Jedro

Tožnik je ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje v postopku odločanja o obveznosti tožnika do vračila štipendije odklonil predložitev zahtevanih listin in podatkov, zato je tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen, saj bi moral v skladu s tretjim odstavkom 104. člena ZUP opraviti tudi zamujeno procesno dejanje, tj. skupaj s predlogom organu dostaviti zahtevano dokumentacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2009 in je tožena stranka dolžna izdati nov sklep v roku 30 dni od prejema sodbe. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 372,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ga ni zaslišalo, kršilo njegovo pravico do enakosti v postopku. Tožnikov pooblaščenec je bil postavljen zgolj za zastopanje na naroku. Ker tožniku ni bil omogočen pristop na narok niti ni bil zaslišan v postopku, je v neenakopravnem položaju glede na nasprotno stranko. Opustitev zaslišanja po 257. členu Zakona o pravdnem postopku je imela za posledico nepravilnost in nezakonitost sodbe, zato je sodišče storilo kršitev pravil pravdnega postopka. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni pomembno, kdaj se je prvič seznanil s pozivi tožene stranke. Navedeno je pomembno glede vprašanja, koliko časa je bilo dano tožniku na razpolago, da ustrezno razmisli, ukrepa in posreduje dokumentacijo. Tožena stranka v tej smeri ni ugotovila dejanskega stanja, sodišče pa se v izpodbijani sodbi do te nezakonitosti ni opredelilo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo (določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Izpodbijana sodba po oceni tožnika ni obrazložena, saj se sodišče ni opredelilo do tega, ali je bila tožniku zaradi neobrazloženosti odločbe tožene stranke kršena njegova ustavna pravica do pravnega sredstva. Meni, da se prvostopenjski organ tožene stranke ne bi smel spustiti v meritorno presojo zamujenega procesnega dejanja. Navaja, da je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložil vlogo, s katero bi se tožena stranka morala seznaniti po ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Prvostopenjski organ se ne bi smel spustiti v takojšnjo vsebinsko presojo vloge in bi moral najprej dopustiti vrnitev v prejšnje stanje, nato pa se obrazloženo opredeliti do tožnikovih stališč v zvezi z neustavnostjo in nezakonitostjo zahteve za posredovanje dokumentacije. Pogoji za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje so po mnenju tožnika izpolnjeni in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku o vrnitvi v prejšnje stanje. Noben zakon ni določal, da je tožnik dolžan posredovati osebne podatke Ministrstvu za A, ki ni razpolagalo s pisno privolitvijo tožnika. Sodišče bi se moralo opredeliti do navedb o tem, da zaradi varstva osebnih podatkov ni bil dolžan posredovati dokumentacije upravnemu organu, s katerim ni bil v pravnoposlovni zvezi. Ker sodišče tega ni storilo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vročanjem pozivov in dopisov tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Okoliščina, da sodišče ni zaslišalo tožnika kot stranke, ne pomeni uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik se je v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2012 izjavil do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, za zastopanje na naroku, na katerem je sodišče izvedlo dokazni postopek z listinskimi dokazi, pa je pooblastil odvetniško družbo. Zaslišanje tožnika kot pravdne stranke po 257. členu ZPP je treba namreč ločiti od obojestranskega zaslišanja (prim. 5. člen ZPP), ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije). Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in ni povezano s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Načelo kontradiktornosti zato z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, ne more biti kršeno.(1) Zaslišanje tožnika je bilo pravilno zavrnjeno iz razloga, ker je bilo dejansko stanje že z izvedenimi listinskimi dokazi v zadostni meri razjasnjeno za odločitev v zadevi.

Predmet obravnavanega spora je presoja pravilnosti odločitve tožene stranke o zavrnitvi tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje v postopku odločanja o obveznosti tožnika do vračila štipendije, v smislu določb 1. in 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Po prvem odstavku 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Skladno s prvim odstavkom 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja, in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Navedeno pomeni, da organa tožene stranke pri verjetnem izkazu okoliščin nista vezana na pravila o izvajanju dokazov v upravnem postopku, zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev določbe prvega odstavka 8. člena ZUP, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. S tem v zvezi ni podana očitana kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Po tretjem odstavku 104. člena ZUP mora stranka, če predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je zamudila kakšno vlogo, predlogu priložiti tudi to vlogo (tretji odstavek 104. člena ZUP). Tožnik je k predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložil odgovor na dopis tožene stranke z dne 30. 7. 2003, s katerim ga je pozvala k predložitvi manjkajočih dokazil in podatkov. V odgovoru je tožnik navedel, da zahtevanih podatkov ni dolžan posredovati, ker to ne izhaja iz pogodbe o štipendiranju z dne 29. 9. 1998, in je takšna zahteva v nasprotju z ustavno zagotovljenim varstvom do osebnih podatkov. Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik po vrnitvi iz tujine (kjer je bil od 9. 7. 2003 do 19. 9. 2003) seznanjen s pozivom tožene stranke (prilogi B6 in B7), da mora prinesti zahtevano dokumentacijo, s čimer je bila tožniku dana možnost, da zadevo v zvezi z zaposlitvijo pri državnem organu uredi po prihodu iz tujine. Ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je bil tožnik že seznanjen s tem, katere podatke poleg potrdila o državljanstvu potrebuje tožena stranka. Zato so za presojo v obravnavanem primeru nepomembne pritožbene navedbe o tem, ali so bili tožniku vročeni pozivi po predložitvi dokumentacije že pred tem, tj. v februarju in maju 2003. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi sklepa res ni izrecno opredelil do predpostavke pravočasnosti in dovoljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter je presojal upravičenost oziroma utemeljenost tega predloga. Vendar s tem, ko je drugostopenjski organ štel, da so izpolnjeni formalni pogoji za dopustnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje, po presoji pritožbenega sodišča ni bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka, saj organ ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, le če ugotovi, da je predlog upravičen oziroma utemeljen.

Tožnik je ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje odklonil predložitev zahtevanih listin in podatkov. Glede na okoliščine konkretnega primera se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje o neutemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Skladno s tretjim odstavkom 104. člena ZUP bi moral tožnik opraviti tudi zamujeno procesno dejanje, tj. skupaj s predlogom organu dostaviti zahtevano dokumentacijo. Ker tožnik skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni posredoval zahtevane dokumentacije, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka po vrnitvi v prejšnje stanje tožnika ponovno pozvati k predložitvi manjkajoče dokumentacije in naknadno presojati zakonitost poziva z vidika varstva osebnih podatkov. Takšno pritožbeno stališče tudi nima podlage v določbah ZUP.

Obveznost predložitve dokumentacije izhaja iz pogodbe o kadrovski štipendiji, katere podpisnik je poleg tožnika in štipenditorja tudi Ministrstvo za A kot državni organ. Neutemeljene so tako navedbe pritožnika, da ni bil v pravnoposlovni zvezi z državnim organom. V pogodbi o štipendiranju se je tožnik zavezal, da bo po končanem šolanju sklenil delovno razmerje v državnem organu, za katerega se je štipendiral. Zahtevane podatke in dokumente je Ministrstvo za A (delodajalec) ob zaključku šolanja (štipendijskega razmerja) potreboval zaradi izpolnitve pogodbene obveznosti po zagotovitvi zaposlitve (sklenitve delovnega razmerja). V takšnem primeru ni mogoče govoriti o zlorabi varstva osebnih podatkov in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker glede na obrazloženo niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

1. prim. sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 93/2009 z dne 26. 8. 2010. O tem se je v več odločbah izjavilo že Ustavno sodišče RS, npr. Up 321/96 z dne 15. 1. 1997, Up 259/03 z dne 20. 9. 2004. Prim. tudi J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem (2. knjiga), GV, Ljubljana 2006, str. 508, in A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, str. 231-232.