Up-322/01

20. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., B. B. iz V., C. C. iz U., Č. Č. iz T., D. D. iz Š. in E. E. iz S., ki jih zastopajo F. F.-F., G. G. in H. H., odvetniki v R. na seji senata dne 20. novembra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 103/2000 z dne 13. 7. 2000 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, v katerem nobeden izmed pritožnikov ni sodeloval, je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 600 000 SIT. Višje sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je odškodnino zvišalo na 2 700 000 SIT. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku toženi stranki plačala znesek, ki ga je dosodilo Višje sodišče. Po reviziji pa je Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je zato s tožbo od tožene zahtevala vrnitev preveč plačanega zneska odškodnine. Sodišče prve stopnje je tak zahtevek zavrnilo s sklicevanjem na določbo 216. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Višje sodišče je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je ugodilo reviziji in s sodbo, ki jo pritožniki izpodbijajo v tej ustavni pritožbi, prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku glede vrnitve glavnice preveč plačanega odškodninskega zneska. Stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v izpodbijani sodbi, namreč, da je zahteva za vrnitev preveč plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljena, če je bila v revizijskem postopku odškodnina znižana, je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča sprejeto kot pravno mnenje in objavljeno v publikaciji Vrhovnega sodišča Pravna mnenja II/2000.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi navajajo, da so vsi stranke v podobnih sporih, kot je zgoraj navedeni, pred različnimi sodišči. Vsem je bila pred sodišči na prvi in drugi stopnji dosojena odškodnina, ki jo je po reviziji Vrhovno sodišče znižalo. Zoper pritožnike zdaj tečejo postopki za vrnitev tega zneska. V večini postopkov so prvostopenjska sodišča že odločila, da morajo pritožniki vrniti preveč plačane zneske in so zoper prvostopenjske sodbe vložene pritožbe, v primeru pritožnika D. D. tožba za vrnitev preveč plačanega zneska še ni vložena, v primeru E. E. še ni bila izdana prvostopenjska odločba, v primeru Č. Č. pa je odločilo že Vrhovno sodišče in je vložena tudi ustavna pritožba. V ustavni pritožbi, s katero izpodbijajo sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 103/2000 z dne 13. 7. 2000, iz katere izhaja pravno mnenje, pritožniki zatrjujejo, da se sodišča v sporih, kakršni so njihovi, množično sklicujejo na stališče iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, ki je po mnenju pritožnikov v praksi postala že kar splošen predpis. Menijo, da bi zato Ustavno sodišče moralo presoditi, ali je izpodbijana sodba v skladu z Ustavo in zakonom.

3.Ustavno pritožbo lahko ob pogojih, ki jih določa Zakon o Ustavnem sodišču, (Uradni list RS, št. 14/95 - v nadaljevanju ZUstS), vloži vsakdo, ki meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, ki jo vloži neupravičena oseba (tretja alinea prvega odstavka 50. člena ZUstS). Ustavna pritožba je torej dopustna le, če jo vloži upravičena oseba. Kadar so z ustavno pritožbo izpodbijane odločbe sodišč, to predpostavlja, da gre za osebo, ki je sodelovala v postopku pred sodiščem bodisi kot stranka bodisi kot intervenient, ali za osebo, na katero se zaradi pravnomočnosti ali oblikovalnega učinka sodbe razteza rezulat postopka.

4.Nobeden od pritožnikov ni bil stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Tudi učinki te sodbe se neposredno ne raztezajo na nobenega izmed pritožnikov. Ni se mogoče strinjati z njihovo trditvijo, da je stališče iz izpodbijane sodbe, s tem ko je bilo sprejeto kot pravno mnenje, dejansko postalo splošno obvezujoč predpis ter da je ukinilo veljavnost nekaterih zakonskih določb. Kot pritožniki v ustavni pritožbi sami ugotavljajo, so sodišča pri odločanju vezana na Ustavo in zakone. Pravna mnenja, ki jih Vrhovno sodišče sprejme na svoji občni seji, so obvezujoča le za senate Vrhovnega sodišča, kar služi zagotavljanju enotne sodne prakse, in se na občni seji Vrhovnega sodišča lahko tudi spremenijo (110. člen Zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS).

5.Pritožnikom z izpodbijano sodbo niso mogle biti kršene njihove ustavne pravice ali svoboščine. Če bodo pritožniki menili, da so bile v posameznih postopkih, v katerih sodišča odločajo o zahtevkih proti pritožnikom za vrnitev preveč plačanih zneskov odškodnin, kršene njihove človekove pravice in temeljne svoboščine, bodo lahko v skladu z določbami ZUstS po izčrpanju pravnih sredstev te kršitve uveljavljali z ustavnimi pritožbami zoper sodne odločbe, izdane v teh postopkih. Za izpodbijanje v izreku navedene sodbe Vrhovnega sodišča pa pritožniki niso upravičene osebe. Ustavno sodišče je zato njihovo ustavno pritožbo zavrglo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata: dr. Lojze Ude