Jedro

Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z določilom, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači. Te trditve je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju.

Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena ZDR-1 in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti.

Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. do IV. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izplačati razlike v plači: - za avgust 2015 v višini 242,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 9. 2015 dalje do plačila, - za september 2015 v višini 253,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 10. 2015 dalje do plačila, - za oktober 2015 v višini 253,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 11. 2015 dalje do plačila, - za november 2015 v višini 242,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 12. 2015 dalje do plačila, - za december 2015 v višini 253,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 1. 2016 dalje do plačila, - za januar 2016 v višini 230,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 2. 2016 dalje do plačila, - za februar 2016 v višini 230,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 3. 2016 dalje do plačila, - za marec 2016 v višini 253,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 4. 2016 dalje do plačila, - za april 2016 v višini 253,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 5. 2016 dalje do plačila, - za maj 2016 v višini 253,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 6. 2016 dalje do plačila, - za junij 2016 v višini 380,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 7. 2016 dalje do plačila, - za julij 2016 v višini 380,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 8. 2016 dalje do plačila, - za avgust 2016 v višini 380,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 9. 2016 dalje do plačila, - za september 2016 v višini 380,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 10. 2016 dalje do plačila, - za oktober 2016 v višini 380,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 11. 2016 dalje do plačila, - za november 2016 v višini 380,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 12. 2016 dalje do plačila, - za december 2016 v višini 380,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 1. 2017 dalje do plačila, - za januar 2017 v višini 370,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 2. 2017 dalje do plačila, - za februar 2017 v višini 370,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 3. 2017 dalje do plačila, - za marec 2017 v višini 917,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 4. 2017 dalje do plačila, - za april 2017 v višini 917,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 5. 2017 dalje do plačila, - za maj 2017 v višini 917,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 6. 2017 dalje do plačila, - za junij 2017 v višini 917,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 7. 2017 dalje do plačila, - za julij 2017 v višini 917,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 8. 2017 dalje do plačila, - za avgust 2017 v višini 1.320,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 9. 2017 dalje do plačila, - za september 2017 v višini 1.320,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 10. 2017 dalje do plačila, - za oktober 2017 v višini 1.320,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 11. 2017 dalje do plačila, - za november 2017 v višini 917,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 12. 2017 dalje do plačila, - za december 2017 v višini 917,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 1. 2018 dalje do plačila, - za januar 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 2. 2018 dalje do plačila, - za februar 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 3. 2018 dalje do plačila, - za marec 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 4. 2018 dalje do plačila, - za april 2018 v višini 910,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 5. 2018 dalje do plačila, - za maj 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 6. 2018 dalje do plačila, - za junij 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 7. 2018 dalje do plačila, - za julij 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 8. 2018 dalje do plačila, - za avgust 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 9. 2018 dalje do plačila, - za september 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 10. 2018 dalje do plačila, - za oktober 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 11. 2018 dalje do plačila, - za november 2018 v višini 910,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 12. 2018 dalje do plačila, - za december 2018 v višini 910,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 1. 2019 dalje do plačila, - za januar 2019 v višini 903,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 2. 2019 dalje do plačila in - za februar 2019 v višini 100,16 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 3. 2019 dalje do plačila.

II. Zavrne se pobotni ugovor tožene stranke iz naslova vračila stroškov službenih poti za čas od marca 2017 do januarja 2019 v skupni višini 14.624,30 EUR."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 467,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je v zadevi dvakrat že razsojalo (sodne odločbe I Pd 765/2019 z dne 16. 10. 2020 v zvezi s Pdp 39/2021 z dne 19. 3. 2021 in I Pd 288/2021 z dne 24. 11. 2021 v zvezi s Pdp 162/2022 z dne 12. 5. 2022). O tožničinih zahtevkih v zvezi z obstojem delovnega razmerja pri tožencu po 1. 3. 2019, prenehanjem delovnega razmerja in plačilom dela razlike v plači za februar 2019 je že pravnomočno odločeno. Predmet ponovnega, tretjega sojenja je le še odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka za izplačilo razlik v plači za čas od avgusta 2015 do januarja 2019 ter za preostali vtoževani del razlike v plači za februar 2019, in odločitev o pobotnem ugovoru toženca iz naslova vračila stroškov službenih poti za obdobje od marca 2017 do januarja 2019 v znesku 14.624,30 EUR.

2. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca iz naslova razlik v plači za obdobje od avgusta 2015 do februarja 2019 v mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višin od 19. dne v mesecu za prejšnji mesec, dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve toženca do tožnice iz naslova vračila stroškov službenih poti za obdobje od marca 2017 do januarja 2019 v znesku 14.624,30 EUR (II. točka izreka). Ugotovljeni terjatvi je pobotalo do višine 14.624,30 EUR (III. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo razlik v plači, ugotovljenih v I. točki izreka in zmanjšanih za 14.624,30 EUR (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 27.765,45 EUR s pripadki (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

3. Tožnica se pritožuje zoper II. do IV. in VI. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), 22. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/1994 in 33/1994). Navaja, da sodišče ni obrazložilo ugotovitve o obstoju v pobot uveljavljane terjatve, zato je kršilo 25. člen URS in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev citirane določbe ZPP je storilo tudi zato, ker ni obravnavalo tožničinih trditev, s katerimi je uveljavljala uporabo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in ugovarjala pomanjkljivo trditveno podlago pobotnega ugovora. Ker naj bi službene poti potrditvah toženca in ugotovitvah sodišča ne bile naročene, odobrene in podprte s potnimi nalogi, je toženec vedel oziroma moral vedeti, da potnih stroškov tožnici ni dolžan plačati. Iz njegovega Statuta in Pravilnika o finančnem poslovanju izhaja, da je bil za finančno poslovanje (in torej tudi vsa izplačila tožnici) odgovoren predsednik toženca, in ne tožnica. Z nasprotno ugotovitvijo je sodišče storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovilo, da tožnica službenih poti ni opravila. Če e-korespondenca, ki je potekala preko tožničinega službenega elektronskega naslova, res ne obstaja več, jo je toženec uničil z namenom, da ji onemogoči dokazovanje v tej pravdi. Tudi sicer ukinitev elektronskega naslova še ne pomeni, da so vsi podatki izbrisani; tega toženec ni trdil. Ker ni predložil e-korespondence, bi sodišče moralo skladno s 227. členom ZPP šteti tožničine trditve za dokazane. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

5. Zoper I., IV. in VI. točko izreka sodbe se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da ni upoštevalo sporazuma, ki sta ga stranki sklenili 21. 2. 2019. Ta dokaz je izvedlo, za kar je imelo podlago v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), in tega "ni več mogoče vzeti nazaj." Navedbe toženca o tem dokazilu v drugem ponovljenem sojenju niso zavlekle postopka. Ker je sodišče to dokazilo v izpodbijani sodbi prezrlo, je kršilo 22. člen URS in tudi načelo materialnega procesnega vodstva. Napačno je odločilo o tožničinih bruto mesečnih prikrajšanjih. Ker je ugotovilo, da ni opravila službenih poti, bi moralo upoštevati, da si je z izplačevanjem povračila stroškov službenih poti od marca 2017 dalje umetno znižala bruto plačo. Pri napotilu izvedencu je sodišče izhajalo iz napačnih predpostavk, saj bi mu moralo naložiti, naj iz plačilnih list izloči povračilo stroškov za službene poti, določi nove bruto plače in izračuna prikrajšanje pri plači. Glede pobota ni upoštevalo, da ta nastopi, ko se stečejo pogoji zanj, kar pomeni, da od pobota dalje ne tečejo zamudne obresti. Obresti od tožničine terjatve iz naslova razlike v plači za avgust 2015 so tako lahko tekle le od 19. 9. 2015 do 19. 4. 2017, ko je nastopila terjatev toženca iz naslova stroška službene poti za marec 2017 itd. Priglaša stroške pritožbe.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa je neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga stranki sklenili 21. 2. 2019 (v nadaljevanju: sporazum), natančneje četrtega odstavka tretjega člena, ki določa, da so s podpisom sporazuma urejena vsa medsebojna razmerja med strankama in da ena do druge, z izjemo tekočih obveznosti iz naslova plače in morebitnega neizplačanega regresa za letni dopust (tekoči in za nazaj), nimata več nobenih pravic in obveznosti ter nobenih zahtevkov. Stališča glede dokazne vrednosti te listine je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu Pdp 162/2022. Kot je obrazložilo, s sklicevanjem na citirano določilo sporazuma ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači, saj se na to določilo nobena od strank v prvem sojenju v zvezi z razliko v plači ni sklicevala. Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva (prim. II Ips 697/2004, III Ips 159/2009, III Ips 7/2013 idr.), v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z navedenim določilom sporazuma. Trditev, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači, je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju. Sodišče prve stopnje zato v izpodbijani prvostopenjski sodbi na to trditev in listino pravilno ni oprlo svojo odločitve, saj bi sicer bistveno kršilo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP1 v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Toženec v pritožbi s sklicevanjem na judikat VIII Ips 106/2018 neutemeljeno navaja, da navedbe, ki jih je v drugem sojenju podal v zvezi s sporazumom, niso zavlekle postopka. Ta okoliščina niti ni pomembna, saj je možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v novem sojenju pogojena le s tem, da toženec tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel storiti, česar pa ni izkazal. 9. Zmotno je pritožbeno zavzemanje toženca, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati sporazum zaradi preiskovalnega načela, ki je uzakonjeno v prvem odstavku 34. člena ZDSS-1. V skladu s to določbo lahko sodišče le tedaj, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V tem sporu pritožbeno sodišče ne ugotavlja okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo te določbe, saj je sodišče prve stopnje na podlagi preostalih izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa dejstva, ki so bila odločilnega pomena za presojo tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na judikat Pdp 1113/2012 in s tem povezan očitek sodišču, da je kršilo dolžnost materialnoprocesnega vodstva. V citiranem judikatu je poudarjeno stališče, da je sodišče dolžno v okviru 285. člena ZPP stranko opozoriti, naj navede manjkajoče dejstvo, ki je pravnorelevantno za pravilno uporabo materialnega prava.2 Sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij med delavcem in delodajalcem sam po sebi ne predstavlja pravnorelevantnega dejstva v sporih o plačilu plač. Predstavlja pogodbeno pravo, ki postane pravnorelevanto šele, če se stranka nanj v sporu pravočasno sklicuje.

10. Glede na vse obrazloženo je zmotna pritožbena navedba toženca, da mu je sodišče kršilo pravico do poštenega sojenja (22. člen URS), ker ni upoštevalo sporazuma.

11. Stranki sta se v 5. členu pogodb o zaposlitvi, ki sta veljali v vtoževanem obdobju, dogovorili, da tožničina osnovna plača za polni delovni čas 40 ur, pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje znaša za vsak mesec 3.000,00 EUR (drugi bruto), v kar je vključena tudi prehrana, prevoz pa se bo obračunal skladno z dogovorom s predsednikom in veljavnimi akti. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja razlogov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, da je bila tožnici izplačana prenizka bruto plača. Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti. Izvedenec finančne stroke je po pravilnem napotilu sodišča prve stopnje upošteval, da ni dopusten pogodbeni dogovor o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo. Dogovorjeno bruto/bruto osnovno plačo je znižal za delež prispevkov, ki se plačujejo od bruto osnovne plače v breme delodajalca in upoštevajoč tako dobljeni znesek izračunal, do kolikšnih razlik v osnovni bruto plači je tožnica upravičena glede na že izplačano osnovno bruto plačo. 12. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče dalo izvedencu napačno napotilo, saj bi moral upoštevati tudi, da je tožnica z izplačevanjem stroškov službenih poti, ki jih ni opravila, umetno znižala bruto plačo, ta razlika pa gre neutemeljeno na račun toženca. Pritožbena navedba toženca, ki v prvostopenjskem postopku sicer ni podal pripomb na izvedensko mnenje, ni utemeljena. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, je predsednik toženca izpovedal, da je odobril plačo, ki je bila določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi, računovodkinja pa je potrdila, da ji je predsednik dal navodilo, naj plačo obračunava skladno s pogodbo o zaposlitvi. Iz prvostopenjskih ugotovitev resda izhaja, da je tožnica dala računovodkinji navodilo za obračun plače na način, da so v znesek 3.000,00 EUR zajeti tudi stroški prevoza na delo in službenih poti, vendar pa se s sklicevanjem na to okoliščino toženec ne more izogniti izpolnitvi pogodbeno prevzete obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da predsednik toženca ni dal soglasja za drugačno izplačilo, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljeno je zaključilo, da je bila edina veljavna podlaga za izplačilo tožničine plače pogodba o zaposlitvi, ta pa je določala mesečno bruto/bruto plačo v znesku 3.000,00 EUR, iz česar je pri izračunu izhajal tudi izvedenec. Sodišče prve stopnje je resda ugotovilo tudi, da tožnica ni uspela dokazati službenih poti, za katere ji je računovodkinja obračunala stroške (kilometrino). Ta okoliščina je lahko le razlog za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka s strani toženca (vendar ne s pobotnim ugovorom, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju), ne pa za drugačno opredelitev tožnici pripadajoče osnovne plače. 13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj v pobot uveljavljane terjatve toženca za vračilo izplačanih stroškov službenih poti za obdobje od marca 2017 do januarja 2019 v znesku 14.624,30 EUR. Tožnica v pritožbi nasprotuje ugotovitvi o obstoju te terjatve in posledičnemu pobotu njenih terjatev s toženčevo.

14. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) v 311. členu določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti, in če sta obe zapadli. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava in pri tem upoštevajoč tudi novejšo sodno prakso3 ugotavlja, da pobot terjatev v tem sporu ni mogoč. Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive. Davki in prispevki so javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta prosto razpolagati in jih mimo predpisov, ki urejajo davčni postopek, ni mogoče medsebojno pobotati. Plačilo davkov in prispevkov je davčno in ne delovnopravno vprašanje, o katerem bi lahko odločalo delovno sodišče. Davčna obveznost nastopi šele ob izplačilu dolgovanega zneska (razlike plače delavca) s strani delodajalca, zato sodišče prve stopnje v zvezi s tožničinimi terjatvami v izreku tudi ni ugotovilo obstoja po višini konkretno določenih neto zneskov, saj ti ob izdaji sodbe niso znani (prav tako ne višina davkov in prispevkov). Upoštevanje priznanih terjatev iz naslova razlik v plači, ki zajema davke in prispevke, bi bilo tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), in ne v prihodnje. Sodišče prve stopnje tudi sicer ni opravilo pobota po pravilih, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve (318. člen v zvezi s 274. členom OZ), saj ga glede na različno vrsto terjatev niti ni moglo. Upoštevajoč naravo tožničinih terjatev namreč ni jasno (in v času zaključka glavne obravnave tudi ne more biti), v kateri neto višini, ker je le-ta lahko pobotljiva, tožnici pripadajo ugotovljene terjatve, do katerega zneska se terjatve pobotajo, na kateri dan se pobotajo (določitev trenutka prenehanja terjatev je pomembna zaradi določitve teka zakonskih zamudnih obresti) in koliko točno naj bi toženec iz naslova glavnic ter zakonskih zamudnih obresti (gre za glavnice z zamudnimi obrestmi od različnih zapadlosti) moral po pobotu še plačati tožnici. Nenazadnje na problematiko teka zakonskih zamudnih obresti v primeru, kot je obravnavani, opozarja tudi pritožba toženca.

15. Ker pobot že zaradi navedenih razlogov ni mogoč, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do preostalih tožničinih pritožbenih navedb, saj niso ključnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje v I. do IV. točki izreka na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo razlik v plači za obdobje od avgusta 2015 do februarja 2019, s pripadajočimi obrestmi, njegov pobotni ugovor pa zavrnilo. Kljub delni spremembi odločitve o glavni stvari ni poseglo v prvostopenjsko odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je glede denarnega dela zahtevka tožnica uspela v višini 48,81 %, toženec pa v višini 51,19 %, zato je utemeljeno zaključilo, da je glede na skoraj enak uspeh vsaka stranka dolžna sama kriti svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v ostalem pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženec v pritožbenem postopku ni uspel, zato krije sam svoje stroške tega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta za odmero stroškov predstavlja znesek v pobot uveljavljane terjatve (14.624,30 EUR). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) tožnici pripada 625 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 OT), materialni stroški v višini 12,5 točk (11. člen OT), skupaj 637,5 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 382,50 EUR. Pripada ji tudi 22 % DDV (12. člen OT) v znesku 84,15 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 467,00 EUR. V primeru zamude s plačilom ji toženec dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka, dalje do plačila.

1 Po tej določbi smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. 2 V citiranem judikatu je bilo za presojo utemeljenosti negativne stimulacije pravnorelevantno dejstvo, koliko delavcev dosega normo. 3 Prim. Pdp 175/2023 idr.