Jedro

Tožeča stranka ni bila dolžna izpeljati konkurenčnega postopka oddaje javnega naročila, kar v pritožbi ni (več) problematizirano. Na podlagi tega je bila odločitev tožeče stranke o tem, na kakšen način bo izbirala svoje pogodbene partnerje, interna stvar. To upravičenje v konkretnem primeru zagotovo sodi v polje ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (II., V. in VI. točka izreka) potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo: - zavrglo nasprotno tožbo v delu ugotovitve, da ne obstoji pogodbena obveznost tožene stranke naročanja letne kvote gradnje 40 do 50 baznih postaj na ključ in priprave 50 kompletov dokumentacije (I. točka izreka); - zavrnilo del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je Pogodba št. 001/2001 z dne 19. 11. 2001 oziroma z dne 27. 11. 2001 nična in brez pravnega učinka (II. točka izreka); - dopustilo spremembo tožbe z dne 24. 11. 2009, tj. uveljavljanje podrejenega zahtevka za posredovanje naročil po Pogodbi št. 001/2001 z dne 27. 11. 2001 (III. točka izreka); - zavrglo spremenjeno tožbo, vloženo 24. 11. 2009, v delu podrejenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obveznost tožene stranke po Pogodbi št. 001/2001 z dne 27. 11. 2001 tožeči stranki dati naročila za gradnjo 50 baznih postaj in pridobitev 50 kompletov dokumentacije za leto 2007 (IV. točka izreka); - zavrnilo del podrejenega tožbenega zahtevka po tožbi, ki se nanaša na obveznost tožene stranke tožeči stranki na podlagi Pogodbe št. 001/2001 z dne 27. 11. 2001 dati naročila za gradnjo 414 baznih postaj in pripravo dokumentacije za 434 baznih postaj (V. točka izreka); - tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 30.146,32 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo sta se pritožili obe pravdni stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožeča stranka odločbo izpodbija v V. in VI. točki izreka, tožena stranka pa v I., II. in VI. točki izreka. Obe stranki predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni v delu, v katerem jo izpodbijata, oziroma, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali zavrnitev pritožb nasprotne stranke in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Glede na to, da sta stranki vložili pritožbi zoper različne dele odločbe sodišča prve stopnje, ju bo višje sodišče naslavljalo po njunem položaju v konkretnem pritožbenem sklopu (glede na položaj po zahtevku po tožbi oziroma po zahtevku po nasprotni tožbi). Vse navedbe in razlogi, ki se nanašajo na toženo stranko (tožečo stranko po nasprotni tožbi), se tičejo njenega pravnega prednika, podjetje A. d. d. 6. O pritožbah pravdnih strank1 je višje sodišče že odločalo z odločbo I Cpg 625/2020 z dne 13. 10. 2021. V navedeni odločbi je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka potrdilo (I. točka izreka), pritožbi tožeče stranke po nasprotni stranki delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v II. in VI. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku po nasprotni tožbi delno ugodilo (II. točka izreka), glede I. točke izreka pa pritožbo tožeče stranke po nasprotni tožbi zavrnilo in I. točko izreka izpodbijane odločbe potrdilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke (IV. točka izreka).

7. S sklepom III Ips 18/2022 z dne 12. 4. 2023 je Vrhovno sodišče RS odločbo višjega sodišča razveljavilo v I., II. in IV. točki izreka, jo v tem delu vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom ter odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

8. Iz navedenega povzetka izhaja, da v novem sojenju višje sodišče ne obravnava več pritožbe tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) glede I. točke izreka izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje, saj v tem delu odločba I Cpg 625/2020 o zavrnitvi pritožbe s strani Vrhovnega sodišča ni bila razveljavljena. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi najprej odločilo o zahtevku po nasprotni tožbi, bo tudi višje sodišče odločalo o pritožbah v skladu s strukturo izreka sodišča prve stopnje.

**O zahtevku po nasprotni tožbi**

9. Tožeča stranka je ničnost sporne Pogodbe št. 001/2001 (v nadaljevanju: Pogodbe) utemeljevala na nedopustnem predmetu obveznosti (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in na nedopustni podlagi obveznosti tožeče stranke (52. člen ZOR). Predmet obveznosti oziroma njena podlaga sta nedopustna, če sta v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi ali z moralo socialistične samoupravne družbe (49. člen in drugi odstavek 51. člena ZOR).

**a) nedopusten predmet obveznosti**

10. Po spornem drugem odstavku 13. člena Pogodbe naj bi se naročnik (tožeča stranka) izvajalcu (toženi stranki) zavezal naročati letno kvoto: gradnje 40 do 50 baznih postaj in priprave 50 kompletov dokumentacije (za bazne postaje). Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tako opredeljen predmet obveznosti ni nedopusten.

11. Nedopustnost predmeta obveznosti je tožeča stranka utemeljevala z domnevnimi nepravilnostmi v (internem) izbirnem postopku tožene stranke kot pogodbenega partnerja. Ker naj bi bil postopek izbora v nasprotju s tržnimi pravili in s tem nedopusten, naj bi bil tudi predmet obveznosti iz Pogodbe, ki izvira iz takega izbirnega postopka, nedopusten. Takšno stališče ni pravilno. Tožeča stranka ni bila dolžna izpeljati konkurenčnega postopka oddaje javnega naročila, kar v pritožbi ni (več) problematizirano. Na podlagi tega izhodišča je bila odločitev tožeče stranke o tem, na kakšen način bo izbirala svoje pogodbene partnerje, interna stvar. To upravičenje v konkretnem primeru zagotovo sodi v polje ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Tega ne more spremeniti okoliščina, da je večinski lastnik tožeče stranke država, saj pri sporni Pogodbi ni šlo za izvrševanje oblastne funkcije, temveč običajno nastopanje gospodarske družbe na trgu.

12. Okoliščina, da v Pogodbi ni bil določen rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke, ni okoliščina, ki bi predmet obveznosti naredila nedopustnega. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, odsotnost roka sama po sebi ne pomeni, da je predmet obveznosti v pogodbi nedopusten. Kar pa zadeva odpovedni rok dveh let, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ostala neprerekana navedba tožene stranke, da je tak odpovedni rok zahtevala prav tožeča stranka. Do nobene od obeh ugotovitev se tožeča stranka v pritožbi ni konkretno opredelila, zato se višje sodišče do pritožbenih navedb tožeče stranke v tem delu ne bo dalje opredeljevalo.

13. Tudi domnevna ekonomska nesmotrnosti, bodisi zaradi previsoke dogovorjene količine storitev tožene stranke v posameznem letu bodisi zaradi previsoke cene za izvedbo posamezne storitve, ne utemeljuje nedopustnosti predmeta obveznosti. Ekonomska smotrnost posla je okoliščina, ki spada v interno sfero tožeče stranke in organov, ki so o sklenitvi spornega posla odločali, kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Zato postavitev izvedenca, ki bi se opredelil do tega, ali je bil predmet Pogodbe količinsko v skladu s tržnimi pravili oziroma do tega, kakšna naj bi bila tržna cena izvedbe posamezne pogodbeno dogovorjene storitve, ni bila potrebna, saj ne gre za odločilno okoliščino v konkretnem postopku.

**b) nedopustna podlaga pogodbene obveznosti**

14. Očitek nedopustne podlage spornega Pogodbe je tožeča stranka v prvi vrsti utemeljevala na okoliščini, da naj bi bil eden izmed družbenikov tožene stranke tudi B. B., brat C. C., ki pa naj bi bila zasebna partnerka (tedanjega) direktorja tožeče stranke D. D. in da torej podlaga razmerja naj ne bi bila v izvajanju storitev za tožečo stranko, temveč v naklonitvi neupravičene finančne koristi toženi stranki.

15. Sodišče prve stopnje se s tem, ali so bile družinske povezave v resnici take, kot jih je navedla tožeča stranka, ni ukvarjalo, saj te okoliščine ni ocenilo kot pravno relevantne. Trditve tožeče stranke o družinskih povezavah so ostale na ravni golega dejstva, da naj bi zgoraj povzete družinske povezave obstajale, kar pa, kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, samo po sebi ne pomeni, da je podlaga Pogodbe nedopustna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sporno Pogodbo sklenila D. D. za tožečo stranko in E. E. za toženo stranko. Te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Če naj bi bila podlaga spornega razmerja naklonitev neupravičene finančne koristi toženi stranki zaradi povezave med B. B., C. C. in D. D., ob upoštevanju s strani tožeče stranke zatrjevanega pomanjkanja posebnih znanj E. E. (o tem v nadaljevanju), potem logično sklepanje vodi k zaključku, da tožeča stranka v resnici trdi, da naj bi bil E. E. zgolj "slamnati direktor".2 Če bi to držalo, pa slednji ne bi imel nobene samostojne vloge pri sklepanju Pogodbe (niti ni jasno, zakaj bi za to vlogo bila primerna oseba, zaposlena pri glavnem konkurentu tožeče stranke), temveč bi bil dejanski vodja na strani tožene stranke predvidoma B. B. (sicer družbenik tožene stranke), kar pa je tožeča stranka že sama ovrgla z navedbo, da ni jasno, kakšna naj bi bila sploh njegova vloga pri toženi stranki (71. točka pritožbe). Torej tožeča stranka v pritožbi niti sama ni določno opredelila, da naj bi bila ključna oseba na strani tožene stranke B. B., da bi s tem utemeljila morebitno pravno relevantnost domnevne družinske povezave slednjega z D. D., medtem ko glede E. E. prav tako ni določno opredelila, na čem naj bi temeljila zatrjevana posebna osebna povezava med njim in D. D., če sta bila prav onadva ključni osebi pri sklepanju Pogodbe.

16. Višje sodišče torej soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da zaslišanje D. D., C. C. in B. B. o domnevnih družinskih povezavah med njimi ni bilo potrebno, ker okoliščina družinskih povezav sama po sebi ni bila pravno relevantna. Ker je tožeča stranka zaslišanje F. F. predlagala iz istega razloga kot zaslišanje prej omenjenih, posledično enaka obrazložitev velja tudi za zavrnitev tega dokaznega predloga. Čeprav F. F. sodišče prve stopnje res ni poimensko opredelilo, kljub temu ni podana očitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da poslovanje družbe J. d. o. o., ki naj bi jo leta 1998 ustanovila C. C., s tožečo stranko, ni pravno relevantna okoliščina za presojo obravnavanega tožbenega zahtevka. Enako velja tudi za nekdanje delovno razmerje B. B. pri tožeči stranki. Zato se do pritožbenih navedb v zvezi s temi okoliščinami višje sodišče ne bo nadalje opredeljevalo.

18. Ali je odhod E. E. od družbe G., d. d. slednjo objektivno oslabil oziroma ali je E. E. posedoval posebna znanja v zvezi z gradnjo baznih postaj in pridobivanjem dokumentacije za bazne postaje, ki bi z vidika tožeče stranke utemeljevala sklenitev Pogodbe, prav tako niso pravno odločilna dejstva in jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo. Sodišče je pravilno opredelilo, da je bilo z vidika tožeče stranke ključno subjektivno prepričanje njenega direktorja D. D., o katerem je tudi izpovedal, da bo do oslabitve konkurenčne družbe prišlo oziroma da E. E. posebna znanja (predvsem v zvezi s pridobivanjem dokumentacije za bazne postaje) res poseduje. Ugotavljanje, ali je D. D. pri oblikovanju tega prepričanja ravnal z ustrezno skrbnostjo, na kar meri trditev, da bi naj bil kot dolgoletni direktor dovolj izkušen, da bi moral vedeti, da E. E. zatrjevanih posebnih znanj ni mogel imeti, niti da z njegovim odhodom konkurenčna družba ne bo oslabljena, ni predmet tega postopka. D. D. in njegova odgovornost v razmerju do tožeče stranke nista predmet tega postopka.

19. Na podlagi izpovedi D. D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za tožečo stranko ob sklenitvi Pogodbe cena storitev tožene stranke ni bila odločilna okoliščina, temveč sta bili v ospredju v prejšnji točki opisani drugi okoliščini. Vnovič zato obširne pritožbene navedbe, v katerih se je tožeča stranka ukvarjala z domnevno previsoko maržo pri gradnji posamezne bazne postaje, niso pravno relevantne. Četudi bi držalo, da naj bi bile storitve tožene stranke predrage, ta okoliščina ne vpliva na presojo dopustnosti podlage takega razmerja. Ekonomska smotrnost posla je interna stvar tožeče stranke, odločitev ali bo v tako razmerje vstopila, pa spada v polje svobodne gospodarske pobude. Posledično tudi v tem delu postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi se pravzaprav opredeljeval do ekonomske smotrnosti pogodbe za tožečo stranko, ni bila potrebna. Če je tožeča stranka menila, da posel zanjo ni bil ekonomsko smotrn, je imela zato na voljo uveljavljanje morebitnih sankcij nasproti svojim organom, ki so tak posel sklenili, če pri tem domnevno niso ravnali v skladu s svojimi obveznostmi v razmerju do tožeče stranke. Vendar pa to, kot že rečeno, ni predmet tega postopka. Enako velja tudi glede pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka ustanovljena kot "projektna družba", zgolj zaradi sodelovanja s tožečo stranko; tudi v tem delu je vprašanje, zakaj se je tak posel sklenil s tako družbo, kar samo po sebi sicer ni nedopustno, stvar tožeče stranke in njenih organov.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niti način izvajanja Pogodbe (da je tožena stranka svoje obveznosti izvrševala s pomočjo podizvajalcev), niti domnevne težave tožene stranke v fazi izvajanja Pogodbe niso pravno relevantne okoliščine, zato se višje sodišče do tozadevnih pritožbenih navedb ne bo dalje opredeljevalo. Ker ta okoliščina ni pravno relevantna, se sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni opredeljevalo do izjav H. H. in I. I., ki sta se že po navedbah tožeče stranke same nanašali na domnevne napake tožene stranke pri izvajanju del. 21. Po začetku veljavnosti Pogodbe tožena stranka tudi ni imela potrebe, da bi se prijavljala na informativne razpise tožeče stranke, s katerimi naj bi ugotavljala konkurenčnost morebitnih usposobljenih izvajalcev za bodoče posle. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da tudi sklicevanje tožeče stranke na poročilo Inspecta ni pravno relevantno, tožeča stranka pa se v pritožbi do tega argumenta sodišča niti ni opredelila.

22. Višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje opravilo pravilno presojo. Tožeča stranka je sicer sodišču očitala, da ni opravilo dokazne ocene vseh dokazov skupaj, temveč je posamezne argumente in dokaze tožeče stranke ocenilo le posamično, vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo, zakaj posameznih okoliščin ni ocenilo za pravno relevantne za presojo dopustnosti predmeta Pogodbe oziroma podlage Pogodbe, kar je v dosedanjem delu obrazložitve povzelo tudi višje sodišče. Če posamezne okoliščine niso bile pravno relevantne, tudi njihov skupek ne postane pravno relevanten. Katera celovita presoja pravno relevantnih okoliščin naj bi izostala, pa po presoji višjega sodišča tožeča stranka ni uspela konkretizirati.

23. Preko ničnostne sankcije se varuje interese, ki presegajo interese pogodbenih strank, največkrat širše družbene interese, posamične interese strank pa le izjemoma.3 Širšega družbenega interesa, ki bi ga bilo treba v obravnavanem primeru varovati, višje sodišče ni našlo. Golo dejstvo, da je večinski lastnik tožeče stranke Republika Slovenija, takega interesa ne utemeljuje. Tožeča stranka je v sporni posel vstopila v funkciji gospodarske družbe, ki na trgu opravlja svojo dejavnost, ne v funkciji organa, ki izvršuje oblast. S sklepom, da bi naj okoliščina, da je država večinski lastnik tožeče stranke, utemeljevala poseg v javnem interesu v sporni posel, četudi konkretnega javnega interesa za poseg ni mogoče ugotoviti, bi se lastništvo države zgolj uporabilo za doseg izničenja neugodnega posla, ki ga sicer gospodarska družba ne bi mogla doseči. S tem bi se tožečo stranko pri običajnem nastopanju na trgu obravnavalo ugodneje od drugih subjektov, ki bi enako nastopali na trgu, a ne bi bili deležni upravičenja, da v njihove domnevno ekonomsko nesmotrne posle posegajo sodišča v javnem interesu. Takšna različna obravnava subjektov v enakih položajih ni dopustna.

24. Višje sodišče še poudarja, da tožeča stranka zoper svojega bivšega direktorja, kateremu je sicer v tem postopku posredno očitala kršitev določbe (v spornem obdobju veljavnega) 258. člena Zakona o gospodarskih družbah, ni sprožila nikakršnega postopka za uveljavljanje morebitne civilne ali kazenske odgovornosti (136. točka pritožbe), četudi je v pritožbi večkrat navajala kazenskopravne pojme, kot so npr. pridobivanje protipravne premoženjske koristi za toženo stranko, zloraba položaja. Prav tako je tožeča stranka neuspešno poskušala opravičiti dejstvo, da nobena od strokovnih služb ni izrazila konkretnejšega pomisleka zoper sporni posel. Da to naj ne bi bila njihova zadolžitev, tožeča stranka v pritožbi niti ni konkretno trdila, če pa je pri tem prišlo do kakšnih opustitev, pa je to znova interna stvar tožeče stranke. Posledično tudi zaslišanje Petra Jagliča o (ne)odzivu strokovnih služb ni bilo potrebno.

25. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša z odločitvijo, da je zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe neutemeljen in z njegovo zavrnitvijo. Zoper odločitev o stroških postopka pa se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavnem zahtevku, zato glede na pravilnost odločitve v tem delu višje sodišče soglaša tudi s stroškovno odločitvijo v tem delu.

**O zahtevku po tožbi**

26. Predmet pritožbenega postopka po tožbi je zavrnitev (podrejenega) zahtevka, da je dolžna tožena stranka dati tožeči stranki na podlagi Pogodbe naročila za gradnjo 414 baznih postaj in za pridobivanje ustrezne dokumentacije za 434 baznih postaj.

27. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta stranki v obravnavani zadevi sklenili t. i. okvirno pogodbo. Ta ni izrecno opredeljena v določbah ZOR, temveč gre za avtonomno (inominatno) pogodbo (76. točka obrazložitve). Navedeno ovrže pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo pravne podlage za svojo presojo okvirne pogodbe. V pravni teoriji4 je pojasnjeno, da ima lahko okvirna pogodba položaj glavne pogodbe ali pa ima pravno naravo predpogodbe – t. i. okvirna predpogodba, ki zavezuje k sklepanju posamičnih glavnih pogodb.5

28. Sporna Pogodba nima narave glavne pogodbe. V njej namreč ni zadostnega števila podatkov, da bi bilo utemeljeno zaključiti, da je že na tej podlagi tožeča stranka pridobila upravičenje za gradnjo baznih postaj oziroma pridobivanje dokumentacije za bazne postaje. Že okoliščina, da je tožena stranka tožeči za gradnjo različnih baznih postaj plačevala zelo različne zneske (v razponu od 170.167.98 DEM do 280-348,69 DEM6; 73. točka obrazložitve), ki so bili, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, posledica različnih potreb na različnih lokacijah, nedvomno potrjuje, da je bilo treba konkretne okoliščine posameznega posla dogovoriti v posebni pogodbi. O prilagajanju potrebam posameznih lokacij, kar se je lahko konkretiziralo šele po sklenitvi Pogodbe in ne že ob njeni sklenitvi, je smiselno izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke (67. točka obrazložitve). Enako velja tudi glede dogovora o pridobitvi dokumentacije. Čeprav je sicer tam Pogodba določala ceno posamezne storitve, je po presoji višjega sodišča bistveno, da ob sklenitvi Pogodbe ni bilo niti določljivo, katera bo potrebna dokumentacija na kateri od prav tako še neznanih lokacij baznih postaj. Navedene okoliščine ovržejo pritožbeno navedbo, da je bil predmet pogodbe _genus_, zato lastnosti posamezne bazne postaje naj ne bi bile odločilnega pomena za presojo predmeta obveznosti, kakor tudi argumentacijo, da bi bilo mogoče obravnavano razmerje in Pogodbo obravnavati z analogno uporabo pravil prodaje po specifikaciji.

29. Višje sodišče ne sledi tožeči stranki, da naj bi bilo že s samo Pogodbo predvideno, da predmet obveznosti naknadno konkretizira tožena stranka sama. Določba prvega odstavka 50. člena ZOR določa, da je predmet obveznosti določljiv, če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Z jezikovno razlago je mogoče zaključiti, da stranki prepustita (uporaba dvojine predpostavlja soglasje strank) določitev predmeta obveznosti nekomu tretjemu, ki ne more biti stranka, saj v nasprotnem primeru izraz "tretji" ne bi imel nobenega smisla. Na podlagi dejstva, da je tožeča stranka v postopku po nasprotni tožbi (ki je bil naposled združen s postopkom, v katerem se obravnava konkretni tožbeni zahtevek in so torej ugotovitve dokaznega postopka vezane na celotni izpodbijani del odločbe) sama navedla, da je šlo za projektno družbo (46. točka obrazložitve), ustanovljeno zaradi sodelovanja s toženo stranko, tudi ni mogoče predmeta obveznosti iz Pogodbe opredeljevati po njuni dotedanji praksi, saj ta pred sklenitvijo Pogodbe ni obstajala. Prav tako pa ne drži, da naj bi konkretizacija vsebine obveznosti tožeče stranke pomenila le določitev kraja izpolnitve obveznosti. Konkretna obveznost tožeče stranke pri posamezni bazni postaji/kompletu dokumentacije, kot je bilo v predhodni točki pojasnjeno, nedvomno ni bila enaka, zato ne more drži, da je v Pogodbi ostal nedoločen le kraj izpolnitve že konkretizirane obveznosti.

30. Posledično višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da predmet obveznosti tožeče stranke v Pogodbi, če naj bi jo, kot je trdila tožeča stranka, obravnavali kot glavno pogodbo, na podlagi kateri sta stranki že prevzeli obveznosti v zvezi s posamično bazno postajo/kompletom dokumentacije, ni bil določen, niti določljiv, zato na podlagi take Pogodbe tožeča stranka izpolnitvenega zahtevka za izpolnitev obveznosti za posamezno bazno postajo/komplet dokumentacije ni imela.

31. Do enake odločitve o tožbenem zahtevku pa po presoji višjega sodišča vodi tudi presoja sporne Pogodbe kot okvirne predpogodbe. S predpogodbo se stranki obvežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo. Predmet izpolnitve predpogodbe je torej sklenitev glavne pogodbe. Predpogodbo skleneta stranki takrat, ko želita vzpostaviti obveznostno razmerje, a še ne želita prevzeti obveznosti iz glavne pogodbe, ker še niso znane vse okoliščine, povezane z izpolnjevanjem obveznosti iz glavne pogodbe.7 Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo, da je bila kavza Pogodbe v pritegnitvi E. E., ker naj bi posedoval določena specifična znanja, od glavnega konkurenta k toženi stranki in njegovo sodelovanje pri gradnji baznih postaj/pridobivanju dokumentacije za bazne postaje. Ker je na podlagi sodelovanja s toženo stranko E. E. zapustil prejšnje delovno mesto in ob upoštevanju izpovedi D. D., da mu v želji po pritegnitvi E. E. druge okoliščine sodelovanja (v prvi vrsti je tu mišljena cena storitev tožeče stranke) niso predstavljale odločilnih razlogov za sklenitev Pogodbe, je treba ugotoviti, da je Pogodba nedvomno predstavljala trdnejšo zavezo od soglasja o nekaterih sestavinah razmerja v sicer še nezaključenem postopku pogajanj ali pisma o nameri. Vendar pa ta zaveza, kot je bilo zgoraj pojasnjeno ni obsegala tudi konkretnega dogovora v zvezi s posamezno bazno postajo ali kompletom dokumentacije; ta se je sklenil s posamezno (glavno) pogodbo.

32. Sporna Pogodba je torej vsebovala bistvene elemente za njeno izvajanje in je bila (do njene razveze) veljavna in zavezujoča, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje (76. točka obrazložitve). Vendar pa je bistveno, da izpolnitvena obveznost tožene stranke po Pogodbi ni gradnja posameznih baznih postaj in pridobivanje dokumentacije, temveč sklenitev konkretnih glavnih pogodb (razlikovanje med tem, ali naj bi postavitev baznih postaj temeljila na podjemni ali njeni podvrsti – gradbeni pogodbi, v tej fazi po presoji višjega sodišča ni odločilnega pomena, zato se do pritožbenih navedb v zvezi s tem ne bo nadalje opredeljevalo), na podlagi katerih bi nato tožena stranka opravljala svoje delo. To je torej izpolnitveni zahtevek, ki bi ga na podlagi sporne Pogodbe kvečjemu lahko uveljavljala tožeča stranka.

33. Na podlagi navedenega obrazložitev sodišča prve stopnje ni sama s seboj v nasprotju, kot je v pritožbi očitala tožeča stranka. Veljavna zaveza tožene stranke v Pogodbi ni bila v vsebini, ki jo je tožeča stranka zatrjevala, torej v gradnji baznih postaj oziroma pridobivanju dokumentacije za bazne postaje neposredno na podlagi Pogodbe. Posledično tudi za ugoditev tožbenemu zahtevku za izpolnitev takšne obveznosti v relevantnem materialnem pravu (Pogodbi) ni bilo podlage. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je bila glede podrejenega zahtevka tožba neodpravljivo nesklepčna.

34. Ni pa bilo niti podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, četudi bi tožbeni zahtevek presojali (le) kot zahtevek za sklenitev posamičnih pogodb. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bi sodišče toženi stranki naložilo sklepanje posameznih (glavnih) pogodb za gradnjo baznih postaj oziroma pridobitev dokumentacije po Pogodbi, ki je že zdavnaj (pred več kot 14 leti) prenehala. Po izpolnitvi (okvirne) predpogodbe s sklenitvijo glavne pogodbe slednja nima retroaktivnih učinkov.8 To pa pomeni, da bi sodišče toženi stranki naložilo obveznost sklepanja glavnih pogodb, četudi v času, ko bi ji bila ta obveznost naložena, za to ni nobene veljavne podlage, saj Pogodba več ne velja. Takšnega stanja sodišče ne more vzpostaviti. Dodatno mora biti v tožbenem zahtevku določno opredeljena (navedena) vsebina pogodbe, sklenitev katere se s tožbo zahteva. Če sodišče tožbenemu zahtevku za sklenitev pogodbe ugodi, je pogodba s pravnomočnostjo sodbe sklenjena.9 Postavljeni tožbeni zahtevek takega učinka ne more doseči, saj vnovič ne konkretizira vsebine glavnih pogodb (predvsem z vidika opredelitve konkretnih baznih postaj in njihove cene, ki ni bila določena na ključ, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ter opredelitve konkretne bazne postaje, za katere naj bi se pridobivala dokumentacija), ki naj bi bile s pravnomočnostjo sodbe sklenjene. Na to pomanjkljivost je tožena stranka opozorila (npr. pripravljalna vloga z dne 11. 6. 2019), zato sodišče prve stopnje glede tega ni imelo dolžnosti izvajati materialnega procesnega vodstva, kar je v pritožbi očitala tožeča stranka.

35. Na koncu se višje sodišče opredeljuje še do očitka, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnomočne odločbe višjega sodišča I Cpg 1407/2012 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 82/2015. Najprej je treba poudariti, da učinek pravnomočnosti pridobi le izrek sodne odločbe, ne tudi njena obrazložitev. Z izpodbijano odločbo sodišče prve stopnje ni v ničemer poseglo v pravnomočno odločitev o zavrnitvi (primarnega) odškodninskega zahtevka v citiranih odločbah. Kar pa zadeva obrazložitev, pa sta se obe sodišči sklicevali na določbo 358. člena ZOR glede opredelitve trajnega pogodbenega razmerja in možnosti izpolnitvenega zahtevka tudi po odpovedi10 takega razmerja, vendar pa se nista vsebinsko opredeljevali do podrejenega tožbenega zahtevka; to je prvič storilo šele sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi. Zato tožeča stranka ne more biti uspešna s sklicevanjem na citirani odločbi pri zavzemanju, da naj bi citirani odločbi že potrdili pravilnost konkretnega izpolnitvenega zahtevka.

36. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s priznanjem stroškov pripravljalnih vlog tožene stranke z dne 28. 12. 2009, 16. 9. 2011 in 20. 12. 2019. Tožeča stranka trdi, da naj bi bile omenjene vloge v celoti nepotrebne, a po pregledu spisa je razvidno, da je tožeča stranka na vse sporne vloge vsebinsko odgovorila, zato višje sodišče ne dvomi v pravilnost ocene sodišča prve stopnje.

**Sklepno in pritožbeni stroški**

37. Obe pritožbi sta se po vsem povedanem izkazali za neutemeljeni. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je obe pritožbi zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

38. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Višje sodišče pa je na podlagi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, moralo odločiti tudi o stroških revizijskega postopka v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 18/2022. 39. Obe stranki s pritožbama nista bili uspešni; istočasno sta obe stranki vložili odgovora na neuspešni pritožbi nasprotne stranke. Na podlagi tega in ob upoštevanju primerljive vrednosti spornega predmeta v obeh postopkih je po presoji višjega sodišča najbolj primerna odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

40. Kar pa zadeva stroške revizijskega postopka, pa je tožeča stranka (po tožbi) z revizijo sicer uspela doseči (delno) razveljavitev odločbe višjega sodišča I Cpg 625/2020 in je s tem višje sodišče ponovno odločalo o pritožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi. Vendar pa je treba upoštevati, da sta zahtevka, kar zadeva uspeh, medsebojno povezana. Uspeh tožeče stranke po nasprotni tožbi, kot se je zgodilo na podlagi odločbe višjega sodišča I Cpg 625/2020, je sam po sebi utemeljil neuspeh tožeče stranke z njenim tožbenim zahtevkom, ne da bi se bilo treba do tega zahtevka tožeče stranke sploh konkretno opredeljevati. Zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, ki jo je višje sodišče potrdilo v tej odločbi, pa ne utemeljuje uspeha tožeče stranke po tožbi. Bistveno je, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom, v zasledovanju katerega je pravzaprav sploh vložila omenjeno revizijo, ni uspela, zato ni smotrno, da bi bila upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka, saj je bil naposled izplen tožeče stranke v postopku enak. Za toženo stranko, ki je vložila odgovor na revizijo, pa priznanja stroškov njenega odgovora na revizijo ni mogoče utemeljiti na podlagi končnega uspeha glede dela zahtevka, o katerem je bila vložena revizija, saj tožena stranka ni uspela s konkretno vlogo – odgovorom na revizijo, zato ni logično, da bi prejela povrnitev stroškov revizijskega postopka, v katerem je s svojim predlogom (za zavrnitev revizije) propadla.

41. Zato je tudi glede stroškov revizijskega postopka višje sodišče zaključilo, da stranki sami krijeta svoje stroške.

1 Sodnih odločb, izdanih v sporu še pred izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje, višje sodišče ni povzemalo, saj se ne tičejo obravnavanih zahtevkov. 2 V splošnem pomenu besede je v davčnem terminološkem slovarju na spletni strani Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/davcni/iskalnik?iztocnica=sl%C3%A1mnati%20dir%C3%A9ktor) kot slamnati direktor označen direktor slamnate družbe, ki v resnici ne opravlja funkcije zakonitega zastopnika in ne sklepa poslov po svoji volji, temveč po navodilu organizatorjev nezakonitih poslov. 3 Sklep VSRS II Ips 41/2020 z dne 4. 9. 2020. 4 Vrenčur R., Pravne značilnosti factoringa, Zbornik sodobno obligacijsko pravo 2021, str. 107-128. 5 Ibid., str. 113. 6 Razlika torej znaša 110.180,71 DEM ali preračunano 56.334,50 EUR (1 EUR = 1,95583 DEM). 7 Kranjc V., Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, 2006, str. 124. 8 Kranjc V., Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 266. 9 Ibid., str. 268. 10 Tožeča stranka od Pogodbe ni odstopila, temveč je Pogodba prenehala veljati zaradi odpovedi s strani tožene stranke.