Jedro

Predmet tožbenega zahtevka je dolžnost drugega in tretjega toženca izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino za vknjižbo lastninske pravice na ime prvega toženca pri določeni nepremičnini, zato s plačilom dolgov v izvršilnih zadevah med prvim tožencem in tožnico, prvi toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka in je smotrna presoja, da so toženci nerazdelno dolžni povrniti tožnici stroške pravdnega postopka kljub umaknjeni tožbi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v drugem odstavku izreka (glede odločitve o stroških pravdnega postopka) razvel javi in vrne v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: da se pravdni postopek ustavi zaradi umika tožbe (prvi odstavek izreka) in da so toženci nerazdelno dolžni povrniti tožnici pravdne stroške 372,67 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Sodišče prve stopnje je takšen sklep izdalo na podlagi ugotovitve, da je tožnik tožbo umaknil, ker je prvi toženec plačal dolgove v vseh izvršilnih zadevah, da je tožnik zahteval povrnitev pravdnih stroškov, da sta drugi in tretji toženec z umikom soglašala in zahtevala povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sklep sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila prvi toženec z laično pritožbo in drugi toženec. Prvi toženec je v svoji pritožbi smiselno uveljavljal pritožbeni razlog zmotno uporabo materialnega prava (3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in navajal, da ne razume izdanega sklepa, saj je poravnal dolg do tožnika, ki mu je o tem izdal potrdilo, tudi obrazložitve ne razume, zato prosi za ponovno obrazložitev. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da prvi toženec s tako pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka, to je glede odločitve o stroških pravdnega postopka.

Drugi toženec je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge po I. odst. 338. čl. ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrne ter tožnici naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka 63,00 EUR in pritožbenih stroškov 55,00 EUR. Podredno pa je predlagal, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi v drugem odstavku (to je glede odločitve o stroških pravdnega postopka) in drugega toženca izvzame iz obveze nerazdelno povrniti stroške tožnici ter tožnici naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka v višini 63,00 EUR in pritožbenih stroškov v višini 55,00 EUR ali pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Drugi toženec je v pritožbi navajal, da ni izpolnil tožbenega zahtevka in ga tudi ne bi mogel izpolniti, prav tako ga ni izpolnil prvi toženec. Vsak postopek ima svoj zahtevek in svoje stroške postopka, sodišče bi moralo presojati izpolnitev zahtevka v tem pravdnem postopku, prvi toženec pa ni izpolnil tega tožbenega zahtevka, zato obrazložitev sodišča glede odločitve o stroških postopka ne vzdrži preizkusa, umik tožbe ni bil posledica izpolnitve tožbenega zahtevka. Sicer pa se je drugi toženec strinjal z umikom tožbe, je pa v odgovoru na tožbo smiselno ugovarjal pasivno legitimacijo, sam pa z nobenim dejanjem tožnice ni vzpodbudil k tožbi. Vztrajal je pri povrnitvi stroškov postopka, ki so mu nastali s plačilom sodne takse in materialnih stroškov, z umikom se je strinjal pod določenim pogojem oziroma smiselno, z umikom se ni strinjal. Sicer pa drugi toženec za izpolnitev tožbenega zahtevka ni pasivno legitimiran, pasivno legitimiran je le T. S. d.d., C. ..., L., ki bo tudi edini veljavno izdal zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice dolžnika, ker je le-ta pravni naslednik prodajalca stanovanja prvemu tožencu in kot tak dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino. Naložitev povrnitve stroškov postopka drugemu tožencu, ki ni dolžan in ni zmožen izpolniti zahtevka, ker nikoli ni bil lastnik stanovanja in tudi ni pravni naslednik prodajalca, je stvarno nelogična. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do vseh teh navedb drugega toženca, ki jih je podal že v odgovoru na tožbo, drugi toženec ni bil pozvan k izpolnitvi tožbenega zahtevka pred vložitvijo tožbe, ni povzročil stroškov, zahteval je povrnitev stroškov, ki so mu nastali, torej se izven izpolnjenega pogoja povrnitve stroškov z umikom sploh ni strinjal. Tožnica na nobeno od pritožb ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni glede odločitve o stroških pravdnega postopka, to je glede drugega odstavka izreka sklepa prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da je tožnik tožbo umaknil, ker je prvi toženec plačal svoje dolgove v izvršilnih zadevah, zmotno pa je sprejelo zaključek, da gre za situacijo, ko je tožnik tožbo umaknil zaradi izpolnitve prvega toženca.

Predmet tožbenega zahtevka je dolžnost drugega in tretjega toženca izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino za vknjižbo lastninske pravice na ime prvega toženca pri določeni nepremičnini, zato s plačilom dolgov v izvršilnih zadevah med prvim tožencem in tožnico prvi toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka. Takih trditev tudi tožnica ni postavila v svoji vlogi, s katero je tožbo umaknila, niti to smiselno ne izhaja iz njene vloge. Tožnica je namreč izrecno navedla, da nima več pravnega interesa. Pri tem sicer ni ničesar dodala, vendar je očitno imela v mislih, da nima več pravnega interesa za vztrajanje pri vloženi tožbi.

Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo obstoj odločilnega dejstva o izpolnitvi tožbenega zahtevka po prvem tožencu, zato je zmotno uporabilo določbo 158. čl. ZPP in je zmotno presodilo, da so toženci nerazdelno dolžni povrniti tožnici stroške pravdnega postopka kljub umaknjeni tožbi. Po tožnici zatrjevana pasivnost tožencev kot razlog za vložitev tožbe po 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju ni odločilen razlog za utemeljenost tožničine zahteve za povrnitev stroškov v primeru umika tožbe. Pritožbi drugega toženca in prvega toženca sta v tem delu utemeljeni, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 158. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa res ni zavzelo stališča do trditve drugega toženca v odgovoru na tožbo, kot ta zatrjuje tudi v pritožbi, da ni pasivno legitimiran v tej pravdi, vendar to ni vplivalo na nepravilnost izpodbijanega sklepa v delu glede odločitve o stroških postopka, zato tudi pritožbene trditve drugega toženca v tej smeri niso pravno upoštevne.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo dejstvo, da se je drugi toženec strinjal z umikom tožbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča iz njegove izjave k umiku tožbe (listna št. 18) ne izhaja kaj drugega. Zato pritožba drugega toženca zoper odločitev o ustavitvi pravdnega postopka (glede 1. tč. izreka sklepa prve stopnje) ni utemeljena, sicer pa tudi iz pritožbe drugega toženca izhaja, da to odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj podredno.

Po mnenju pritožbenega sodišča sta prvi toženec in tretji toženec brez dvoma enotna in hkrati nujna sospornika (196. čl. ZPP), saj vložena tožba v tej pravdni zadevi posega v lastninsko pravico in lastniški položaj tretjega toženca, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, za katero se zahteva vknjižba lastninske pravice na ime prvega toženca. S tožbo na podlagi 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju je potrebno poleg prvega toženca (dolžnika, v korist katerega je predlagan vpis lastninske pravice), zajeti tudi zemljiškoknjižnega lastnika, ker je to oseba, proti kateri je predlagan vpis, sodba učinkuje oziroma bi učinkovala tudi proti tretjemu tožencu. Učinek pritožbe prvega toženca se razteza tudi na tretjega toženca, čeprav se tretji toženec ni pritožil, ker se učinek pravdnih dejanj, ki ga opravi en toženec, razteza tudi na tretjega toženca zaradi tega, ker sta enotna in nujna sospornika (196. čl. ZPP).

Pritožba prvega toženca je, kot je bilo obrazloženo že zgoraj v zvezi z utemeljenostjo pritožbe drugega toženca, tudi utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje razveljavilo v celoti, torej tudi glede tretjega toženca.

Pritožbeno sodišče sklepa prve stopnje v izpodbijanem delu ni moglo spremeniti, saj v sklepu sodišča prve stopnje ni ugotovljenih dejstev o zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov in o obsegu ter višini potrebnih pravdnih stroškov tožencev.

Sklep je v izpodbijanem delu razveljavilo (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP) in vrnilo zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno ugotoviti (že pravilno ugotovljeno) dejstvo, da je prvi toženec plačal svoje dolgove v izvršilnih zadevah, ugotoviti dejstvo, zaradi katerega je tožnik tožbo umaknil, ugotoviti, da sta drugi in tretji toženec zahtevala povrnitev svojih stroškov, ugotoviti obseg in višino njunih potrebnih stroškov pravdnega postopka in ob pravilni uporabi določbe čl. 158/I in 155/I ZPP ponovno odločiti o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

V skladu z določbo 3. tč. 165. čl. ZPP pa bo moralo odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka (drugega toženca), ker je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).