Jedro

Tožnik je vložil dve zahtevi po nadaljnjem izplačevanju 80 % nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. O prvem zahtevku je odločal upravni organ, tožnik je zoper dokončno odločitev vložil tožbo. Po vložitvi te tožbe je tožnik pri tožencu vložil nov zahtevek, ki se prav tako nanaša na nadaljnje izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 %. Zato je toženec na podlagi 4. odst. 129. člena ZUP ta zahtevek pravilno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba št. ... z dne 18. 1. 2010 ter vse druge krivične odločbe, izdane od 9. 3. 1995, razveljavijo in se tožencu naloži, da tožniku do redne upokojitve plačuje 80 % njegove pokojninske osnove, vključno s prispevki in zakonitimi zamudnimi obrestmi ter denarnim nadomestilom za 15 letno gorje, pod izvršbo.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je bila izdana sodba brez vpogleda v upravni spis tožene stranke št. ... in brez vpogleda v dokazne listine ter z zlorabo pravice do obravnavanja in s tem kratenje ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik je že od srede 90 let mejno psihotičen oziroma procesno pravdno nesposoben, kar je sodišču znano iz spisa pod opr. št. Ps 1545/2013. Sodišče je zato napačno ocenilo, da je tožba nesklepčna in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Sodišče je odločitev oprlo na nepravnomočni odločbi toženke št. ... z dne 10. 6. 2008 oziroma z dne 15. 7. 2008, kateri tožnik izpodbija v sodnem postopku naslovnega sodišča pod opr. št. Ps 1477/2011, ki je še v teku. Sodišče nima pravice, da s svojimi odločitvami za 8 let nazaj posega v pravice tožnika, ki mu gredo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, pod opr. št. Psp 195/2008 z dne 23. 4. 2008. Sodišče je napačno ugotovilo, da so zahtevki tožnika iz napadane zadeve in zadeve Ps 1477/2011 enaki, kar pa ne drži, saj je v citirani zadevi napadeno odločbo izdala toženka, brez kakršnekoli zahteve tožnika in gre za dva različna upravna postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je na podlagi veljavnih predpisov z izpodbijano dokončno odločbo toženca št. ... z dne 18. 1. 2010 v zvezi s sklepom z dne 3. 9. 2009 ta pravilno odločil o zahtevku tožnika. Z dokončno odločbo z dne 18. 1. 2010 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Območne enote A. z dne 3. 9. 2009. S slednjim je ta zavrgla zahtevo za izplačevanje plač za čakanje na ustrezno zaposlitev od 1. 11. 2000 dalje. Ker je štela, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni oziroma sodni postopek, saj je tožnik dne 22. 8. 2008 zoper odločbo zavoda z dne 15. 7. 2008 vložil tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. Ps 2137/2008. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je z odločbo tožene stranke z dne 10. 6. 2008 bilo odločeno, da se tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo ustavi s 1. 11. 2000. Navedena odločitev tožene stranke je bila potrjena z dokončno odločbo toženke z dne 15. 7. 2008. Zoper navedeno je tožnik vložil tožbo dne 21. 8. 2008 in se zadeva pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. Ps 1477/2011. Tožnik je nato dne 31. 8. 2009 zahteval izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo še naprej v višini 80 %. Tožena stranka je dne 3. 9. 2009 izdala sklep, s katerim je zahtevo tožnika zavrgla, ker je o tem že bilo odločeno z dokončno odločbo z dne 15. 7. 2008. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odločb tožene stranke z dne 10. 6. 2008 izhaja, da je ta odločila o tem, da se izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo z dnem 1. 11. 2010 ustavi iz razloga, ker je od tega datuma dalje tožnik uživalec invalidske pokojnine (po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1545/2000 z dne 9. 3. 2005). Tako ni moč slediti pritožbenim navedbam tožnika v pritožbi, da ne gre za isto zadevo, saj v obeh primerih tožnik zahteva izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo po 1. 11. 2000. Razlika je le v tem, da je v zadevi najprej odločila toženka s prvostopenjsko odločbo z dne 10. 6. 2008, o isti stvari pa je tožnik podal zahtevo dne 31. 8. 2009. Na podlagi 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) tožena stranka o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), če ni s ZPIZ-1 drugače določeno. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ prve stopnje, ki prejme v obravnavo zahtevo, jo najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če se o isti pravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno dejansko situacijo je šlo v predmetni zadevi in je ravnanje tožene stranke, ko je s sklepom z dne 3. 9. 2009 zavrgla zahtevo tožnika bilo pravilno. V izogib ponavljanja pritožbeno sodišče navaja, da se v celoti strinja s stališči sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tako glede ugotovljenega dejanskega, kakor pravnega stanja.

Sodišču prve stopnje ni moč očitati, da je zlorabilo pravico tožnika do obravnavanja v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje je tožnika pravilno povabilo na prvi narok za glavno obravnavo, tožnika zastopa stalni skrbnik B.B., ki je prosil za preložitev obravnave, ker je imel istega dne ob 9. uri obravnavo na Okrajnem sodišču v Domžalah. Glavna obravnava pred Delovnim in socialnem sodiščem v Ljubljani je bila razpisana ob 12.15. uri. Iz uradnega zaznamka v spisu izhaja, da je bil narok na Okrajnem sodišču v Domžalah končan ob 10. uri, na tem naroku pa ni bil stalni skrbnik tožnika B.B., temveč pooblaščenka C.C. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo v odsotnosti pravilno vabljenega tožnika, saj je ta imel zadosti časa med zaključkom obravnave v Domžalah (ob 10. uri) in začetkom naroka pred sodiščem prve stopnje ob 12.15. uri, ob tem da se stalni skrbnik tožnika glavne obravnave v Domžalah sploh ni udeležil. Sodišču prve stopnje tako ni moč očitati kršitve pravice do obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je do imenovanja stalnega skrbnika postopek v predmetni zadevi tudi prekinilo in ga s sklepom z dne 9. 9. 2013 z dnem 20. 8. 2013 tudi nadaljevalo, saj je tožeča stranka od takrat dalje imela pravnomočno postavljenega stalnega skrbnika.

O identiteti zahtevka v predmetni zadevi se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z vpogledom v spis, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem pod opr. št. Ps 1477/2011 tako, da je pravilno zaključilo glede dejanskega stanja, da tožnik v izpodbijani zadevi prav tako zahteva nadaljnjo izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 %.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.