Jedro

Tožnikov predlog za izdajo začasne se nanaša na toženčevo premoženje (njegovo terjatev do stečajnega dolžnika), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi prepisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre za poseg v toženčevo lastnino. Materialnopravno zmotno je stališče, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda, ker z njo ne razpolaga: toženec ima že priznano ločitveno pravico v stečajnem postopku in dejstvo, da mu ta še ni izplačana, ne pomeni, da z njo še ne razpolaga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep, s katerim je sodišče sledilo tožnikovemu predlogu in izdalo začasno odredbo, s katero je sodišče toženčevemu dolžniku prepovedalo izplačati terjatev, ki izvira iz priznane ločitvene pravice, tožencu pa prepovedalo izterjavo te terjatve (v enaki višini, kot je v tej pravdi vtoževana terjatev).

2. Toženec v pravočasni pritožbi najprej izpostavlja, da tožnik ni zatrjeval in dokazal obstoja neznatne škode, sodišče pa v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj tožencu ne bo nastala nobena škoda oziroma bo ta neznatna. V nadaljevanju obširno graja ugotovitve sodišča prve stopnje glede verjetnosti obstoja terjatve in višjemu sodišču predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik kot upnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve in sodišče prve stopnje mu je sledilo. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče v zvezi z verjetnostjo obstoja tožnikove terjatve navedlo v sklepu o začasni odredbi in v izpodbijanem sklepu (s katerim je zavrnilo toženčev ugovor zoper prvo navedeni sklep), vendar ne bo podrobneje odgovarjalo na posamezne pritožbene navedbe toženca, saj je utemeljen pritožbeni očitek, da ob sicer verjetno izkazanem obstoju terjatve ni podan drugi, kumulativno zahtevani pogoj za izdajo začasne odredbe (270. člen ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko navaja, da zatrjevanje, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda, vsebuje tudi trditev, da mu bo nastala neznatna škoda (gre za nekaj manj in ne nekaj drugega, zato očitek o prekoračitvi trditvene podlage ni na mestu). Toda prvostopenjsko sodišče je ob tem spregledalo, da tožnik v zvezi z neobstojem/obstojem neznatne škode v predlogu sploh ni podal nobenih trditev, temveč je zgolj predpisal zakonsko dikcijo, kar pa za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago v konkretnih okoliščinah na stani toženca (verjetno) izkazati tožnik.(1) V obravnavanem primeru je vse, kar je tožnik navedel, da je toženec slabega premoženjskega stanja (kar je tudi konkretiziral) ter da je državljan Republike Slovenije in Republike Hrvaške, nato pa je prepisal drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo, dodalo (list. št. 69), da dolžniku ne bo nastala nobena škoda, ker s terjatvijo še ne razpolaga, v izpodbijanem sklepu (11. točka obrazložitve) pa se je na te svoje razloge zgolj sklicevalo. Tako stališče je materialnopravno zmotno, saj ima toženec že priznano ločitveno pravico v stečajnem postopku in dejstvo, da mu ta še ni izplačana, ne pomeni, da z njo še ne razpolaga.

7. Večinska sodna praksa (ki se resda nanaša na začasne odredbe, s katerimi je bilo prepovedano odtujevanje in obremenjevanje nepremičnin) poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno.(2) Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (njegovo terjatev do stečajnega dolžnika), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi prepisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino. Tožnikove trditve o toženčevem slabem premoženjskem stanju (star avto, stanovanje pod hipoteko, nizka pokojnika) pa so kvečjemu v prid tožencu, saj ima ta toliko večji interes, da njegova terjatev zoper stečajnega dolžnika ni obremenjena z začasno odredbo, ki toženčevemu dolžniku prepoveduje izplačilo te terjatve, tožencu pa njeno izterjavo. Zato bi moral tožnik, če bi s svojim predlogom hotel uspeti, svoj predlog utemeljiti drugače. 8. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega zaključuje, da tožnik ni niti izkazoval pogojev po 270. členu ZIZ, zato je toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu s 3. točko prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru toženca zoper sklep začasni odredbi ugodilo in tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

(1) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 8. 2013, opr. št. I Cp 1885/2013, 5. točka obrazložitve.

(2) Primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 11. 2012, opr. št. I Cp 2971/2012, 5. točka obrazložitve.