Jedro

Tekom kazenskega postopka je bilo glede na opisano nedvomno izkazano, da je družba A. d.o.o. zaradi storjenih kaznivih dejanj obdolžencev na škodo proračunov EU in RS neutemeljeno pridobila nepovratna sredstva v višini 43.908,16 EUR, nenazadnje je tudi državna tožilka predlagala odvzem premoženjske koristi zgolj v navedeni višini.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca prejemnice koristi A. d.o.o. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se prejemnici koristi A. d.o.o., A., pošta M., naloži v plačilo znesek v višini 43.908,16 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo na podlagi drugega odstavka 75. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in 74. člena KZ-1, v zvezi s kaznivimi dejanji, ugotovljenimi s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 17927/2016 z dne 12. 3. 2018 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 17927/2016 z dne 18. 10. 2018, pravni osebi A. d.o.o. naložilo v plačilo znesek 137.535,85 EUR, kar ustreza s kaznivimi dejanji na škodo proračuna Republike Slovenije in na škodo proračuna Evropske unije, in sicer Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, protipravno pridobljeni premoženjski koristi.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec prejemnice koristi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pooblaščenec sicer nima prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker bi naj sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prekršilo prepoved reformatio in peius, ko je v prvotnem postopku prejemnici koristi A. d.o.o. odvzelo premoženjsko korist v višini 43.908,16 EUR, nato pa ji v ponovnem sojenju naložilo v plačilo znesek 137.535,85 EUR, s čimer bi naj prejemnico koristi spravilo v slabši položaj in s tem kršilo 385. člen ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Institut prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) iz 385. člena ZKP se namreč nanaša na pravno presojo dejanja in kazensko sankcijo, ne pa tudi na odločbo o odvzemu premoženjske koristi (kot tudi ne na odločbe o stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnem zahtevku ter objavi sodbe),1 zato kršitev, ki jo v tej smeri uveljavlja pooblaščenec, ni podana.

5. Glede na odločitev pritožbenega sodišča, kot izhaja iz izreka te sodbe, pa se kot brezpredmetne pokažejo tudi pritožbene navedbe v smeri, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom pravnomočne sodbe iz prvotnega postopka (ki ju je potrebno obravnavati kot celoto), ker bi naj sodišče prve stopnje s tem, ko je v izpodbijani sodbi pritožnici odvzelo premoženjsko korist v višini 137.535,85 EUR, kar je več kot izhaja iz že pravnomočnega dela prvostopenjske sodbe, ko je bila odvzeta premoženjska korist v znesku 43.908,16 EUR. Glede na znesek 137.535,85 EUR pa bi bilo razumeti tudi, da je prvostopenjsko sodišče v novem sojenju štelo, da je bila s kaznivim dejanjem pridobljena velika premoženjska korist, kar je po mnenju pooblaščenca v nasprotju s pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po prvem (pravilno po drugem v zvezi s prvim) odstavku 229. člena KZ-1 iz že pravnomočne sodbe, zaradi česar okrajno sodišče za sojenje ne bi bilo pristojno. Ker pa je bilo ugotovljeno (kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju), da je v tem postopku moč govoriti le o znesku 43.908,16 EUR premoženjske koristi, ki jo je pridobila družba A. d.o.o., kot to tudi izhaja iz opisa očitanega kaznivega dejanja v že pravnomočni sodbi, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 6. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot jih uveljavlja pritožnik, ni mogoče ugotoviti.

6. Pritožba, ki uvodoma uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, v nadaljevanju ne pojasni, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

7. Ima pa pritožba deloma prav, ko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe, kot tudi pravnomočnega dela sodbe izhaja, da sta obdolžena B. B. in C. C. v imenu družbe A. d.o.o., po tem, ko je le-ta kandidirala na javnem razpisu Ukrep 312 - podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij za leto 2011 in si je pridobila odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) o pravici do sredstev za celotno naložbo oziroma projekt DOLB M. - sistem daljinskega ogrevanja na lesno biomaso in ostale obnovljive vire energije v naselju M., v višini do 138.306,11 EUR, na Agencijo vložila zahtevek za izplačilo sredstev po odločbi. Agencija je na podlagi lažnih dokumentov (I. in II. začasne situacije ter končne situacije) družbi A. d.o.o. sredstva tudi izplačala. Nadalje je bilo nedvomno ugotovljeno, da je bil material glede daljinskega ogrevanja vgrajen in dela v zvezi s tem (točka 5 končne situacije) v skupni vrednosti 61.864,52 EUR opravljena že leta 2007, torej pred objavo navedenega javnega razpisa, medtem ko je glede ostalih priglašenih postavk v zahtevku za izplačilo sredstev ter razlike do izplačanih sredstev s strani Agencije bilo ugotovljeno, da so bila dela v tem obsegu dejansko izvedena po izdaji odločbe o pravici do sredstev z dne 26. 4. 2012, kot se je to družba A. d.o.o. v postopku za pridobitev nepovratnih sredstev iz ukrepa 312 tudi zavezala. S takšnimi ravnanji obdolžencev pa je družba A. d.o.o., kot je to že bilo pravnomočno ugotovljeno, na škodo proračuna Evropske unije pridobila nepovratna sredstva v znesku najmanj 32.932,62 EUR, kolikor je znašalo 75 % vrednosti v zahtevku za izplačilo lažno navedenega dela in materiala, ki ga je financirala Evropska unija, ter na škodo proračuna Republike Slovenije nepovratna sredstva v znesku najmanj 10.975,54 EUR, kolikor je znašalo 25 % vrednosti v zahtevku za izplačilo lažno navedenega dela in materiala, ki ga je financirala Republika Slovenija, skupaj torej 43.908,16 EUR (kolikor je znašala odvzeta premoženjska korist v prvem sojenju).

8. Ker je bilo tekom kazenskega postopka glede na opisano nedvomno izkazano, da je družba A. d.o.o. zaradi storjenih kaznivih dejanj obdolžencev na škodo proračunov EU in RS neutemeljeno pridobila nepovratna sredstva v višini 43.908,16 EUR, nenazadnje je tudi državna tožilka predlagala odvzem premoženjske koristi zgolj v navedeni višini, je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenca prejemnice koristi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da se prejemnici koristi A. d.o.o. naloži v plačilo znesek v višini 43.908,16 EUR, kolikor torej znaša ugotovljena premoženjska korist. 9. Ni pa mogoče soglašati z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da družbi A. d.o.o. dejansko ni nastala premoženjska korist, ker je izvajalcu del E. d.o.o. plačala nepovratna sredstva. Družbi A. d.o.o. so bila namreč nepovratna sredstva v višini 43.908,16 EUR nakazana neutemeljeno, kako pa je družba A. d.o.o. nato ta sredstva uporabila, pa na ugotovitev o obstoju in višini premoženjske koristi ne more vplivati.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

11. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena prejemnici koristi v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 235/2005 z dne 1. 6. 2006. Tako tudi Horvat Š. v Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 834 in 1056.