Jedro

Če so izpolnjene predpostavke iz 73. člena ZOR, je mogoče načelo realizacije uporabiti tudi za pogodbe, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov ter ugotovilo, da so lastniki nepremičnin s parcelnimi št. 574 in nadaljnjih, številčno točno označenih v k.o. ... in da je zato tožena stranka dolžna v 15. dneh izdati za zemljiškoknjižni prenos lastnine sposobno listino. S sodbo pa je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek, to je glede ugotovitve lastnine na parcelnih št. 1582/2, 2585/2, 2585/3, 2383/2, 626/1 in 650. Tožena stranka je bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka (ki so zneskovno določeni le v razlogih sodbe, ne pa v izreku, kar pa pritožba posebej ne pobija).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se sodba razveljavi. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje nekritično sprejema izpovedi prič ter opozarja, da je za pogodbe o dosmrtnem preživljanju veljala pismenost in če te ni bilo tudi pravnega posla ni bilo, saj tedaj še ni bilo teorije o realizaciji. Tudi priposestvovanje v tem primeru ni bilo možno. Sodbe pa se tako ne da preizkusiti že zato, ker ne upošteva predvojnih predpisov in prav tako ne predpisov razpadle države.

Tudi dejanske ugotovitve so napačne. Splošno sprejeto je načelo, da so priče dokaj nezanesljiv dokaz. Zaslišane priče niso vedele ničesar iz lastnega, pač pa so izpovedovale le miselne sodbe. Pritožnica zato ne more šteti nobene od dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje za dokazano in ugotovljeno.

V odgovoru na pritožbo predlaga tožeča stranka, da naj se pritožba zavrne. Dolgotrajnost postopka je šla v škodo tožeče stranke, ker so med tem umrle pomembne priče. Na tem območju so veljali predpisi ODZ do leta 1942, od tedaj dalje pa določila CC vse do leta 1972. Za časa uporabe pravil ODZ pa se je teorija realizacije priznavala. Pritožnik prezre, da je šlo za posest od leta 1927 dalje, da je bila vmes vojna in da so tožniki lahko nepremičnine priposestvovali po pravilih CC od leta 1942 pa do leta 1972. Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse razpoložljive dokaze in jih tudi skladno z določilom člena 8 ZPP ocenilo in ker pritožba v tem oziru ne prinaša predlogov ali dokazov. Zanesljivost dokazov je tudi ena od okoliščin, ki jo mora sodišče upoštevati in oceniti, saj sodišče upošteva poleg pravil logike in psihologije tudi življenjske izkušnje, skladnost dokazov in pod. Pri tem je pomembna tudi skladnost zatrjevanega stanja v konkretni zadevi z obstoječimi življenjskimi oblikami situacij v podobnih primerih. Težo pa imajo predvsem dejstva kot so posest, odnos do nepremičnine, dolžina posesti, kvaliteta le-te in če so vsa ta dejstva skladna tudi z okolnostmi, ki so jih izpovedovale priče, dobe dokazi potrebno težo oziroma prepričljivost. Vse to je bilo v tem primeru ustrezno podano in zato pritožbeno sodišče sprejema na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožena stranka z zgolj kritičnimi pripombami ne more omajati, ko nobenega od konkretnih dokazov ali ugotovitev ne poskuša ovreči z uveljavljanjem drugačnih trditev ali dokazov.

Kar zadeva materialnopravno presojo zadeve pa je opozoriti, da je načelo realizacije sprejela pravna teorija in praksa, čeprav je ustrezno normirana šele z zakonom o obligacijskih razmerjih - konkretno členom 73 in ki se - zakon uporablja pri nas v skladu z 2. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona (Ur. l. RS št. 1/91). Navedeno pa se nanaša na vse oblikovno pomanjkljive pravne posle, če izpolnjujejo ostale pogoje, ne glede na to, kakšno pravo je veljalo na kraju sklenitve takega posla. To pomeni, da je teorija realizacije veljala tako za pravno področje ODZ kot CC v okviru Republike Slovenije, v skladu s spoznanjem, da je treba dati pomen vsebinski plati pred formalno. S pobijano sodbo ugotovljene okolnosti dalje kažejo, da sporna nepremičnina ni mogla postati družbena lastnina in zato so vsa izvajanja, ki kažejo na nemožnost priposestvovanja nepremičnin v družbeni lastnini, v tem primeru neutemeljena. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo zaključuje, da niso podani v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi, medtem ko samo ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev. Zato je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).