Jedro

Drži, da je pri vzdrževalcu ceste presoja preprečljivosti škodnega dogodka podvržena merilu skrajne skrbnosti, vendar pravni standard skrajne skrbnosti ne pomeni, da mora vzdrževalec na vseh cestah, ki jih vzdržuje, vzpostaviti takšno stanje, da na nobeni od njih nikoli ne pride do poledice. Takšne zahteve bi bile prestroge za vzdrževalca, saj jih glede na to, da ni mogoče nadzirati in zagotoviti posipanja vseh ledenih površin istočasno, objektivno ni mogoče izpolniti. Zahteve, ki zadostijo standardu skrajne skrbnosti, je zato treba ugotavljati od primera do primera ob upoštevanju konkretnih dejanskih okoliščin primera (geografsko-klimatske razmere, lega, kategorizacija ceste in podobno).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki J. d. o. o., in Z. d. d., sta dolžni v 15-ih dneh nerazdelno plačati tožnici B. Z., znesek 12.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.800,00 EUR od 15. 8. 2011 dalje do plačila in od zneska 3.000,00 EUR od 15. 9. 2011 dalje do plačila“ se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 899,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje drugo toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 43,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) po podlagi utemeljen do 50 odstotkov (I. točka izreka) in da se odločitev o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pritožuje prvo tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke v zvezi z mehanizmom nastanka poškodbe. Prva toženka je namreč oporekala navedbam tožnice, da se je poškodovala pri padcu zaradi zdrsa, ki je bil posledica poledice na cesti. Navajala je, da tožničine poškodbe niso mogle nastati pri zdrsu, kot ga zatrjuje tožnica. Izvedenec medicinske stroške bi lahko potrdil ali ovrgel njen dvom, da je do padca prišlo na zatrjevani način, na podlagi primerjave tožničinih poškodb s tipičnimi posledicami padcev pri zdrsih. Zaključki sodišča prve stopnje glede merila skrajne skrbnosti so napačni. Merilo skrajne skrbnosti ne zahteva od vzdrževalca ceste, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje cestišča (VSL sodba I Cp 2174/2010). Na podlagi izpovedi prič D. F. in I. R. ter izvedenskega menja izvedenca cestnoprometne stroke je mogoče zaključiti, da je prva toženka kot vzdrževalka ceste v celoti zadostila svojim obveznostim in da ni kršila določb Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik), zato ji sodišče prve stopnje neutemeljeno očita nezadostno skrbnost vzdrževanja ceste. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja jasno, kaj se je dogajalo na cesti pred zatrjevanim škodnim dogodkom in v času zatrjevanega škodnega dogodka. Ni ugotovljeno, ali je bila na cesti poledica v obliki ledu ali poledica v obliki povoženega snega. Ni ugotovljeno, ali je pred škodnim dogodkom prišlo do takšnega dejstva, da se je tistega dne opravljen posip izničil. Iz izpovedi prič in sodnega izvedenca namreč izhaja, da je lahko bil posip izničen s povoženjem ceste, da se je lahko vdrl v sneg ali je bil odstranjen na drug način. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do učinkovitosti posipa, saj je jasno, da posip ne more biti popolno učinkovit. Sicer pa iz izpovedi priče Z. R. izhaja, da naslednjega dne pri ogledu ni imel težav pri oprijemu na cesti, čeprav so bile razmere slabše, torej je bil posip učinkovit. Napačna je ugotovitev, da je bila v času škodnega dogodka na cesti poledica. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno oprlo na neprepričljivo in nelogično izpoved tožnice in (za izid pravde zainteresirane) priče J. T. ter na pridobljene podatke iz območja M., ki je od kraja zatrjevanega padca bolj oddaljen kot območje R. Do podatkov iz tega območja se ni opredelilo, čeprav iz njih izhaja, da temperatura od časa posipa do 18.00 ure ni padla pod ničlo. Stanje v trenutku policijskega ogleda, ki se je odvijal naslednjega dne zjutraj, ne dokazuje stanja v času škodnega dogodka, saj je vmes nastopilo preveč dejavnikov. Policijski zapisnik in izpoved priče M. P. zato ne moreta biti verodostojna dokaza stanja na cesti v času škodnega dogodka. Izpoved J. T., da policista najprej nista želela storiti ničesar, pa je indic, da na cesti ni bilo take poledice, kot zatrjuje tožnica. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati celotno izvedensko mnenje sodnega izvedenca glede na to, da so priče D. F., I. R. in K. D. G. jasno opisale dogajanje na obravnavani cesti. Upoštevati bi moralo, da v nasprotju z izpovedjo in trditvami tožnice na mestu zatrjevanega padca ni naklonine cestišča oziroma je izredno blaga, tožnica pa je v trditveni podlagi tudi spreminjala mesto padca. Z očitkom, da bi prva toženka morala posip izvesti na način, da bi ta zadoščal za preprečitev poledice, oziroma da bi kljub oskrbi ceste morala dodatno poskrbeti, da do poledice na mestu padca ne bi prišlo, je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo, saj ji je v trditveni podlagi tožnica očitala le neizvedbo posipa. Z izvedeno oskrbo ceste je prva toženka v celoti zadostila svojim dolžnostim iz aktov o zimski službi (Načrt zimske službe, Pravilnik, Odlok o izvajanju zimske službe). Ker poledice na omenjenem kraju ni bilo, niti je ni bilo za pričakovati, saj je bila cesta oskrbovana, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na Pravilnik. Ta sicer določa, da se ob nevarnosti poledice določijo mesta in način posipanja glede na določene parametre, vendar v obravnavanem primeru glede na lego ceste ne gre za izpostavljen in prometno nevaren del ceste in tega ni tožnica niti zatrjevala, njene navedbe glede naklona pa je sodni izvedenec ovrgel. V konkretnem primeru ni bilo specifičnih okoliščin (izredne razmere ali kakšen drug objektivni razlog), zato prva toženka ni imela razloga za posebno oziroma dodatno vzdrževanje in posledično ni utemeljen očitek sodišča prve stopnje o strožjem merilu presoje njenega ravnanja oziroma da je pri vzdrževanju spornega odseka opustila svoje obveznosti in ni ravnala s primerno skrbnostjo. Za primer poledice ima prva toženka dežurno službo, zato bi morala tožnica, če bi na cesti res vladale izredne razmere, prvi toženki to sporočiti, da bi ukrepala. S tem se poraja vprašanje vzročne zveze. Tožnica je glede na njeno izpovedbo (da jo je bilo strah že, ko je odšla na pot, da je bilo vseskozi spolzko in da se je bala, da bo padla) ravnala izrazito malomarno, zato ni podan le njen soprispevek, temveč je s svojim ravnanjem pretrgala vzročno zvezo in izključila krivdno odgovornost prve toženke.

3. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tudi drugo tožena stranka (v nadaljevanju druga toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da tožnici ni uspelo dokazati, da se je poškodovala zaradi zdrsa na poledeneli javni površini. Tožnica je dobro poznala sporno lokalno cesto, zato ji je bilo nedvomno znano stanje ceste v zimskih razmerah. Tožnica je sama kriva za nastalo škodo, saj je do poškodbe prišlo izključno zaradi njene nepazljivosti pri hoji po javni površini v zimskih razmerah in ne zaradi očitane opustitve prve toženke v okviru izvajanja javne službe, saj za to ni podlage v pozitivnih predpisih, niti v izvedenem dokaznem postopku. Dolžnost uporabnika javnih površin v zimskih razmerah je ravnati s povečano skrbnostjo, saj je jasno, da v zimskem času ni mogoče zagotoviti pohodnih površin, ki bodo enako varne, kot ob suhem in toplem vremenu. Če pa je podana tudi odgovornost prve toženke, je njen delež bistveno manjši od deleža soodgovornosti tožnice. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, določeni razlogi so nejasni in v medsebojnem nasprotju, posamezna dejstva, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Z ugotovitvami o izvršenem neustreznem in neučinkovitem posipanju ter o opustitvi ponovnega posipa ceste s strani prve toženke je prekoračilo trditveno podlago tožnice. Tožnica tega ni navajala, temveč je trdila le, da čiščenje, zlasti posipanje s peskom in soljo, sploh ni bilo opravljeno. Tožnica je torej trdila, da prva toženka ni izpolnila pogodbenih in zakonskih obveznosti, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je cestišče bilo posipano, a ne dovolj skrbno in učinkovito, zato prvi toženki očita opustitev ponovnega oziroma močnejšega ali večkratnega posipa. Spornih dejstev ni ugotavljalo v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je tožnica padla (ure padca), čeprav je bilo to med pravdnimi strankami sporno in je pomembno za ugotovitev, ali je bila cesta v času škodnega dogodka poledenela. Tožničine navedbe glede ure padca niso skladne z listinskimi dokazi, izpovedjo priče J. T. in tožnice. Da je tožnica padla ob 6.45 uri, kot je zatrjevala, izhaja le iz poškodbenega lista, medtem ko iz vseh ostalih dokazov izhaja, da je do padca tožnice prišlo že prej. Časovne okoliščine škodnega dogodka so v povezavi z vremenskimi podatki za časovno obdobje od 19.1.2011 do 21.1.2011 bistvenega pomena za ugotovitev stanja cestišča (zlasti v smislu poledenelosti) v času škodnega dogodka. Napačen je zaključek, da je bila cesta v času škodnega dogodka v slabem stanju. Policijski zapisnik o ogledu, fotografije in videoposnetek z dne 21.1.2011, izpovedba priče M. P., meteorološki podatki o padavinah na dan 19.1.2011 in 20.1.2011 ter gibanje temperatur za obdobje od 18.00 ure 20.1.2011 do naslednjega jutra do 8.00 ure, na katerega se je oprlo, ne dokazujejo stanja ceste v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo gibanja temperatur do ure padca dne 20.1.2011 in njihovega vpliva na stanje cestišča v času padca, čeprav je to bistvenega pomena za ugotovitev stanja cestišča. Iz uradnih meteoroloških podatkov izhaja, da je bila snežna odeja dne 20.1.2011 ob 7.00 uri zjutraj v L. debela med 7 in 10 cm, nekaj malega padavin je nato padlo še do zgodnjega popoldneva, temperature pa so se po podatkih merilne postaje R. (ki je najbolj primerljiva s krajem škodnega dogodka) od 15.00 ure dne 19.1.2011 do vključno 17.00 ure dne 20.1.2011 gibale nad lediščem, nato pa ob 18.00 uri zdrsnile na -0,4 stopinj Celzija, kar pomeni, da lokalna cesta v času škodnega dogodka, četudi se je ta zgodil ob 18.45 uri ni mogla biti poledenela, kar velja še bolj, če je do škodnega dogodka prišlo že prej. Glede na vremenske podatke v času škodnega dogodka niso bili podani pogoji, ki v zimskem času povzročajo poledico (temperatura zraka dalj časa pod ničlo). Policijski zapisnik o ogledu, ki je bil opravljen naslednji dan ob 8.50 uri in iz katerega izhaja, da je bilo v času ogleda cestišče poledenelo in neposipano, ni verodostojen dokaz o stanju ceste v času škodnega dogodka, saj se je stanje ceste do tedaj nedvomno spremenilo (temperature so bile v vmesnem času ves čas pod lediščem, od izvedenega pluženja in posipanja je takrat minilo že več kot dvajset ur, priče D. F. in D. G. pa so glede zaznave učinka posipanja povedale, da pesek že po nekaj urah ni več viden, ker zaradi vpliva različnih dejavnikov ponikne pod sneg na dno cestišča). Poleg tega je priča M. P. izpovedal, da se posipanje s soljo ob ogledu ni ugotavljalo, ker policija nima na voljo ustreznih instrumentov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila cesta v času škodnega dogodka neposipana, je v nasprotju z nadaljnjim izvajanjem, da je bila sicer posipana, a ne dovolj skrbno in učinkovito. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da posipanje na spornem odseku očitno ni bilo izvedeno dovolj skrbno, da bi preprečilo poledico in da prva toženka ni imela razloga, da ne bi ustrezno očistila in oskrbela tudi ceste 3. prioritete, saj je tistega dne sneg padal le še do zgodnjega popoldneva in v manjših količini. Sodišče prve stopnje napačno šteje, da 30. člen Pravilnika nalaga vzdrževalcu skrb za odpravljanje poledice vedno in povsod, kjer se odvija promet na javnih cestah, pri čemer gre za različne uporabnike, tudi pešce, in napačno navaja, da to v konkretnem primeru še posebej velja, ker gre za cesto brez pločnika (pri tem po mnenju sodišča prve stopnje ni relevantno, da gre za cesto šele 3. prioritete, saj to ni razlog, da bi jo vzdrževalec lahko oskrbel nezadostno oziroma manj primerno kot druge ceste). Odškodninska odgovornost prve toženke je lahko podana le v primeru opustitve, ki jo pozitivni predpisi izrecno nalagajo. V obravnavanem primeru ji na podlagi Pravilnika ni mogoče očitati opustitev obveznosti ponovnega, bolj močnega ali večkratnega posipanja v okviru izvajanja zimske službe, saj od dopoldneva dne 20.1.2011, ko je bila cesta splužena, do 18.45 ure, ko naj bi tožnica padla, ni obstajala nevarnost poledice, sporni odsek pa tudi ni izpostavljen in prometno nevaren del ceste. Iz 30. člena Pravilnika izhaja, da se mesta in način posipanja določijo glede na geografsko klimatske razmere, lego, kategorijo ceste ter druge lokalne razmere, kar upoštevaje ostale določbe Pravilnika določi izvajalec rednega vzdrževanja z izvedbenim programom zimske službe. Prva toženka je vzdrževanje cest v zimskem obdobju 2010/2011 uredila s Programom izvajanja zimske službe v zimi 2010/2011, ki je urejal tudi posipavanje proti poledici. Iz njega ne izhaja, da bi prva toženka morala sporno cesto, ki je razvrščena v 3. prioriteto, proti poledici posipavati večkrat na dan, prav tako tega ne določa drugi predpis. Od prve toženke se pričakuje razumna mera skrbnosti pri opravljanju vzdrževalnih del za ohranjanje javnih cest (in pločnikov) v dobrem stanju ter zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti. Prva toženka je v konkretnem primeru izvedla potrebne ukrepe in ni kršila nobene obveznosti, svoje naloge je opravila s skrbnostjo, ki se od nje kot vzdrževalca ceste pričakuje. Zato ji ni mogoče očitati opustitev ravnanj, ki bi imela za posledico obravnavani škodni dogodek.

4. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Prav tako ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj je bil slednji predlagan zlasti v zvezi z obsegom nepremoženjske škode (v povezavi z ugovorom prve toženke, da tožnica ob zatrjevanem padcu ni mogla utrpeti vseh zatrjevanih poškodb), kar za odločitev o obstoju odškodninske obveznosti in izdajo vmesne sodbe ni pravno relevantno. Pritožbeni očitek druge toženke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa ni konkretiziran.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - tožnica se je poškodovala, ko ji je dne 20. 1. 2011 zdrsnilo na poledenelem cestišču na lokalni cesti G. – L. pri stanovanjski hiši z naslovom G., ko se je vračala s sprehoda, - cesta, na kateri se je poškodovala, je kot javna cesta predmet obvezne javne službe, za izvajanje katere je zadolžena prva toženka, ki je zavarovanka druge toženke, - tožnica je cesto dobro poznala, poznala je tudi razmere na cesti v kritičnem času, na sprehod pa se je odpravila v izrazito zimskih razmerah v večernem času in po neosvetljeni cesti, - gre za lokalno cesto v redkem naselju, na kateri promet ne more biti gost, ki spada v 3. prioriteto pri izvajanju zimske službe, - sporna cesta je bila splužena in posipana s finim peskom in soljo dva dni pred nezgodo in tudi dopoldne na dan nezgode, vendar učinka tega posipanja zvečer ni bilo več čutiti, - vremenske razmere so bile take, da je bil mogoč nastanek poledice, - kritičnega dne je sneg padal le do zgodnjega dopoldneva in v manjši količini, temperature pa so tega dne od 18.00 ure do naslednjega dne do 8.00 ure gibale pod ničlo.

8. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, dejanske ugotovitve ne dajejo podlage za zaključek, da je prva toženka krivdno odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica, saj na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da je prva toženka opustila svojo obveznost vzdrževanja sporne ceste oziroma da je ni skrbno vzdrževala. Tožbeni zahtevek tožnice zoper prvo in drugo toženko zato ni utemeljen. Pritožbama toženk je treba že iz navedenega razloga ugoditi. Pritožbeno sodišče se posledično ni opredeljevalo do navedb, s katerimi pritožbi izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. V skladu s prvim odstavkom 30. člena Pravilnika se v obdobjih, ko obstaja nevarnost poledice, izpostavljeni in prometno nevarni deli cest posipajo proti poledici, mesta in način posipanja pa se določijo glede na geografsko-klimatske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere. Drži, da je pri vzdrževalcu ceste presoja preprečljivosti škodnega dogodka podvržena merilu skrajne skrbnosti, vendar pravni standard skrajne skrbnosti ne pomeni, da mora vzdrževalec na vseh cestah, ki jih vzdržuje, vzpostaviti takšno stanje, da na nobeni od njih nikoli ne pride do poledice. Takšne zahteve bi bile prestroge za vzdrževalca, saj jih glede na to, da ni mogoče nadzirati in zagotoviti posipanja vseh ledenih površin istočasno, objektivno ni mogoče izpolniti. Zahteve, ki zadostijo standardu skrajne skrbnosti, je zato treba ugotavljati od primera do primera ob upoštevanju konkretnih dejanskih okoliščin primera (geografsko-klimatske razmere, lega, kategorizacija ceste in podobno)(1).

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prva toženka opustila dolžno skrbnost, ker ni poskrbela za ustrezen posip sporne ceste, to je takšen posip, da bi preprečil poledico, vendar s tem ni prekršilo razpravnega načela. Iz tožničinih navedb kot celote izhaja, da prvi toženki očita opustitev potrebnega vzdrževanja lokalne javne ceste (v smislu rednega in kakovostnega pluženja in posipanja te ceste), ki so ga zahtevale krajevne in vremenske razmere. Takšne trditve nedvomno zajemajo tudi opustitev dolžnega ravnanja, o kateri je zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožbi utemeljeno nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da prva toženka ni zadostila dolžnemu ravnanju v zvezi s preprečevanjem in odpravljanjem poledice (ki izhaja iz prvega odstavka 30. člena Pravilnika oziroma ki ga od nje zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka) s tem, ko je sporno cesto vsakodnevno (dva dni pred nezgodo in tudi na dan nezgode v dopoldanskem času) splužila in posipala, temveč bi jo morala, da bi zadostila dolžnemu ravnanju, kljub temu, da je šlo za cesto 3. prioritete, oskrbeti tako, da bi preprečila poledico (s ponovnim/močnejšim/večkratnim posipom), saj ni bila podana izjemna in nepreprečljiva situacija, ki bi v zimskem času in v vremenskih razmerah, v katerih je mogoč nastop poledice, dopuščala izjemo.

12. Dejstvo, da je prva toženka v relevantnem obdobju pred škodnim dogodkom in tudi na dan škodnega dogodka v dopoldanskem času (vsakodnevno) plužila in posipala sporni odsek ceste, po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je bilo vzdrževanje spornega dela ceste ustrezno glede na okoliščine konkretnega primera. Upoštevati je namreč treba, da je šlo po ugotovitvah sodišča prve stopnje za lokalno cesto v redkem naselju (na kateri promet ne more biti gost), ki je šele v 3. prioriteti pri izvajanju zimske službe. Na podlagi okoliščine, da je kritičnega dne sneg padal le še do zgodnjega dopoldneva in v manjši količini, tega (to je, da gre za cesto 3. prioritete) ni mogoče zanemariti. Poleg tega v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene posebne okoliščine, ki bi prvi toženki narekovale povečano skrbnost pri odpravljanju ali preprečevanju poledice, ki jo je bilo v zimskem času sicer mogoče pričakovati glede na vremenske razmere. Ni bilo na primer ugotovljeno, da bi bile na obravnavanem odseku ceste podane okoliščine v smislu prvega odstavka 30. člena Pravilnika, ki bi kazale na to, da bi bila poledica tu pogostejša kot drugod, ali da bi se ta odsek v preteklosti že izkazal za problematičnega z vidika nesreč zaradi poledice, ali da bi obstajale še posebej neugodne vremenske razmere, ali da bi prva toženka prejela obvestilo o poledici. Z izjemo naklona ceste oziroma rahlega klanca le-te niso bile niti zatrjevane. Po presoji pritožbenega sodišča zato ugotovljeno ravnanje prve toženke ustreza merilom zahtevane profesionalne skrbnosti, in posledično odškodninska odgovornost prve toženke ni podana.

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi je tožnica v pravdi v celoti propadla (toženki sta posledično v pravdi v celoti uspeli), zato je tožnica dolžna toženkama povrniti njune pravdne stroške na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroške prve toženke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in ob upoštevanju 155. člena ZPP, Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Prvi toženki je tako priznalo nagrado za postopek v znesku 443,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v znesku 409,20 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), potne stroške za prihod na tri naroke iz 12 km oddaljenega D. v znesku 26,64 EUR, kar znese skupaj 899,14 EUR. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP ji ni priznalo v odgovoru na tožbo priglašenih potnih stroškov za pregled spisa. Drugi toženki je pritožbeno sodišče priznalo manipulativne stroške v znesku 30,00 EUR. Tožnica je dolžna prvi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 899,14 EUR, drugi toženki pa v znesku 30,00 EUR, obema v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških, upoštevajoč pritožbeni uspeh. Odločitev o pritožbenih stroških prve toženke je odpadla, ker jih ni priglasila. Druga toženka jih je priglasila, na podlagi specificiranega stroškovnika in ZST-1 pa ji je pritožbeno sodišče priznalo sodno takso v znesku 33,00 EUR in stroške poštnine, fotokopiranja in pisarniškega materiala v znesku 10,00 EUR, kar znese skupaj 43,00 EUR. Ker je druga toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je na podlagi prvega odstavka 154. člen ZPP tožnica dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča povrniti vse priznane pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

Op. št. (1): VSL sodba I Cpg 692/2013 z dne 11. 11. 2014.