Jedro

Za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine in glede na to, da tožnica ne zatrjuje, da je bilo obdobje izbrisa daljše od 82 mesecev, sodišče tožničinih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nepravilno (nepravično) določitev višine odškodnine ne more upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Šmarje pri Jelšah je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica upravičena do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 26. 2. 1992 do 11. 1. 1999, v višini 4.100 EUR. Odločila je o načinu izplačila navedene denarne odškodnine in ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila tožnica iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije izbrisana 26. 2. 1992, ko je zapustila Republiko Slovenijo in se vanjo ponovno vrnila 24. 12. 1992. V delovnem razmerju v Republiki Sloveniji je bila vse 4. 2. 1994. Dne 25. 6. 1993 ji je potekla prijava začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, v kateri je bivala vse do leta 1994. V času od 26. 2. 1996 do 24. 12. 1992, je bila 10 mesecev odsotna iz Republike Slovenije, ker je bila na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini že vojna, kar je otežilo njen prihod v Slovenijo. Posledično je tudi vlogo za državljanstvo vložila šele 30. 6. 1992. O tej vlogi je bilo odločeno z odločbo ministrstva št. 00-/35-XVII-198.898 z dne 9. 5. 1997 (odločba je postala pravnomočna 11. 1. 1999). Glede na navedene podatke ima prosilka status upravičenke na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), na podlagi 2. alineje drugega odstavka 2. člena, zato se ji glede na obdobje oziroma čas izbrisa iz registra stalnega prebivalstva od 26. 2. 1992, do 11. 1. 1999, to je za obdobje 82 mesecev, prizna denarna odškodnina na podlagi 6. člena in po merilih za določitev denarne odškodnine iz 7. člena ZPŠOIRSP.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil in ugotovil, da je pritožnica v obdobju od 26. 2. 1992, do pravnomočnosti odločbe, s katero je bila njena vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, dejansko živela v Republiki Sloveniji, upoštevaje tretji odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa, kdaj je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen in določa tudi upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije, ki izpolnjevanja navedenega pogoja ne prekinejo. Ugotovitev obdobja izbrisa je pomembna za določitev višine denarne odškodnine. V zadevi tako ni sporno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992 in da se je to obdobje končalo z dnem pravnomočnosti odločbe ministrstva št. 00-/35-XVII-198.898 , dne 11. 1. 1999. 4. Tožnica v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da se z odločitvijo ne strinja, ker je nezakonita. Pojasnjuje, da je vložila zahtevo za stalno prebivanje in zahtevo za sprejem v državljanstvo, zato vlaga tožba iz vseh razlogov na podlagi Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na odločitev mednarodnega sodišča v Strasbourgu in ponovno poudarja, da je imela veljaven potni list vse do 11. 6. 1994, vendar je le-ta bo izbrisu prenehal veljati. Otroci so bili rojeni v Sloveniji. Vloga za državljanstvo ni bila pozitivno rešena. Pojasnjuje okoliščine prihoda v Slovenijo po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, okoliščine življenja pred izbrisom in pojasnjuje tudi, da ji je bila zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva odvzeta pravica do odkupa stanovanja. Stara je 61 let in še danes, ne glede na slabo zdravstveno stanje, ni pridobila pravice do izplačila slovenske pokojnine. Zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki se izkazujejo tudi na njenem zdravstvenem stanju, sodišču predlaga določitev in izplačilo višje odškodnine (12.000 EUR), kot to izhaja iz prej navedene sodbe mednarodnega sodišča oziroma, da se ji izplača po 500 EUR za vsak mesec izbrisa.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da odločitev o določitvi denarne odškodnine, njeni višini ter načinu izplačila, temelji na določbah ZPŠOIRSP in na ugotovitvah dejanskega stanja. Meni, da je bila tožnici odškodnina odmerjena skladno z zakonodajo, zato vztraja pri razlogih za izdajo izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

8. V obravnavani zadevi sodišče tožnici pojasnjuje, da je do denarne odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, upravičena oseba (upravičenec), ki izpolnjuje pogoje določene v določbi 2. člena ZPŠOIRSP. Status upravičenke na navedeni pravni podlagi v obravnavani zadevi ni sporen, sporno pa je, ali je bila določena pravilna višina odškodnine.

9. Tožnica ne ugovarja ugotovitvam prvostopenjskega organa, ki temeljijo na podatkih uradnih evidenc, da je v Republiki Sloveniji živela od 12. 12. 1986 do 26. 2. 1992, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da je bila njena vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je vložila 30. 6. 1992, dne 9. 5. 1997 zvrnjena z odločbo št. 0011/35/-XVII-198.898, ki je postala dokončna 9. 12. 1998 in pravnomočna 11. 11. 1999. Po presoji sodišča so bila glede na navedeno dejansko podlago pravilno uporabljena merila za določitev denarne odškodnine, ki so določena v 7. členu ZPŠOIRSP. Za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine in glede na to, da tožnica tudi ne zatrjuje, da je bilo obdobje izbrisa daljše od 82 mesecev, sodišče tožničinih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nepravilno (nepravično) določitev višine odškodnine ne more upoštevati.

10. Glede na pravilno pravno in dejansko podlago ugotovljeno v obeh upravnih odločbah, je sodišče presodilo, da je izpodbijani prvostopenjski upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen. Tožbo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.