Jedro

Tako verjetnost terjatve kot nevarnost v smislu čl. 265/1 ZIP sta izkazani. Z vprašanjem, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel škodo, se ni treba ukvarjati, če upnik dokaže nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo. Dolžnik ima namreč proti upniku pravico do povračila škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v izreku pod točko 1 in v izreku pod točko 2 glede besedila: "ter akontacije tožnikovih stroškov tega postopka v višini 30.000,00 SIT" in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za določitev varščine. Delno je ugodilo ugovoru tožene stranke in spremenilo sklep sodišča prve stopnje, opr.štev. VI P ..... z dne 11.10.1994 tako, da je odločilo, da se blokira sredstva na žiro računu tožene stranke št. ..... ali št. SDK Ljubljana-Šiška do višine vtoževane glavnice v višini 160.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.000,00 SIT za čas od 24.8.1992 dalje do dneva izdaje začasne odredbe, nato pa za čas od vsakega določenega dne v naslednjem mesecu do dneva začasne odredbe, s tem, da je zadnji datum 23.11.1993, prav tako pa blokada velja za 300 DEM v tolaski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju BS na dan izdaje začasne odredbe ter akontacije tožnikovih stroškov tega postopka v višini 30.000,00 SIT. Odločilo je, da se tako blokirana sredstva tožene stranke prenesejo na depozitni račun pri SDK Ljubljana-Šiška.

Odločilo je tudi, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve pravdne zadeve. Ugotovilo je, da pogoji za določitev varščine niso podani, hkrati pa je v izpodbijanem sklepu tudi odgovorilo na trditve v ugovoru v zvezi z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve in vprašanjem nevarnosti v smislu 265. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka, v kolikor ugovoru ni bilo ugodeno, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa in navaja: Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, ko je odločalo o ugovoru, ponovilo vse pomanjkljivosti, na katere je tožena stranka opozorila v ugovoru. Pri pogoju verjetnosti obstoja terjatve obrazložitev ostaja istorečje. Verjetnost mora biti vsebinsko obrazložena. Tožena stranka je glede verjetnosti v ugovoru opozorila na različna sporna vprašanja, pri čemer sodišče prve stopnje niti na enega ni vsebinsko odgovorilo. Iz tega izhaja bistvena kršitev določb postopka. Odločba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje bi moralo navesti vsaj vsebino listin, iz katerih izhaja verjetnost zahtevka. Tako kot je odločba obrazložena, je ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede ugovorov, ki se nanašajo na nevarnost onemogočanja oziroma oviranja izvršbe. Nevarnost odtujevanja skrivanja ali protipravnega razpolaganja z namenom oškodovanja upnika se ne more konkretizirati z očitkom, da dolžnik izpolnjuje obveznosti do svojih pogodbenikov. Če se toženi stranki onemogoča, da izpolnjuje obveznosti do pogodbenikov, se s tem poziva pogodbenike, naj tudi oni vložijo tožbo in začasne odredbe. Enako velja glede navedb o enostranskem moratoriju, glede česar sploh ni odgovorjeno na navedbe tožene stranke o prekinitvi tega moratorija, prav tako pa glede stroškov postopka, o višini katerih ni razlogov. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka je že v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe neustrezno obrazložen poslovni namen pogodbenega razmerja. En sam trditveni stavek, in sicer, da je tožena stranka izkazala verjeten obstoj terjatve že s samimi tožbenimi navedbami in predloženimi listinami, ne more predstavljati obrazložitve verjetnosti obstoja terjatve. To pomeni bistveno kršitev določb izvršilnega postopka. Tu ne gre za klasično kreditno razmerje.

Nikjer v listinah ni določen rok, v katerem je tožena stranka dolžna članu izplačati sredstva. Odločitev o zapadlosti zahtevka ne pomeni prejudiciranja zadeve. Obrazložen tudi ni zahtevek na plačilo 300 DEM tolarske protivrednosti, kar predstavlja plačilo članarine. Tudi to ni obrazloženo, iz kakšnih razlogov in na kakšni podlagi je ugotovljena višina akontacije tožnikovih stroškov. Ni znano iz sodne prakse, da bi se dovoljevale začasne odredbe za zavarovanje pravdnih stroškov. Tudi nevarnost ni obrazložena. Navesti bi bilo treba konkretna ravnanja in opustitve, iz katerih izhaja nevarnost. Sodišče zaide v logično nasprotje, ko priznava, da je tožena stranka visoko solventna, pri tem pa ne navaja, na kakšen način naj bi tožena solventnost preprečila. Dejstvo, da je pred sodiščem v teku precej pravd zoper toženo stranko, ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe. Še najmanj je mogoče toženi stranki očitati, da onemogoča izvršbo s tem, ko zatrjuje, da sredstva potrebuje za poravnavo drugih obveznosti. Tožeča stranka bi morala dokazati, sodišče pa obrazložiti subjektivno nevarnost, to je nevarnost, da bo tožena stranka svoja sredstva odtujila, skrila ali z njimi kako drugače rzapolagala prav z namenom onemogočiti izvršbo. Kljub dejstvu, da tožena stranka pogodbe izvršuje, pa v celotnem obdobju njena solventnost ni bila zmanjšana niti okrnjena. Čeprav je tožena stranka solventna in redno izpolnjuje pogodbene obveznosti, pa sodišče trdi, da obstaja nevarnost oškodovanja upnikov, kar predstavlja domnevo brez realnih podlag.

Sklep tudi nima razlogov o posledicah blokiranja žiro računa, na kar opozarja tožena stranka že ves čas postopka. Tožena stranka ne bi mogla razpolagati s sredstvi niti za izvrševanje svojih poslovnih funkcij niti za izterjavo terjatev, ki jih ima. Namen začasne odredbe ne more biti, da se onemogoči poslovanja toženi stranki kot pravni osebi, oziroma povzročena škoda ne more biti v nesorazmerju s koristjo, ki se zasleduje. Tožena stranka je zahtevala, da tožeča stranka, če vztraja pri začasni odredbi, da ustrezno varščino v smislu Zakona o izvršilnem postopku, vendar pa sodišče o tem ni izreklo ničesar. Sodišče tudi ni odgovorilo na ugovor tožene stranke o tem, da so denarna sredstva generična stvar in da na njih zastavna pravica ni mogoča, zato tudi ni mogoča začasna odredba, ki v morebitni izvršbi proti toženi stranki ne zagotavlja tožeči stranki pričakovanega ugodnejšega položaja, saj poplačilo ne more biti realizirano iz posebej ločenih denarnih sredstev, pač pa le v okviru celotnih denarnih sredstev in glede na vse druge obveznosti tožene stranke. Pritožuje se tudi zoper zavrnitev predloga za določitev varščine. Obrazložitev sodišča je dejansko in pravno zgrešena, kot je zgrešena glede same začasne odredbe. Varščino po določbah Zakona o izvršilnem postopku določa sodišče. Če je sodišče menilo, da samo ne more določiti varščine, bi lahko pozvalo toženo stranko, naj oblikuje ustrezen predlog.

Pritožba je delno utemeljena.

O vprašanju utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe: Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zadovoljivo odgovorilo na ugovor, tako glede verjetnosti obstoja terjatve, kot nevarnosti, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo v smislu člena 265/1 Zakona o izvršilnem postoku - ZIP, in sicer kar zadeva zahtevek glede glavnice in zneska vplačane članarine, oboje z obrestmi. V tem obsegu ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo je pravilno uporabljeno. To pa ne velja glede vprašanja zavarovanja zahtevka za plačilo pravdnih stroškov, o čemer bo govora v nadaljevanju.

Ko pritožba podrobno našteva, kakšne nepravilnosti je zagrešilo sodišče prve stopnje pri odločanju o začasni odredbi in o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, velja najprej le na splošno poudariti tole: Začasne odredbe spadajo v poglavje ZIP, ki ureja zavarovanje.

Po členu 244. ZIP se določbe zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno. Po določbi 1. odstavka 10. člena ZIP mora sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro. Krajši je pritožbeni rok (8 dni in ne 15 kot je navedeno v izpodbijanem sklepu - člen 8/3 ZIP). V izvršilnem postopku sodišče postopa na podlagi vlog in drugih listin. Narok opravi le, kadar je po njegovem mnenju narok smotrn (člen 26/1 in 2 ZIP). Poudarek je torej na hitrosti postopka. Le tako je namen zavarovanja lahko dosežen. Na podlagi trditev upnika torej sodišče presoja verjetnost obstoja terjatve in nevarnost, da bo tožnik izterjavo otežil. Z vprašanjem, ali bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel škodo, se ni treba ukvarjati, če upnik dokaže nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo. Če je bila namreč začasna odredba neutemeljena, ali je upnik ni opravičil, ima dolžnik proti upniku pravico do povračila škode (člen 274 ZIP).

V luči zgoraj navedenega je torej treba gledati tako sklep o začasni odredbi kot tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru proti sklepu o začasni odredbi. Sodišče druge stopnje šteje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Izpodbijana sodna odločba ima razloge o odločilnih dejstvih, saj navaja, da je verjetnost zahtevka izkazana z listinami in tudi pove, da zadostuje verjetnost, ne pa gotovost. Priloge so v spisu, tožena stranka jih je tudi prejela. Sklep je tako mogoče preizkusiti. Enak velja glede sklepa v tistem delu, kjer je govora o nevarnosti. Tudi v tem delu je sklep mogoče preizkusiti in torej zatrjevana bistvena kršitev ni podana. Iztrgano iz konteksta celotnega sklepa bi bilo sicer res lahko razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje glede nevarnosti tako kot to razume pritožba (ko naj bi sodišče prve stopnje utemeljevalo nevarnost s tem, da tožena stranka izpolnjuje obveznosti do pogodbenih strank, ki so pogodbi zveste), vendar pa je v zvezi s tem treba opozoriti na trditve same tožene stranke (listovna štev. 6) v odgovoru na tožbo, ko v točki 6 pravi, da razpolaganje s sredstvi na žiro računu omogoča toženi stranki, da ta sredstva tudi ustrezno razporeja in z njimi gospodari, kar edino lahko omogoči izpolnitev vseh obveznosti. Z blokado bi tožena stranka ne mogla izpolnjevati svojih drugih pogodbenih obveznosti. Torej ne zato, ker tožena stranka izpolnjuje obveznosti do drugih pogodbenikov, ampak zato, ker kaže, da jih izpolnjuje na račun tistih, ki pogodbi niso ostali zvesti, je nevarnost v smislu 1. odstavka 265. člena ZIP izkazana. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu res ne odgovori na trditve o prekinitvi moratorija, vendar je v začasni odredbi in tudi v izpodbijanem sklepu vprašanje moratorija le dodaten razlog za izdajo začasne odredbe, ne pa izključni. Glede dejanskega stanja je bilo že zgoraj povedano, da zadostuje verjetnost terjatve, povedano pa je bilo tudi, da je ta v zadostni meri izkazana, zato posebej ni treba odgovarjati na pritožbene trditve v zvezi z dejanskim stanjem, ki naj bi bilo napačno ugotovljeno. To velja tudi glede verjetnosti terjatve za znesek 300 DEM. Posebna obrazložitev niti ni potrebna, saj sodišče prve stopnje govori o terjatvi, torej kompletni nasploh. Zato ni mogoče reči, da razlogi glede zneska 300 DEM manjkajo. Tudi nevarnost kot drugi element po členu 265/1 ZIP je sodišče prve stopnje zadovoljivo obrazložilo. O tem je bilo govora že zgoraj v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo.

Tožena stranka trdi tudi še v pritožbi, da je solventna. To je razumeti tako, da je zmožna plačila. To je v nasprotju z njeno lastno trditvijo, da bi ji blokada predlaganega zneska onemogočila razporejanje sredstev na žiro računu in plačevanje obveznosti. Sicer pa: če je zmožna plačila vseh obveznosti, torej tudi tožničine - če bi se izkazalo, da je utemeljena,- tedaj bi bilo o znatni škodi le težko govoriti. V tem primeru bi šlo za situacijo iz člena 265/2 ZIP, kjer upnik nevarnosti sploh ni dolžan dokazovati. Če pa sredstev ni dovolj in če tožena stranka ta sredstva prerazporeja in z njimi razpolaga, tedaj je nevarnost izkazana (člen 265/2 ZIP). Vprašanje posledic blokade žiro računa je lahko vprašanje nastale škode, v zvezi s tem pa tudi vprašanje varščine, o čemer bo še govora, oziroma povrnitve škode po členu 274 ZIP. Zato ti pritožbeni razlogi ne pridejo v poštev. Ko pritožba govori o tem, da predlagana začasna odredba ni mogoča zato, ker je denar generična stvar, pa velja opozoriti na določbo 4. točke 1. odstavka 266. člena ZIP, kjer je možnost izdaje začasne odredbe, kakršna je predlagana, posebej našteta. Gre torej za nalog organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa (kar dejansko pomeni blokada žiro računa v smislu predlagane začasne odredbe), da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.

Kolikor posebej ni bilo odgovorjeno na pritožbene trditve v tistem delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena, jih pritožbeno sodišče ni štelo za bistvene pri odločanju.

Vse, kar je bilo zgoraj povedano glede obstoja verjetnosti terjatve in nevarnosti, in v zvezi s tem glede pravilnosti izpodbijanega sklepa, ne velja glede tistega dela začasne odredbe, ki se nanaša na akontacijo pravdnih stroškov. Verjetnost te terjatve iz dosedanjih trditev upnice, torej tožeče stranke, ne izhaja, saj glede tega zneska ne podaja nobene trditve, ampak samo predlog. O tem delu začasne odredbe bo torej moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti, saj dejansko stanje v tem delu ni razjasnjeno tako, da bi se lahko reklo, ali je utemeljena tudi začasna odredba glede pravdnih stroškov. Enako pa velja tudi glede odločitve pod točko 1 sklepa, torej glede odločitve, s katero je bil zavrnjen predlog za določitev varščine. Zaradi napačne uporabe materialno pravnih predpisov ZIP je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno. Pritožbi je bilo v tem obsegu treba ugoditi in sklep glede točke 1 in glede odločbe pod tč. 2 o akontaciji stroškov postopka razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

O varščini kot pogoju za začasno odredbo govori člen 270 ZIP v dveh odstavkih. V prvem odstavku je govora o situaciji, ko sodišče lahko izda na upnikov predlog začasno odredbo tudi takrat, ko upnik ni izkazal za verjetni terjatev in nevarnost, če založi v danem roku znesek, katerega določi sodišče kot varščino za škodo, ki bi utegnila biti dolžniku prizadeta z izdajo in izvršitvijo začasne odredbe. V drugem odstavku je omenjena situacija, ko je varščino mogoče določiti tudi na dolžnikov predlog - glede na okoliščine primera - tudi takrat, če je upnik izkazal za verjetni tako terjatev kot nevarnost. Ko je sodišče prve stopnje predlog za določitev varščine zavrnilo, je očitno spregledalo drugi odstavek omenjenega člena, saj v obrazložitvi govori o tem, da niso izpolnjene predpostavke za položitev varščine, ker je tožeča stranka izkazala tako verjetnost kot nevarnost. Govori torej o upnikovem predlogu. Sodišče prve stopnje pa se do dolžnikovega predloga v smislu 2. odstavka 270. člena ni opredelilo, čeprav je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru upnik izkazal za verjetni tako terjatev kot nevarnost. V ponovljenem postopku bo torej moralo o predlogu odločiti ob upoštevanju določb člena 270/2 ZIP.

Odločitev pritožbenega sodišča glede potrditve sklepa je utemeljena na določilih člena 368 ZPP, glede razveljavitve pa na določilih člena 370/1 ZPP, vse v zvezi s členom 380. točka 2 in 3 in členom 381 ZPP ter v zvezi s členom 14 ZIP. Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena na določilu člena 166/3 ZPP v zvezi s členom 14 ZIP.