Jedro

V primerih, ko je društvo že pred uveljavitvijo ZSpo imelo na športnih objektih lastninsko pravico, lastninjenje in pravica lokalne skupnosti, da objekt razglasi kot objekt lokalnega pomena, ni mogla priti v poštev. Lastninjenju po ZSpo so lahko podvržene le nepremičnine, na katerih niso stali objekti v zasebni lasti. Za nepremičnine, ki se niso lastninile po ZSpo, pride v poštev lastninjenje po ZLNDL.

Sodišče prve stopnje je lastninsko pravico tožeče stranke na spornih nepremičninah presojalo zgolj z vidika pripadajočega zemljišča h gostišču M., ki pa ni bila edina podlaga, na kateri je tožeča stranka temeljila svoj tožbeni zahtevek. Zatrjevala je, da je do formalnega prenosa pravice uporabe nanjo kot dejanskega uporabnika spornih nepremičnin prišlo na podlagi (konkretno opredeljenih) upravnih odločb. Navedene trditve pomenijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, ki je sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Ker se sodišče prve stopnje do navedb in predlaganih podlag tožeče stranke ni opredelilo, ji je odvzelo možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem ter s tem kršilo 22. člen Ustave RS. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) zahteva tudi, da sodišče svojo odločitev ustrezno obrazloži.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 1030, 1031/1, 1031/3, 1031/4, 1031/5, 1031/6, 1031/7, 1031/8, 1032/2, 1032/3 in 1032/4, vse k. o. A. Tožbeni zahtevek je v delu na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1027 k. o. A. ter parc. št. 1555/4 in 1550/2, obe k. o. B., zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo 13.083,81 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in navaja, da parcele št. 1027 k. o. A. ter 1555/4 in 1550/2, obe k. o. B., ne predstavljajo pripadajočega zemljišča gostišča M., zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, vendar to ni bila edina podlaga, na kateri je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Sporno zemljišče je predstavljalo družbeno lastnino, ki je bilo predmet lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), zato je bistveno, katera od pravdnih strank je imela na zemljišču ob uveljavitvi tega zakona pravico uporabe. Svoje pravice uporabe na spornem zemljišču ni utemeljevala zgolj na podlagi določb o pripadajočem zemljišču, ampak tudi na drugih alternativnih podlagah, in sicer, da je pravico uporabe na zemljišču pridobila z upravnimi odločbami o dodelitvi zemljišča, po avtonomnih pravilih zveze X., na podlagi konkludentnega dogovora z zvezo X. in/ali na podlagi pravil Zakona o združenem delu (ZZD). Sodišče prve stopnje pridobitve pravice uporabe na podlagi teh alternativnih podlag ni preizkusilo, niti se ni opredelilo do o tem podanih trditev in dokazov, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem in stroškovnem delu (I. in III. točka izreka) in sodišču prve stopnje očita, da sodba ni obrazložena. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo zakaj in na podlagi katere zakonske podlage je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nekaterih od vtoževanih nepremičnin. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe gre razbrati, da gre za lastninjenje po ZLNDL, kar pa ni pravilno, saj je za športne objekte takšno lastninjenje izrecno izključeno. Sporne parcele je MOL s sklepom1, izdanim na podlagi prvega odstavka 64. člena (takrat veljavnega) Zakona o športu (ZSpo), določil za športne objekte občinskega pomena. Na tej podlagi je tudi Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo II P 2483/2015 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo, da je tožena stranka med drugim lastnica tudi vtoževanih parcel. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka civilno društvo, ki kot pravna oseba obstoji in aktivno deluje že več kot pol stoletja. Tožeča stranka pred 12. 6. 1979, ko je bila vpisana v register društev, ni bila civilno društvo in ni bila pravna oseba. Vpis v register ima določene pravne posledice, med drugim kot bistveno tudi pridobitev pravne subjektivitete, ki jo društvo pridobi z dnem vpisa v register. Klubi, ki so bili ustanovitelji in člani Društva za telesno kulturo "X.", t. j. pravne prednice tožene stranke, niso bili organizirani kot društva, niso bili vpisani v register društev in niso bili pravne osebe. Lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vseh premičnin in nepremičnin je bilo Društvo "X.", njeni člani, med njimi tudi tožeča stranka, pa so lahko objekte in igrišča ter ostalo skupno premoženje uporabljali. Tudi če se sporne nepremičnine ne bi lastninile po ZSpo, ampak po ZLNDL, tožeča stranka ne bi mogla postati njihova lastnica, ker v času lastninjenja ni imela dejanske pravice uporabe. Do tega zaključka pripelje skrbna presoja vseh listin, ki so povzete v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ocenilo vseh dokaznih listin. Gre za listine, ki jih je predložila na naroku 5. 6. 2019 in dokazujejo, da je bila ona imetnica pravice uporabe vseh spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je izpodbijano sodbo oprlo na Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) in odločilo o pripadajočem zemljišču k stavbi – gostišču na parc. št. 1031/2 k. o. A., katere lastnica je tožeča stranka. Postopek za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben nepravdni postopek in se njegove določbe ne morejo in ne smejo uporabljati v pravdnem postopku. Če bi tožeča stranka sprožila nepravdni postopek po ZVEtL-1, bi ga sodišče zaradi spora o lastninski pravici prekinilo in tožečo stranko napotilo na pravdo, saj je na nepremičninah kot lastnica vpisana tožena stranka. V predmetnem pravdnem postopku se zato ne smejo uporabiti določbe ZVEtL-1. Treba je upoštevati, da so sporne nepremičnine športne površine, ki so namenjene športni dejavnosti, s čimer se uresničuje javni interes v športu, zato jih ni mogoče prekvalificirati v pripadajoče zemljišče h gostinskemu objektu. Nepravilno je odločeno tudi o pravdnih stroških, saj ne drži, da tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Pri oceni uspeha v pravdi je treba površino zemljišč, s katerimi je tožeča stranka uspela, primerjati s površino zemljišč, s katerimi ni uspela, ne pa primerjati števila enih in drugih zemljišč, kar je napačno storilo sodišče prve stopnje.

5. Tožeča stranka je podala pravočasen in argumentiran odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja lastninsko pravico na 14-ih nepremičninah v M. v Ljubljani, ki ležijo ob ali v neposredni bližini gostišča (parc. št. 1031/2 k. o. B.), ki je v njeni lasti. Tožena stranka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, tožbenemu zahtevku nasprotuje.

**O pritožbi tožene stranke:**

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in podrobno obrazložilo. Navedlo je razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki se jih da preizkusiti. Da je tožeča stranka lastnica 11-ih nepremičnin, navedenih v I. točki izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo z uporabo določb ZVEtL-1. Uporabljena materialnopravna podlaga je iz izpodbijane sodbe povsem razvidna. Poleg tega se je med postopkom nanjo izrecno sklicevala tudi tožeča stranka. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako v tej zvezi ni podana.

9. Ker sporne parcele po kriterijih iz ZVEtL-1 predstavljajo pripadajoče zemljišče h gostišču M., katerega lastnica je tožeča stranka, so vsa pritožbena sklicevanja na lastninjenje po ZSpo nebistvena in zgrešena. Da je MOL nepremičnine v M. neupravičeno lastninila po ZSpo je bilo pravnomočno presojeno že v preteklih pravdah, katerih predmet so bile (tudi) nepremičnine s tega območja.2 V primerih, ko je društvo že pred uveljavitvijo ZSpo imelo na športnih objektih lastninsko pravico, lastninjenje in pravica lokalne skupnosti, da objekt razglasi kot objekt lokalnega pomena, ni mogla priti v poštev. Lastninjenju po ZSpo so lahko podvržene le nepremičnine, na katerih niso stali objekti v zasebni lasti.3 Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da sklicevanje na lastninjenje po ZSpo toženi stranki ni v korist, saj bi lastninjenje po tem zakonu pomenilo lastninsko pravico MOL, ne pa ene od pravdnih strank. Za nepremičnine, ki se niso lastninile po ZSpo, pride v poštev lastninjenje po ZLNDL. V zvezi z vprašanjem, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, pa je v obravnavanem primeru bistveno, da se tožeča stranka (primarno) sklicuje na pridobitev lastninske pravice (oziroma pravice uporabe v času družbene lastnine) na spornih nepremičninah v okviru pripadajočega zemljišča k njeni stavbi – gostišču. 10. Sodišče prve stopnje je v 15. do 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, da je bila tožeča stranka že pred vpisom v register društev leta 1979 samostojen subjekt in je kot taka nastopala v pravnem prometu ter bila nosilka pravic in obveznosti. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju pridružuje razlogom sodišča prve stopnje in se nanje v celoti sklicuje. Tožeči stranki je njena pravna subjektiviteta omogočala pridobitev lastninske pravice oziroma pravice uporabe. Že v tožbi je zatrjevala, da je kot civilno društvo in pravna oseba obstajala že pred vpisom v register društev, saj pred tem zakonodaja ni urejala društev kot specialnih oblik pravnih oseb, temveč je na področju civilnega prava za društva veljalo generalno pravilo §26 Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je društvom kot možnim družbam podeljevalo pravno sposobnost. Tožena stranka se s temi trditvami med postopkom ni konkretizirano soočila, temveč je, tako kot sedaj ponavlja in vztraja v pritožbi, navajala, da je bila tožeča stranka le sekcija (in ne samostojno društvo) v okviru njene pravne prednice Društva za telesno kulturo "X." ter da je bila tožeča stranka v register društev vpisana šele 12. 6. 1979. Da navedeno stališče tožene stranke ni utemeljeno, obrazloženo izhaja že iz izpodbijane sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je do zaključka o obstoju tožeče stranke kot civilnega društva, ki je imelo sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v pravnem prometu v razmerju do tretjih, prišlo tudi na podlagi celovite in pravilne presoje listin, povzetih v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka zgolj pavšalno očita, da sodišče prve stopnje ni opravilo skrbne presoje teh dokazov, konkretnejših navedb, ki bi prepričale pritožbeno sodišče, pa ne ponudi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin, ki jih je predložila na naroku 5. 6. 2019. Sodišče se ni dolžno opredeliti in oceniti prav vsakega izvedenega dokaza. Če izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali brez dokazne vrednosti, teh dokazov v sodbi ni treba posebej in izrecno oceniti. Pri tem ne gre za kršitev postopka ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja.4 V obravnavani zadevi gre za takšne nebistvene dokaze. Tri predložene listine se nanašajo na gostišče M., ki ni predmet te pravde. Iz štirih predračunov za izvedbo del v M. pa ni razvidno, da bi bila ta dela dejansko opravljena in financirana s strani tožene stranke. Tudi sicer naročilo posameznih del še ne izkazuje, da je bila tožena stranka resnična imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah.

12. Tožeča stranka je kot eno od možnih podlag pridobitve lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah uveljavljala tudi pripadajoče zemljišče po ZVEtL-1. Uveljavljanje pripadajočega zemljišča in uporaba določil ZVEtL-1 v pravdnem postopku ni nedopustno, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču je mogoče uveljavljati tudi z ugotovitveno tožbo v pravdi, ZVEtL (sedaj ZVEtL-1) pa je določil poseben postopek kot novo procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. Izbira načina pravnega varstva je na predlagatelju oziroma tožniku.5 Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da bi bil ob spornem vprašanju lastninske pravice na nepremičninah nepravdni postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi prekinjen in bi bili udeleženki (pravdni stranki) napoteni na pot pravde. Okoliščina, da med udeleženci postopka obstoji spor o obsegu pripadajočega zemljišča ali o lastninski pravici na njem, ni razlog za prekinitev nepravdnega postopka in za napotitev na pravdo, saj gre za glavno in ne predhodno vprašanje.6

13. ZPP ne predpisuje kriterijev, po katerih mora sodišče oceniti uspeh strank v postopku, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati površino zemljišč, s katerimi je tožeča stranka uspela, ne pa njihovo število. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da v konkretnem primeru ne gre za sorazmerno majhen del zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela. Upoštevaje število zemljišč ali njihovo vrednost7 je trenutni uspeh tožeče stranke v postopku 78 %, končni uspeh pa bo znan, ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o nepremičninah parc. št. 1027 k. o. A. ter 1555/4 in 1550/2, obe k. o. B. (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).

**O pritožbi tožeče stranke:**

14. Sodišče prve stopnje je lastninsko pravico tožeče stranke na spornih nepremičninah presojalo zgolj z vidika pripadajočega zemljišča h gostišču M., ki pa ni bila edina podlaga, na kateri je tožeča stranka temeljila svoj tožbeni zahtevek. Zatrjevala je, da je do formalnega prenosa pravice uporabe nanjo kot dejanskega uporabnika spornih nepremičnin prišlo na podlagi (konkretno opredeljenih) upravnih odločb. Pravica uporabe naj bi ji pripadala tudi po avtonomnih pravilih zveze društev X. ter po konkludentnem dogovoru z njo. Sklicevala se je tudi na ZZD, na podlagi katerega je dobila vse sporne nepremičnine v uporabo že v letu 1976. Sodišče prve stopnje se z navedenimi podlagami v zvezi s parcelami št. 1027 k. o. A. ter 1555/4 in 1550/2, obe k. o. B., ki ne predstavljajo pripadajočega zemljišča h gostišču M., ni ukvarjalo in o tem ni podalo nobenih razlogov. Navedene trditve pomenijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, ki je sodišče prve stopnje ni obravnavalo.

15. Ker se sodišče prve stopnje do navedb in predlaganih podlag tožeče stranke ni opredelilo, ji je odvzelo možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem ter s tem kršilo 22. člen Ustave RS. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) zahteva tudi, da sodišče svojo odločitev ustrezno obrazloži. Šele iz obrazložitve je razvidno, ali je sodišče spoštovalo zahteve kontradiktornosti, da prouči strankine navedbe. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.8

16. S tem, ko sodišče prve stopnje ni presojalo vseh zatrjevanih okoliščin in podlag pridobitve pravice uporabe oziroma lastninske pravice, niti ni za to navedlo nobenih razlogov, sta podani očitani bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno (glede odločitve o stroških) pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo na podlagi prvih odstavkov 354. in 355. člena ZPP razveljavilo v II. in III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev postopka ne more odpraviti samo. Če bi samo prvič obravnavalo na prvi stopnji prezrte pravnorelevantne navedbe tožeče stranke, bi nesorazmerno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v postopku, ki pa v predmetni zadevi še ni znan, je bilo potrebno sodbo tudi v razveljavljenem stroškovnem delu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

18. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava s strani tožeče stranke zatrjevane podlage pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe v zvezi s parcelami št. 1027 k. o. A. ter 1555/4 in 1550/2, obe k. o. B., nato pa o zadevi ponovno odloči. 19. Ker postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridržana za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL (Ur. l. RS, št. 22/1999). 2 Gre za odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 52/2014-II (MOL proti tožeči stranki), P 2483/2015-II (tožena stranka proti MOL) in P 480/2017-II (tožena stranka proti tožeči stranki), ki so prestale tudi pritožbeni ali revizijski preizkus. 3 Prim. sodbo VSRS II Ips 314/2017. 4 V zvezi s tem glej sodbo VSRS II Ips 477/2003. 5 Prim. sklep VSL II Cp 188/2016. Glej tudi odločbe VSL I Cp 1839/2014, I Cp 2095/2017, I Cp 2340/2019 in sodbo in sklep VSRS II Ips 128/2018. 6 Prim. sklep VSRS II Ips 322/2013. 7 Tožeča stranka je vrednost vsake posamezne parcele ocenila na 15.000 EUR, skupno torej 210.000 EUR. 8 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 373/97.