Jedro

Tožena stranka je kršila ZAzil, po katerem morajo pristojni organi in drugi državni organi osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njihove izvorne države. Glede na to, da je odvetnik Veleposlaništva RS v T. opravil poizvedbe pri Islamskem revolucionarnem sodišču v I., ki naj bi sporno vabilo izdalo, zaradi česar naj bi tožnik po svojih navedbah pobegnil iz države, je vprašljiva tudi verodostojnost vsebine, ki jo je sporočilo Islamsko revolucionarno sodišče.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 12. 8. 2003, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v RS kot očitno neutemeljeno ter odločila, da mora v roku tri dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti RS. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik dne 19. 11. 2001 vložil prošnjo za priznanje azila v RS, v vlogi pa je navedel, da je iz I. pobegnil v Turčijo, nato v BIH, od koder je prišel ilegalno v RS. Kot razlog za odhod iz matične države je navajal, da se je zaljubil v dekle iz Armenije, ki ni bila muslimanske vere, zaradi česar mu niso dovolili, da se z njo poroči. Nekoč, ko sta bila z dekletom zunaj, so ga hoteli zapreti, vendar je pred policijo zbežal. Dekle je dobilo 3-mesečno zaporno kazen zaradi njegove morebitne predaje policiji. Po treh mesecih je zbežal iz I. Tožena stranka je po izvedenem azilnem postopku izdala odločbo z dne 1. 4. 2002, s katero je prošnjo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik je zoper odločbo vložil tožbo, Upravno sodišče RS v Ljubljani pa je s sodbo, št. U ... z dne 19. 6. 2002, odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V sodbi je sodišče navedlo, da je v ponovljenem postopku treba pribaviti dokaz, če ga tožnik ne more predložiti, pa ga je treba zaslišati, zakaj tega ne more storiti. Navaja, da poziv sodišča predstavlja dokaz za dejstvo, ki bi lahko bilo pomembno za tožnika, zaradi česar bi ga morala tožena stranka oceniti. V ponovljenem postopku je tožnik predložil dokaz, ki naj bi podprl njegove izjave, in sicer fotokopijo vabila z dne 78/9/22 oziroma 13. 12. 1999 Islamskega revolucionarnega sodišča v I., s katerim ga sodišče vabi na razgovor zaradi suma, da je imel stike z že osumljenimi osebami. V vabilu je posebej navedeno, da če se oseba ne udeleži razgovora brez predhodnega opravičila, bo privedena in zaprta. Vabilo je podpisal sodnik AA. Tožena stranka je v ugotovitvenem postopku z dopisom z dne 26. 2. 2003 zaprosila Konzularni sektor Ministrstva za notranje zadeve zaradi pridobitev informacij v zvezi z navedenim vabilom. Le-ta je v odgovoru z dne 8. 7. 2003 navedel, da je slovensko veleposlaništvo v T. preko svojega odvetnika preverilo verodostojnost vabila z dne 78/9/22. Odvetnik je zadevo preveril pri pristojnem sodišču, ki je sporočilo, da je kopija ponaredek oziroma, da sodišče takega vabila ni izdalo. Odvetnik je prav tako pojasnil, da nalog za policijsko privedbo vsebuje dikcije, ki so neobičajne. Po njegovih navedbah policija ne more osebi v nalogu za privedbo zagroziti z zaporom. Tožena stranka zaključuje, da je bilo ugotovljeno, da je predloženi dokaz (vabilo sodišča) ponaredek, zato je tožena stranka ugotovila, da je tožnik azilni postopek zlorabil. V 2. odstavku 35. člena Zakona o azilu je določeno, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne tudi v primeru, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. V skladu s 36. členom Zakona o azilu pa se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila navodilom upravnega sodišča, ni pravilno uporabila določb materialnih in procesnih predpisov, ni pravilno in v celoti ugotovila dejanskega stanja in je v zadevi odločila preuranjeno. Tožena stranka določbe 2. odstavka 35. člena v zvezi s 1. alineo 36. člena Zakona o azilu, ni uporabila pravilno, pri čemer in v zadostni meri sledila navedbam Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi, št. Up ..., izrecno odločilo, da ˝mora pristojni organ v primeru zavrnitve prošnje za azil po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu v postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila˝. Navedbe tožene stranke, da v predmetni zadevi ni potrebno preverjati, ali obstajajo razlogi za priznanje azila, v luči navedenega ne vzdržijo. V primerih iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu mora organ odločanja preveriti dejstva, ki kažejo na zlorabo postopka ter hkrati ugotoviti ali obstajajo dejstva, ki tako zlorabo izključujejo. Tožnik je v postopku jasno in podrobno izpovedal razloge ogroženosti v matični državi I., ki je muslimanska in teokratska država, kjer je vsa oblast skoncentrirana v rokah ozke verske elite, ki je oblast prevzela z islamsko revolucijo leta 1979. V I. velja šeriatsko pravo, po katerem se sprememba iz islamske v krščansko vero šteje kot izdaja lastne države in vere in se kaznuje s smrtno ali visoko zaporno kaznijo. Tožena stranka je sama ugotovila, da je z zaporno kaznijo 2 do 5 let kazniv že sum poskusa spremembe vere. Tožnik je odhajal na informativne razgovore v katoliško cerkev in je tako že izvajal določene aktivnosti za spremembo vere, tako, da pri njem ne gre več za sum, temveč že za poskus spremembe vere. Tožnik je iskreno izpovedal, da je poskušal vero spremeniti, da pa tega še ni storil, saj je bil predhodno aretiran. Pred katoliško cerkvijo sta bila namreč z dekletom aretirana po zadnjem razgovoru. Katoliške cerkve so, kot to navaja tudi tožena stranka, pod nadzorom Ministrstva za informiranje in Ministrstva islamskega vodstva. V bližini cerkve pa je Islamski urad, iz katerega nadzirajo ali obišče katoliško cerkev tudi musliman, saj musliman, ki bi se udeležil verskih obredov, velja za izdajalca države. Tožnik je prav tako pojasnil, da ni odslužil vojaškega roka za islamski režim, ki ga ne podpira, in bi bil zaradi izogiba služenja vojski in za kazen zaradi že zgoraj pojasnjenih verskih razlogov, poslan na mejna območja v direktne spopade. Tožnik bi bil nasilno poslan na vojna področja, ne da bi se strinjal s politiko, ki jo vodi njegova država, kar nedvomno pomeni nečloveško in ponižujoče ravnanje. Glede na to, da je tožnik v nemilosti in preganjan od svoje države in njenih struktur oblasti, je povsem nelogično, da je tožena stranka pridobivala informacije o verodostojnosti sodnega naloga za tožnika, ki ga je le-ta predložil v azilnem postopku, pri istih strukturah, ki ga preganjajo in pred katerimi išče zaščito. Povsem jasno je, da mu pri pridobitvi zaščite ne bodo pomagali, in ne bodo potrdili, da tožnika preganjajo. Dejstvo, da je bila fotokopija vabila na zaslišanje predložena oblastnim strukturam I., je povsem nerazumljivo, nezakonito, nedopustno in tožnika še posebej ogroža. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s temeljnim namenom Zakona o azilu, ki v 2. odstavku 18. člena izrecno določa, da se vse izjave, navedbe, pojasnila in podatki, ki jih v postopku za pridobitev azila organom odločanja posreduje prosilec za azil, obravnavajo kot zaupni podatki. Po izrecni določbi 3. odstavka 18. člena Zakona o azilu morajo organi odločanja osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njegove izvorne države. Tako bi tožena stranka morala pridobiti oceno verodostojnosti predloženega dokumenta od neodvisnega organa oziroma strokovnjaka, nikakor pa ne od oblastnih organov v izvorni državi, in nato tudi z gotovostjo ugotoviti, da gre za ponaredek. Iz navedenega sledi, da je tožena stranka izdala odločbo v skrajšanem postopku na podlagi nezakonitega in nepravilnega ravnanja, saj je odločila na podlagi mnenja, ki ga je pridobila direktno od organov, pred katerimi išče tožnik zaščito, kar je v postopku, v katerem se odloča o človeškem življenju in dostojanstvu nedopustno. Glede na navedeno ni mogoče prepričljivo ugotoviti, da v predmetni zadevi obstoji zloraba postopka, zaradi česar bi morala tožena stranka odločiti meritorno. Tožena stranka je nadalje kršila določbo 3. odstavka 10. člena Zakona o azilu, po katerem je dolžan o vloženi prošnji za azil pristojni organ nemudoma obvestiti predstavnika UNHCR, mu omogočiti, da stopi v stik s prosilcem za azil, ga seznaniti s potekom postopka ter mu omogočiti, da da svoje pripombe na postopek. Predstavnik UNHCR v nasprotju z navedeno določbo zakona o uvedbi postopka ni bil obveščen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ugodi zahtevku tožnika za priznanje azila v RS oziroma, da zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena zakona, pač pa za ugotavljanje obstoja razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti. Navedeno stališče je bilo potrjeno tudi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 286/2002-2 z dne 6. 3. 2002, v zadevi D., v kateri Vrhovno sodišče RS navaja, da se z vključitvijo določbe 2. odstavka 35. člena med določbe Zakona o azilu, uvaja tkim. pospešeni postopek, ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena zakona. Potrjuje navedbe tožene stranke v pritožbi, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena Zakona o azilu. Prav tako je iz poteka postopka jasno razvidno, da je tožena stranka verodostojnost vabila - sodnega naloga za tožnika, preverjala preko zaupanja vrednega konzularnega sektorja Ministrstva za zunanje zadeve RS, ta pa naprej preko slovenskega veleposlaništva v T.. Slednje je preko svojega odvetnika preverilo le verodostojnost vabila. Zato so navedbe tožnika o kršitvi 18. člena Zakona o azilu popolnoma neutemeljene.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Kot podlago za svojo odločitev je tožena stranka uporabila določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/00-odl. US, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju ZAzil), v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil. V takšnem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Za zavajanje oziroma zlorabo postopka pa se šteje utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov. Tožena stranka je v obravnavanem primeru obstoj razloga za očitno neutemeljenost tožnikove prošnje za azil ugotovila na podlagi dopisa Ministrstva za zunanje zadeve RS, Konzularni sektor z dne 8. 7. 2003. Iz navedenega dopisa izhaja, da je Veleposlaništvo RS v T. preko svojega odvetnika preverilo verodostojnost vabila z dne 78/9/22. Odvetnik je zadevo preveril pri pristojnem sodišču, ki je sporočilo, da je kopija ponaredek oziroma da sodišče takega vabila ni izdalo. Po mnenju sodišča so v zvezi s tem utemeljeni tožbeni ugovori, da je tožena stranka v azilnem postopku kršila 3. odstavek 18. člena ZAzil, ki pravi, da morajo pristojni organi in drugi državni organi osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njihove izvorne države. Glede na to, da je odvetnik Veleposlaništva RS v T. opravil poizvedbe pri Islamskem revolucionarnem sodišču v I., ki naj bi sporno vabilo izdalo, zaradi česar naj bi po svojih navedbah tožnik tudi pobegnil iz države, je vprašljiva tudi verodostojnost vsebine, ki jo je posredovalo Ministrstvo za zunanje zadeve RS.

Po oceni sodišča je tožena stranka pomanjkljivo izpeljala postopek ugotavljanja pogojev po 2. odstavku 35. člena ZAzil, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je glede na to tožena stranka preuranjeno zaključila, da je prošnja tožnika očitno neutemeljena. Kot prvo bi morala tožena stranka oceno verodostojnosti predloženih dokumentov pridobiti od neodvisnega organa oziroma strokovnjaka, nato pa bi morala o svojih ugotovitvah seznaniti tudi tožnika in mu dati možnost, da se o njih izjasni. Iz podatkov v upravnih spisih nadalje tudi ni jasno, ali je bila predstavništvu RS predložena tudi fotokopija z dne 78/8/11, saj se v dopisu tožene stranke navaja številka vabila z dne 78/9/22. Sodišče je na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotovilo, da tožena stranka v postopku ni ravnala v skladu s 3. odstavkom 10. člena ZAzil, po katerem morajo pristojni organ nemudoma obvestiti predstavnika Visokega Komisariata v RS o vsaki vloženi prošnji za azil, mu omogočiti, da stopi v stik s prosilci za azil, ga seznaniti s potekom posameznih postopkov in odločitvami pristojnih organov ter mu omogočiti, da svoje pripombe na te postopke in odločitve.

Ker je sodišče presodilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bile upoštevana pravila postopka, pa je to moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS) je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo po določbi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), zadevo pa vrnilo toženi stranki v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98-odl. US, 70/00), ker okoliščine primera kažejo, da tožnik nima sredstev za preživljanje in bi bila lahko s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.