11. 4. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Šemsa Ćosić, Jasmin Ćosić in Lejla Grbo Ćosić, vsi Bosna in Hercegovina, ki jih vse zastopata Sanja Brezinščak in Žiga Podobnik, odvetnika v Ljubljani, na seji senata 20. marca 2023 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 453/2019 z dne 3. 9. 2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 302/2018 z dne 5. 2. 2019 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 548/2019 z dne 30. 1. 2020 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavni pritožniki (tožniki) so v obravnavani pravdi od zavarovalnice (toženke) zahtevali odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in jim skupno prisodilo 31.500 EUR odškodnine. Sicer je zahtevek zavrnilo. Navedeno je z zavrnitvijo pritožbe potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

2.Pritožniki izpodbijajo zavrnilni del in predlagajo njegovo razveljavitev. Zatrjujejo kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave. Navajajo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje med trpljenjem svojca, ki s preminulim ni imel vsakodnevnih stikov, in trpljenjem tistega, ki jih je imel. Prepričani so, da je merilo intenziteta stikov in ne količina. Odškodnino naj bi sodišče zato odmerilo v nasprotju z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti, pri čemer ni upoštevalo primerljive sodne prakse. Obrazložitev naj bi bila posplošena in pomanjkljiva. Pritožniki opisujejo primere iz sodne prakse, ki utemeljujejo višjo odškodnino. Trdijo, da se je sodišče nanjo zmotno sklicevalo in jim prisodilo bistveno prenizko odškodnino, neenako obravnavanje oškodovancev pa naj bi bilo zato ustavnopravno pomembno.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodbi sprejelo v obravnavo. Presodilo bo, ali so bile pritožnikom kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).

4.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

5.Ustavno sodišče je sprejelo 1. točko izreka sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rajko Knez, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Za sprejem ustavne pritožbe so se izrekli sodnici Kogovšek Šalamon in Šugman Stubbs ter sodnika Čeferin in Jaklič. Senat Ustavnega sodišča je sprejel 2. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Rok Čeferin in dr. Rok Svetlič.

dr. Matej Accetto Predsednik

7. 3. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Šemse Ćosić, Jasmina Ćosića in Lejle Grbo Ćosić, vsi Bosna in Hercegovina, ki jih zastopata Sanja Brezinščak in Žiga Podobnik, odvetnika v Ljubljani, na seji 7. marca 2024

odločilo:

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 453/2019 z dne 3. 9. 2019 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožniki (vdova, sin in hči kot tožniki) so od zavarovalnice (toženke), pri kateri je bila zavarovana povzročiteljeva odgovornost, zahtevali odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi smrti svojca (moža oziroma očeta). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in jim skupaj prisodilo 31.500 EUR, v preostanku za 26.500 EUR pa je zahtevek zavrnilo, kar je z zavrnitvijo njihove pritožbe potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Na podlagi 179., 180. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ) je sodišče vdovi, ki je bila v času škodnega dogodka stara 61 let, priznalo 16.000 EUR odškodnine (17,73-kratnik povprečne mesečne plače), štiridesetletnemu sinu 8.500 EUR (7,8-kratnik) in sedemintridesetletni hčerki 7.000 EUR (6,4-kratnik). Pri tem je sodišče izhajalo iz načela individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin, kot pomembno okoliščino, s katero je zanikalo uporabnost drugih primerov iz sodne prakse, pa je izpostavilo odsotnost vsakodnevnega stika med svojci.

3.Pritožniki izpodbijajo zavrnilni del navedenih sodnih odločb. Zatrjujejo kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave. Poudarjajo, da sodišče ni imelo utemeljenega razloga za razlikovanje po pogostosti stikov, merilo pa bi morala biti njihova kakovost. Navajajo, da je bila odškodnina odmerjena v nasprotju z zakonskimi kriteriji, sodišče pa jim je samovoljno prisodilo bistveno prenizko odškodnino. Sklicujejo se na druge primere iz sodne prakse, ki naj bi bili primerljivi, a jih je sodišče odpravilo zmotno in v nasprotju z ustaljenimi merili iz sodne prakse. Navajajo, da bi morala biti odškodnina za ugotovljene duševne bolečine višja, in sicer za vsaj pet povprečnih mesečnih plač za vsakega od pritožnikov. Sodišču druge stopnje očitajo, da sodne prakse v pomembnem delu ni uporabilo ustrezno, saj je njihove argumente le posplošeno odpravilo, obrazložitev pa naj bi bila zato pomanjkljiva.

4.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodbi sprejelo v obravnavo in jo vročilo nasprotni udeleženki, ki izjave ni podala.

B.

5.Pritožniki med drugim zatrjujejo kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na njihove očitke glede neenake obravnave. Ustavno sodišče se je zato najprej osredinilo na navedeno ustavno procesno jamstvo.

6.Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe opredeliti. Gre za vidik poštenosti sodnega postopka.[1] To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravna vprašanja. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene ali pomenijo zlorabo procesnih pravic oziroma niso dopustne. Pri tem ni nujno, da je opredelitev sodišča izrecna, temveč zadostuje, da odgovor vsaj smiselno izhaja iz obrazložitve.

7.V tem okviru mora zato Ustavno sodišče najprej oceniti pomen spornega vprašanja, nato pa presoditi, ali so v danem kontekstu očitana pojasnila sodišča druge stopnje res izostala. Pritožniki so navedeni očitek povezovali s sklepom sodišča, da niso bili upravičeni do višje odškodnine že zato, ker s preminulim svojcem niso bili v vsakodnevnem stiku. Ta je bil namreč kot poklicni voznik tovornjaka na začasnem delu v Republiki Sloveniji, medtem ko je njegova družina (s pritožniki) bivala v Bosni in Hercegovini. "Odsotnost vsakodnevnega stika" naj bi po mnenju sodišča narekovala nižjo odškodnino, ker v takem položaju "čustvena navezanost in prizadetost ne moreta biti tako intenzivni"[2]. Pa čeprav sta na primer bila preminuli in prva pritožnica, kakor izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem, poročena 41 let in je bila "povezanost med zakoncema zelo velika, še posebej v jeseni življenja in ne glede na fizično ločenost". Pri tem sta si pomagala in bila v pomembno življenjsko oporo, se pogosto slišala po telefonu, ukvarjala z različnimi aktivnostmi, preminuli pa je izkoristil vsak prosti čas za vrnitev k otrokoma in ženi, ki je imela zdravstvene težave.[3]

8.Ustavno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre za vprašanje z neposrednim in nezanemarljivim vplivom na odmero predmetne odškodnine. Kot vprašanje materialnega prava s poudarkom na enotni sodni praksi je bilo bistveno za odločitev tudi še v postopku pred sodiščem druge stopnje. Pričakovanje pritožnikov, da bi se sodišče druge stopnje ob uporabi materialnega prava v skladu z zakonskimi kriteriji moralo odzvati na njihove pritožbene očitke in pojasniti, zakaj naj bi ob ugotovljeni veliki čustveni povezanosti in hudih duševnih bolečinah le gola pogostost določenega stika narekovala nižjo odškodnino od primerljivih, je utemeljeno. Še toliko bolj v primeru življenjske nujnosti, v kateri je bil preminuli svojec pritožnikov odsoten prav zaradi poklica, s katerim je preživljal to isto, svojo družino. Ob odsotnosti teh pojasnil ostaja sklep sodišča, da čustvena navezanost in prizadetost ne moreta biti intenzivni, če stik ni bil vsakodneven, na le načelni ravni. Iz nespornega dejstva, da je pritožnikov preminuli svojec, da je lahko preživljal družino, moral živeti stran od nje, kjer je imel zaposlitev, ni mogoče sklepati na to, da so bile duševne bolečine pritožnikov ob njegovi smrti ustrezno manjše intenzitete. Odškodnina zaradi smrti bližnjega namreč pomeni pravično zadoščenje, kot nadomestilo za utrpele duševne bolečine ob izgubi svojca.[4] (Ne)pogostost določenega stika zato sama po sebi ni (neposredni materialnopravni) temelj za njeno odmero, temveč se, kolikor se določena narava stika odrazi tudi v duševnih bolečinah, pokaže (še)le posredno; pa še v tem primeru duševnim bolečinam (količinsko) ne nujno avtomatično sorazmerno.[5] V tem smislu je, na kar pritožniki utemeljeno opozarjajo, razlagalno prazno stališče sodišča druge stopnje, da so že zaradi določene pogostosti stika sorodni primeri, ki naj bi po navedbah pritožnikov utemeljevali višjo odškodnino od prisojene v predmetni zadevi, a priori neprimerljivi.[6]

9.Pritožniki so tako uspeli z očitkom o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ki pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ker do razveljavitve privedejo že navedeni razlogi, se Ustavno sodišče do vsega drugega, kar izzveni kot preuranjeno, ni opredeljevalo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Mežnar in sodniki Accetto, Knez in Svetlič. Sodnik Accetto je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

Prim. npr. z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve, št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11), 11. točka obrazložitve, št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 8. točka obrazložitve, št. Up-305/15 z dne 27. 10. 2016, 14. točka obrazložitve, in št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30), 5. točka obrazložitve.

Glej sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 302/2018 z dne 5. 2. 2019, 14. točka obrazložitve.

Prav tam, 12.–13. točka obrazložitve.

Glej 180. člen OZ: "Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine."

Čeprav večja intenzivnost stika lahko narekuje hujše duševne bolečine, te niso izključene niti ob redkejših stikih; odvisno od okoliščin življenjskega primera.

Izpodbijana sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 453/2019 z dne 3. 9. 2019, 7. točka obrazložitve.

Up-358/20-18

20. 3. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNIKA DR. MATEJA ACCETTA

K ODLOČBI ŠT. Up-358/20 Z DNE 7. 3. 2024

1.Pričujoča zadeva v dveh ozirih odraža težavno nalogo, s katero so pogosto soočena sodišča (v tem primeru že prvostopenjsko in pritožbeno sodišče), kadar odločajo o vlogah posameznikov. Prvič, številne zadeve temeljijo v neprijetnih, bolečih ali celo globoko žalostnih zgodbah (ki včasih tudi strpne, čisto nič kverulantske posameznike primorajo v iskanje pravice na sodišču). Taka je tudi obravnavana zadeva, v kateri so se ustavni pritožniki vsled prometne nesreče pri opravljanju dela morali soočiti s smrtjo moža in očeta. Drugič, sodišče mora (tudi) v takih zadevah upoštevno dejansko stanje ovrednotiti v luči upoštevnega prava, v tem primeru pri iskanju primerne odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožnikov iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega, pa čeprav je tako bolečino v resnici nemogoče ustrezno zaobjeti, izraziti ali izbrisati s (kakršnimkoli že) denarnim zneskom.

2.Težavnost naloge nemara odraža tudi misel iz (10. točke obrazložitve) sodbe prvostopenjskega sodišča, ki je zapisalo, da je "višino odškodnine določalo [ne] le glede na subjektivni odnos tožnikov do škodnega dogodka, ampak je doživljanje tožnikov 'objektiviziralo' tako, da je samo ocenjevalo trajanje in stopnjo duševnih bolečin […] in na podlagi takšnih ugotovitev določilo primerno denarno odškodnino, ki temelji na ustaljeni sodni praksi". Omenjena "objektivizacija", pa čeprav zapisana v navednicah, po oceni pritožnikov in tudi po odločitvi večine spoštovanih kolegov ni bila ustrezna. V tem ločenem mnenju na kratko pojasnjujem razloge, zaradi katerih sam taki graji rednega sodišča nisem mogel pritrditi.

3.Prvič, naloga je težavna, a vendar jo je treba opraviti. Tega so se zavedali že pritožniki, ko so vložili tožbo in oblikovali tožbeni zahtevek v določenem znesku, pa tudi sodišči, ko sta odločali o odškodnini. Objektivizacija pri določanju višine odškodnine (ob njeni individualizaciji) po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ni enostavna, a vendar nujno potrebna, če naj odločanje sodišč zadosti zahtevam načela enakosti in drugih načel pravne države. Zato morajo sodišča pri odločanju opredeljevati merila in okoliščine, ki objektivno lahko vplivajo na trajanje in stopnjo upoštevnih duševnih bolečin, ter jih nato individualizirano upoštevati in uporabiti v konkretnih zadevah.

4.Odločba Višjemu sodišču (v 8. točki obrazložitve) očita, da se ni v zadostni meri opredelilo do pritožbenih očitkov in pojasnilo vpliva "gole pogostosti določenega stika", ker je bil preminuli svojec kljub sicer ugotovljeni veliki čustveni povezanosti ravno zaradi svoje službe primoran živeti stran od nje, na znižanje odškodnine za utrpljene hude duševne bolečine v primerjavi s sicer primerljivimi zadevami. Do tega očitka sem sam zadržan.

5.Strinjam se s poudarkom iz iste točke obrazložitve odločbe, da pogostnost določenega stika ni sama po sebi neposredni temelj za odmero odškodnine, temveč nanjo vpliva zgolj posredno in tudi tedaj ne avtomatično sorazmerno, ampak odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera. Menim pa, da so sodišča to tudi upoštevala.

6.To je za moje oči jasno razvidno že iz sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je po pritožbi motrilo tudi Višje sodišče. Prvostopenjsko sodišče je resda pri odmeri odškodnine, kot je poudarilo v 14. točki obrazložitve, upoštevalo tudi odsotnost vsakodnevnega stika,[1] a to še zdaleč ni bila edina ali najpomembnejša okoliščina. V predhodnih dveh točkah obrazložitve sodišče vrednoti številne druge okoliščine zadeve, marsikatero tudi v luči odsotnosti vsakodnevnega stika. V 12. točki obrazložitve tako med drugim v zvezi s prvo tožnico zapiše: "Čeprav sta skoraj vse življenje živela ločeno, saj je bil pokojni zaradi dela večino časa odsoten, pa sta čas, ko pokojni ni delal, preživljala skupaj. Tudi v času, ko je bil pokojni zaradi delovnih nalog odsoten, sta se pogosto slišala po telefonu. Pokojni je vsak prosti čas izkoristil za prihod v Bosno in Hercegovino. Pokojni in prva tožnica sta bila zelo povezana in sta si medsebojno pomagala." V 13. točki obrazložitve prav tako zapiše: "Sodišče tako ne dvomi, da je tožnica trpela oz. trpi hude duševne bolečine zaradi smrti moža. V zvezi s tem sodišče dodatno ocenjuje, da je povezanost med zakoncema, zlasti ob 40 let trajajoči skupnosti, ne glede na fizično ločenost, pričakovanje skupnega življenja v jeseni življenja, zelo velika. Ta povezanost pa se s tem, ko zakonca v družinskem krogu preživljata redke skupne dni in se skupaj ukvarjata z različnimi aktivnostmi, še krepi." Iz povedanega sam težko povlečem sklep, da je odsotnost vsakodnevnega stika sodišče upoštevalo avtomatično, brez upoštevanja okoliščin življenjskega primera. Kot sam razumem razlogovanje od 12. do 14. točke obrazložitve sodbe, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo to dejstvo, a tudi vse druge okoliščine konkretnega primera. Višje sodišče je resda presojo tega očitka v kontekstu odločanja o pritožbi opravilo bolj sumarno, a tudi ono ni zavzelo stališča, da bi bilo treba odsotnost vsakodnevnega neposrednega stika upoštevati brez drugih konkretnih okoliščin.[2] Navsezadnje ravno zaradi tega, ker je že prvostopenjsko sodišče na ta način ugotovilo dejansko stanje, odločba v 8. točki obrazložitve lahko govori o "ugotovljeni veliki čustveni povezanosti".

7.Drugi, sorodni vidik iz (8. točke obrazložitve) odločbe, do katerega sem prav tako zadržan, pa je očitek, da je razlagalno prazno stališče Višjega sodišča, po katerem naj bi bili, kot navaja odločba, zaradi pogostosti stika "sorodni primeri […] a priori neprimerljivi".[3] Ta očitek torej temelji na stališču, da obstoj ali odsotnost vsakodnevnega neposrednega stika sploh ne more – sam po sebi – pomeniti merila za opredelitev (ne)primerljivosti med dvema primeroma. Kot razumem razlagalni lok, je to po presoji večine implikacija predhodne ugotovitve,[4] da so hujše duševne bolečine mogoče tudi ob redkejših stikih, odvisno od konkretnih okoliščin posameznega življenjskega primera. Samo na podlagi obstoja ali neobstoja vsakodnevnega neposrednega stika naj torej ne bi bilo mogoče delati razlik med dvema konkretnima primeroma.

8.V tem oziru moj zadržek poleg zgoraj navedenih razlogov narekuje bojazen, da je razlogovanje, ki narekuje takšno stališče, nevarno spolzki klanec, ki preti pod vprašaj postaviti tudi vrsto drugih okoliščin, na katere se sodišča opirajo pri opredeljevanju stopnje duševnih bolečin in določanju pravične odškodnine. Res je, da je v določenih primerih tudi v primeru dolgoletne odsotnosti vsakodnevnega stika mogoče govoriti o zelo tesni povezanosti med dvema osebama. Še več, brez dvoma si je mogoče predstavljati, da je ob primerjavi dveh naključno izbranih zvez stopnja povezanosti med partnerjema brez vsakodnevnega stika lahko celo višja od tiste med partnerjema, ki skupaj preživita vse dni. A enak pridržek mora potem veljati tudi glede upoštevnosti (nasprotnega) dejstva življenja v skupnem gospodinjstvu, kjer potemtakem takega dejstva samega po sebi sodišča tudi ne bi smela upoštevati (tokrat v prid prizadetim posameznikom) pri določanju primerne odškodnine, pa nemara tudi obstoja (mladoletnih) otrok, življenja v skupnem domu s starši in še vrste drugih okoliščin posameznikovega oziroma družinskega življenja, pri katerih prav tako ni v vseh primerih "avtomatične sorazmernosti" med golim obstojem določenega dejstva in njegovim vplivom na stopnjo dejanske povezanosti oziroma duševnih bolečin.

9.Če bi navedeno stališče iz odločbe (glej prvo poved 7. točke mnenja zgoraj) izpeljali do skrajnih meja njegove logike,[5] bi potemtakem brez zelo poglobljene analize vseh življenjskih okoliščin težko govorili že o sorodnosti posameznih primerov. Povedano drugače, v takem primeru ne bi bilo problematično zgolj stališče Višjega sodišča, da so drugi primeri (upoštevno) neprimerljivi, ampak tudi že predpostavka Ustavnega sodišča, da so sicer (upoštevno) sorodni. Ko razmišljam o širših precedenčnih učinkih te odločbe Ustavnega sodišča, se tako sprašujem, kako daleč bi se potemtakem moralo zavzeto stališče analogno uporabiti tudi pri drugih okoliščinah, ki so jih sodišča do sedaj štela kot upoštevna pri določanju pravične odškodnine.[6] Po moji oceni pa, kot rečeno, je že v okoliščinah te zadeve preostro.

10.Iz zgoraj obrazloženih razlogov sam rednima sodiščema nasploh in izpodbijani sodbi Višjega sodišča ne morem očitati nedopustnosti stališča, da je pri ovrednotenju duševnih bolečin treba upoštevati tudi odsotnost vsakodnevnih neposrednih stikov – ravno tako, kot v kaki drugi zadevi ne bi smeli prezreti (nasprotne) okoliščine bivanja v skupnem gospodinjstvu. Seveda pa je v vsakem primeru treba tovrstno okoliščino ovrednotiti v luči in ob upoštevanju drugih, z njo povezanih konkretnih dejstev, ki jih mora ugotoviti sodišče. Kot sem pojasnjeval zgoraj, sta po moji presoji tudi tej zahtevi sodišči sledili, ko sta odločali o odškodnini. Rezultat je v vsakem primeru lahko zgolj "najboljša ocena" primerne odškodnine za nematerialno škodo, ki naj bo ob upoštevanju načel individualizacije in objektivne pogojenosti dosojena zaradi smrti svojca – težavna, a potrebna opredelitev pravne odmere življenjsko neizmerljivega. Bojim se, da sprejeta odločba te težavne naloge ne olajšuje, ampak je z njo postala še nekoliko težavnejša.

dr. Matej Accetto

[1]Pri ugotovitvi, da jo je treba upoštevati, se sklicuje tudi na sodbo št. II Cp 3115/2011 z dne 22. 2. 2012, v kateri je drugostopenjsko sodišče grajalo sodbo prvostopenjskega sodišča v tisti zadevi, ki tega ni storilo.

[2]V 7. točki obrazložitve je potrdilo presojo prvostopenjskega sodišča in pri tem poudarilo, da je bilo "potrebno upoštevati tudi odsotnost vsakodnevnega stika". Tudi višina prisojene odškodnine glede na oblikovan tožbeni zahtevek ne kaže na to, da bi bili sodišči brez posluha za vse druge upoštevne okoliščine – glej op. 6 spodaj.

[3]Višje sodišče je v 7. točki obrazložitve glede te okoliščine – odsotnosti vsakodnevnega neposrednega stika – navedlo, da v sodni praksi, na katere se je sklicevala pritožba, ta okoliščina ni podana ter da zato ne more slediti pritožbenim navedbam, da obstoječa sodna praksa narekuje višjo odškodnino.

[4]Glej op. 8 in povezano poved iz 8. točke obrazložitve odločbe.

[5]Glej denimo B. N. Cardozo, The Nature of the Judicial Process, Yale University Press, New Haven 1921, str. 51.

[6]Pri tem dodajam, da razlika med zahtevkom in prisojeno odškodnino v absolutnem znesku ni bila zelo visoka in tudi pritožniki ne zatrjujejo, da bi zaradi nje utrpeli hujše posledice. Prva tožnica je denimo zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 22.000 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 16.000 EUR. V vsakem primeru pa sprejemam, da je po presoji spoštovanih kolegov, ki so podprli njen sprejem, ustavna pritožba lahko odprla pomembno pravno vprašanje (pa čeprav povezano z že večkrat presojanim očitkom pomanjkljive obrazložitve), ki je presegalo pomen konkretne zadeve in kot tako terjalo odgovor Ustavnega sodišča.