Jedro

Le eden izmed več dedičev ne more priposestvovati celotne nepremičnine zapustnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku: ugotovilo je, da je tožnica lastnica nepremičnine z ID znakom 000 do 1/4, višji tožbeni zahtevek (da je tožnica lastnica navedene nepremičnine do celote) pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo 285,67 EUR stroškov postopka.

2. Tožnica se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Meni, da je dokazala, da je lastninsko pravico na celotni nepremičnini pridobila na podlagi določb o priposestvovanju, saj je edina od dedičev nepremičnino vseskozi uporabljala, vzdrževala, obdelovala in jo drugače urejala. Ker je kot edina pravna naslednica staršev izvrševala posest na nepremičnini, jo štela za svojo in dejansko edina uporabljala, je materialnopravno izhodišče izpodbijane sodbe, da je bila v dobri veri le do ¼ nepremičnine, zmotno. Relevantne so določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ), Zakona o lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o priposestvovanju. V priposestovalno dobo se všteva tudi čas pravnih prednikov. Da je bila dedinja le do ¼, za odločitev ni relevantno. Pridobitev lastninske pravice ne vtožuje na podlagi določb o dedovanju, temveč na podlagi določb o priposestvovanju. Najmanj od smrti pravnih prednikov je nepremičnino vseskozi edina imela v posesti in je tudi dvajsetletna priposestvovalna doba že potekla. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da vse do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) v letu 1997 priposestvovanje ni bilo možno. Možno je bilo najmanj od leta 1991, ko je bila ukinjena družbena lastnina. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsi relevantni zakoni – ODZ, ZTLR (28. člen) in SPZ (43. člen) kot pogoj za priposestvovanje določajo dobroverno posest. Pravna prednika tožnice sta bila glede na tožbene trditve, ki se, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, štejejo za dokazane, dobroverna posestnika. V trenutku njune smrti je vse njuno premoženje, skladno s 132. členom Zakona o dedovanju (ZD), prešlo na dediče. Tožnica je imela dva brata in sestro. Tudi ti so bili dediči po pokojnih starših (prvi odstavek 10. člena ZD), in sicer v prvem dednem redu (11. člen ZD). S tem, ko samo eden od več dedičev uporablja zapustnikovo premoženje, na podlagi določb o priposestvovanju ne postane lastnik premoženja do celote. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica lahko postala na podlagi določb o priposestvovanju lastnica predmetne nepremičnine le do ¼, kolikor je znašal njen dedni delež. Smrt bratov in sestre tega ne spremeni, saj so po njihovi smrti njihov dedni delež dedovali njihovi dediči (12. člen ZD). Tožnica torej ni edina pravna naslednica pokojnih staršev. Tudi drugi dediči so imeli pravni naslov, da bi imeli nepremičnino v posesti. To je tožnica morala vedeti (nepoznavanje prava ne opravičuje). Zato je zaključek izpodbijane sodbe, da tožnica glede ¾ nepremičnine ni bila v dobri veri in je lahko priposestvovala le ¼ nepremičnine, materialnopravno pravilen.

6. Ker že iz pojasnjenih razlogov tožnica ni mogla postati na podlagi priposestvovanja lastnica več kot ¼ sporne nepremičnine, pritožbene navedbe glede priposestvovanja družbene lastnine za odločitev o pritožbi niso relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Kršitev določb postopka pritožba ne uveljavlja konkretizirano, uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pa drugostopenjsko sodišče tudi ni zasledilo. Zato je skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).