhajalo, da je bil direktor seznanjen z zadevo in jo je tudi potrdil zaradi varovanja poslovnega interesa. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ravnanje tožene stranke ne predstavlja kompenzacije in da za takšno ravnanje ni imela dovoljenja direktorja tožene stranke, zato so neutemeljeni očitki, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da ni šlo za fiktivne posle, temveč da so bile kasneje narejene tudi dobave. To za samo kršitev ni bistveno, prav tako pa tudi ne, da naj bi o pravilnosti izpovedal H.H.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsebino posla, torej da je šlo za faktoring in ne za kompenzacijo ter da je s podpisom izjave neupravičeno potrdila obveznosti za katere ni imela te pristojnosti. Protispisne in zato neutemeljene so pritožbene navedbe, da je direktor tožene stranke vedel za to izjavo in jo odobril v interesu poslovnih interesov tožene stranke. Ni šlo torej za izvajanje kompenzacije, kar trdi tožnica, zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na zbirni promet v letu 2011 od 1. 1. 2011 do 29. 11. 2011 v višini 712.467,49 EUR, saj to ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da je pri poslu, ki je sporen, tožnica ravnala mimo pooblastil. Prav tako ni odločilno, da je tožnica s sklenitvijo pogodbe z M. banko preprečila stečaj tožene stranke, saj je bila dolžna ravnati v skladu z obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi in internim Pravilnikom tožene stranke o podpisovanju.

V zvezi z drugo kršitvijo je sodišče druge stopnje že v razveljavitvenem sklepu nakazalo, da je prav tožnica komunicirala z bankami glede odobritve posojil. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo njeno vlogo pri pogajanjih z bankami o njihovem obveščanju ter ugotovilo, da je v okviru pogodbenih obveznosti vodje finančne službe spadala tudi obveznost obveščanja bank o sklenjenih hipotekah. Tudi če gre pri pogodbah za pravne akte, ni utemeljeno stališče pritožbe, da bi zaradi tega morala o tem obveščati banko pravna služba. Vodja pravne službe C.C. je prepričljivo pojasnil, da pravna služba ni bila dolžna komunicirati z bankami, iz izpovedi D.D., vodje enote L. banke d.d. pa izhaja, da so bili v banki dvakrat do trikrat v rednih kontaktih s toženo stranko in da je kot predstavnik banke prihajal k finančni službi ter sodeloval s tožnico, ne pa npr. z direktorjem. Tožnica s tem v zvezi nepravilno opozarja, da je sodišče napačno interpretiralo izpoved D.D., da dopušča možnost, da ga je tožnica obvestila o sporni hipoteki. D.D. je potrdil, da je bilo obveščanje in dogovarjanje včasih tudi ustno. Iz elektronskih sporočil z dne 7. 6. 2011 oziroma 8. 6. 2011 (A17) pa ne izhaja, da bi tožnica o spornih kreditih obvestila L. banko, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino elektronske pošte, iz katere izhaja, da tožnica naproša L. banko, če lahko sporoči stanje neodplačanih kreditov, nikjer pa ne piše, zakaj potrebuje to informacijo. Zato so pritožbene trditve v tej smeri povsem neutemeljene in protispisne.

Tožnica je prevzela nalogo sestave izvenbilančnih obveznosti in na kolegiju 24. 10. 11 tudi potrdila, da je ta seznam pripravila. Zato niti ni toliko odločilno, kdo je sicer pripravljal takšen seznam, torej so bile za pripravo podatkov zadolžene poleg tožnice tudi O.O. (bivša vodja kontrolinga) in N.N. (vodja računovodstva). Obveznost tožnice pripraviti tak seznam, predvsem glede poročanja upravi, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica pripravlja strokovno analitske vsebine za potrebe izdelav poslovnih poročil družbe kot tudi gradiv za organe upravljanja v družbi (8. alineja točke 3.2. pogodbe o zaposlitvi). Iz zapisnika z dne 24. 10. 2011 izhaja, da po izjavi tožnice z dne 24. 10. 2011 ne obstajajo druga poroštva oziroma drugi poslovni dogodki, ki bi se morali knjižiti izvenbilančno, vendar pa je bila tožena stranka dne 22. 11. 2011 s strani bank seznanjena (ko je dobila izpolnjene ... obrazce), da je izvenbilančnih garancij s strani bank v višini cca 1.764.000,00 EUR. Tako je bilo ugotovljeno, da na dan 31. 8. 2011 niso bile evidentirane garancije v višini 1.764.929,66 UER. Za vsebino kršitev je odločilno, da garancije niso bile evidentirane, in da tožnica ni seznanila tožene stranke z bančnimi garancijami v znesku 1.764.929,66 EUR. Kot vodja področja financ bi namreč morala tožnica podati celovito informacijo o višini vseh morebitnih izvenbilančnih obveznosti, ter po potrebi glede bančnih garancij izpostaviti različne računovodske usmeritve pri toženi stranki, predvsem v zvezi z navodili zunanjega revizorja o tem, kako naj se garancije obravnavajo. Zato tudi ni bistven način vodenja teh obveznosti ter uporaba slovenskih računovodskih standardov, bistveno je le, da tožnica ni izpolnila dolžnosti, ki ji je bila s strani nadrejenega naložena na kolegiju 17. 10. 2011. Tožnici so torej v celoti dokazane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Ker je izkazano, da je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, torej da ob upoštevanju interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da vsaka izmed ugotovljenih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja že sama zase pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevajoč funkcijo tožnice pri toženi stranki in pomen kršitve za poslovanje tožene stranke. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo, saj niso podani niti v pritožbi zatrjevani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ko je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka. Tožnica ni uspela z zahtevkom glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja (vrednost spornega predmeta 28.756,00 EUR), uspela pa je z zahtevkom za plačilo razlike v plači. (vrednost spornega predmeta 5.295,70 EUR). Po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Zato je pritožbeno sodišče glede spora o prenehanju delovnega razmerja odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Glede spora za plačo razlike v plači pa je tožnica upravičena do stroškov postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) in sicer do nagrade za postopek v višini 284,70 EUR po tar. št. 3100 (219,00 EUR x 1,3), za narok v višini 262,80 po tar. št. 3102 (219,00 EUR x 1,2), kar skupaj z 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 in 22 % DDV skupaj znaša 692,35 EUR.

Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).