Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ocena Upravnega sodišča, da v obravnavani zadevi pri pritožniku niso prisotne hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo predajo Republiki Hrvaški. Upravno sodišče se je namreč oprlo na (1) zdravniški izvid Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana z dne 10. 6. 2025, iz katerega izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, da je na splošno zdrav, da redno ne jemlje zdravil, da ne navaja alergij, da ni videti zlomov čeljusti, da so mu bile svetovane razbremenilne vaje in izogibanje določenim kretnjam in da če ne bo prišlo do izboljšanja, mu je svetovana artrocenteza levega TMS, ter (2) obrazložitev te diagnoze, iz katere je razvidno, da je artrocenteza TMS manjši, minimalno invaziven ambulantni poseg, ki ju je predložil pritožnik. Navedeno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-852/2025/8 (1221-13) z dne 16. 5. 2025, s katerim je to zavrglo njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) ter odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka), in da se njegova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 2. 4. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila njegova predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da je upravni organ pravilno ugotovil, da za Republiko Hrvaško ne velja utemeljena domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ter da tisti, ki so vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III, niso v nevarnosti, da bi bili podvrženi mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Zato je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo utemeljitvi sklepa upravnega organa z dne 16. 5. 2025 in se v celoti sklicevalo na njegove razloge. Med drugim je razlogovalo tudi, da se je tožnik skliceval na zdravstvene težave s čeljustjo. V zvezi s tem je v Ljubljani obiskal zdravnika ter Upravnemu sodišču predložil zdravniški izvid Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana z dne 10. 6. 2025, iz katerega izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, da je na splošno zdrav, da zdravil redno ne jemlje in da alergij ne navaja. Prav tako ni videti zlomov čeljusti. Svetovane so mu bile razbremenilne vaje in izogibanje določenim kretnjam. Če ne bi prišlo do izboljšanja, mu je bila svetovana artrocenteza levega TMS, ki po obrazložitvi, ki jo je priložil tožnik, pomeni manjši, minimalno invaziven ambulantni poseg. Glede na to je Upravno sodišče ocenilo, da pri tožniku ne gre za hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo izročitvijo Republiki Hrvaški. Poudarilo je, da je iz dopisa hrvaških organov, da bodo tožnika sprejeli, razvidno, da jih izrecno zanima, ali ima ta kakršnekoli fizične ali psihične težave, kar po oceni Upravnega sodišča kaže na to, da bodo tožnikove zdravstvene težave v primeru predaje upoštevane. Poleg tega je Upravno sodišče navedlo, da je tožnik na zaslišanju povedal, da na zdravniškem pregledu 5. 8. 2025 sploh ni prejel zdravniškega izvida, iz česar je po presoji Upravnega sodišča mogoče sklepati, da se njegovo zdravstveno stanje ni moglo poslabšati, saj bi v nasprotnem primeru izvid nedvomno prejel. Dodalo je še, da ne dvomi, da ima tožnik zdravstvene težave s čeljustjo, vendar pa glede na zdravniški izvid ne gre za tako hudo fizično bolezen, da bi zaradi njegove predaje prišlo do nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi in sklep upravnega organa z dne 16. 5. 2025 odpravi, ali izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo odločanje.

4.V pritožbi v bistvenem navaja, da so ga v izvorni državi teroristi udarili v lice in je utrpel zlom čeljusti. Iz tega razloga je v Republiki Hrvaški obiskal zdravnika, na katerega je moral čakati dva dneva in ki mu je dal zdravila, zatem pa rekel, naj izgine. V zdravstvenem domu Ljubljana je 9. 6. 2025 prejel napotnico za specialistični oromaksilofacialni pregled, na katerem je bil 10. 6. 2025. Iz izvida izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, da se pojavlja sum na frakturo muskularnega odrastka na desni strani in da če ne bo prišlo do izboljšanja, je svetovana artrocenteza levega TMS. Na kontrolnem pregledu 5. 8. 2025 mu je zdravnik predpisal nadaljnjo terapijo in ponovno kontrolo, vendar mu pisnega izvida ni izdal. Zato tega tudi ni mogel predložiti Upravnemu sodišču, ki napačno in brez ustreznega strokovnega znanja sklepa, da se njegovo zdravstveno stanje, ker izvida ni prejel, ni moglo poslabšati. Ne strinja se, da bi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško prejel ustrezno zdravniško pomoč. Upravno sodišče pa se po njegovem prepričanju ne more samo opredeliti, kako hude so njegove zdravstvene težave, zato bi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Opozarja, da se toženka do njegovih zdravniških potrdil ni opredelila in da Upravno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izjave priče A. A. z dne 27. 5. 2025 glede sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.V vlogi z dne 1. 10. 2025 pritožnikova pooblaščenka navaja, da je po poteku šestmesečnega roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III 2. 10. 2025 učinek sklepa o predaji odgovorni državi članici prenehal veljati, zato je toženka postala odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje. Toženka v odzivu na to vlogo navaja, da je bil pritožnik 18. 9. 2025 predan Republiki Hrvaški. V vlogi z dne 16. 10. 2025 pritožnikova pooblaščenka trdi, da sklep upravnega organa z dne 16. 5. 2025 ni izvršen in da se pritožnik še vedno nahaja v Azilnem domu v Ljubljani. V vlogi z dne 24. 10. 2025 pa toženka zatrjuje, da se je pritožnik po uspešno izvedeni predaji Republiki Hrvaški 18. 9. 2025 že naslednji dan, 19. 9. 2025, vrnil v Republiko Slovenijo.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil pritožnik 18. 9. 2025 predan Republiki Hrvaški, kar je toženka izkazala z listino o predaji (B3). Pritožnik je bil tako predan v roku iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, zato v obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Pritožnik ima tako za pritožbo (še vedno) pravni interes.

9.Dalje Vrhovno sodišče poudarja, da je v skladu z zakonom pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (73. člen in nasl. ZUS-1). Zato pritožnik ne more biti uspešen z ugovorom, da se toženka v sklepu z dne 16. 5. 2025 ni opredelila do njegovih predloženih zdravniških potrdil. Ta ugovor se namreč ne nanaša na ravnanje Upravnega sodišča.

10.V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki temelji na sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju EU) in Evropskega sodišča za človekove pravice, pa ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. To pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno ter da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.

11.Upoštevaje navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna ocena Upravnega sodišča v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da v obravnavani zadevi pri pritožniku niso prisotne hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo predajo Republiki Hrvaški. Upravno sodišče se je namreč oprlo na (1) zdravniški izvid Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana z dne 10. 6. 2025, iz katerega izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, da je na splošno zdrav, da redno ne jemlje zdravil, da ne navaja alergij, da ni videti zlomov čeljusti, da so mu bile svetovane razbremenilne vaje in izogibanje določenim kretnjam in da če ne bo prišlo do izboljšanja, mu je svetovana artrocenteza levega TMS, ter (2) obrazložitev te diagnoze, iz katere je razvidno, da je artrocenteza TMS manjši, minimalno invaziven ambulantni poseg, ki ju je predložil pritožnik. Navedeno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Označeno s stopnjo nujno.

Primerjaj na primer sklepe Vrhovnega sodišča I Up 245/2024 z dne 21. 10. 2024, I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024 in I Up 291/2024 z dne 7. 2. 2025.

Tako na primer tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 166/2025 z dne 23. 9. 2025, v točki 8.

Glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017, točke 25-27, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 212/2018 z dne 27. 3. 2019, točko 20, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, točko 21, ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 z dne 30. 11. 2023, točko 17.

Glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Glej 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Glej 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.