Jedro

Tožnici je bil dokončni akt toženca pravilno vročen dne 25. 1. 2011, tožba pa je bila pri sodišču vložena dne 3. 3. 2011. Ker je tedaj 30-dnevni rok za vložitev tožbe že potekel, je sodišče prve stopnje tožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo dne 3. 3. 2011. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila tožnici dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 1. 2011, vročena 1. 2. 2011 in ne 25. 1. 2011, kot to nepravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker je 30-dnevni rok za vložitev tožbe potekel 3. 3. 2011, je bila tožba, oddana priporočeno na pošto 3. 3. 2011 pravočasna. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je kot nedopusten zavrglo podredni tožbeni zahtevek. Tožena stranka bi morala tožnico v postopku odločanja o pravici do vdovske pokojnine opozoriti, da ima pravico do odpravnine v primeru, če ji vdovska oziroma družinska pokojnina ne pripada. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) namreč določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kašne pravice, jo na to opozori. Pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank se nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Organ mora tudi skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Tožnica je tujec in ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da ji po zakonu lahko gre pravica do odpravnine. Osnovna dolžnost tožene stranke je bila v tem, da tožnico opozori na navedeno pravico, česar pa ni storila, zato je tožnica svojo terjatev uveljavljala v pravdi. To pa je tudi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2.odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice, vloženo dne 3. 3. 2011 potem, ko je ugotovilo, da je bila le-ta vložena po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 2. odstavku 252. člena določa, da sodno varstvo lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji.

Iz povratnice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je bila dokončna odločba z dne 19. 1. 2011 tožnici vročena dne 25. 1. 2011. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da ji je bila prej citirana dokončna odločba vročena 1. 2. 2011, kot to zatrjuje v pritožbi. Tožnica tudi ne zatrjuje pomanjkljivosti v zvezi z vročanjem. Pritožbeno sodišče torej enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila vročitev v redu opravljena in sicer dne 25. 1. 2011. Tožba pa je bila pri sodišču vložena dne 3. 3. 2011 (navedenega dne je bila tožba priporočeno oddana na pošto, kar je razvidno iz žiga na pisemski ovojnici in dohodnega žiga na list. št. 1 sodnega spisa. 30-dnevni rok za vložitev tožbe, kot je določen v že citiranem 2. odstavku 252. člena ZPIZ-1 in tudi v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1 je glede na datum vročitve dokončne odločbe potekel dne 24. 2. 2011. Tožba, vložena dne 3. 3. 2011 je bila torej nedvomno prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče po vsebini obravnavati tožbo v delu, ki vsebuje podredni tožbeni zahtevek na priznanje pravice do odpravnine. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo biti za obravnavo zadeve po vsebini izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, določene v ZDSS-1. V 1. odstavku 63. člena je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V sporni zadevi glede odpravnine v času vložitve tožbe ni bil izdan dokončni akt, tega tožnica niti ne zatrjuje. Prav tako ni šlo za „molk organa“, saj tožnica s tem v zvezi ni predložila nobenih dokazov. Ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve, je torej sodišče prve stopnje tožbo tudi glede podrednega tožbenega zahtevka utemeljeno zavrglo.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti tožene stranke v zvezi z vodenjem upravnega postopka, pa na rešitev zadeve nimajo nobenega vpliva. Sodišče ne more začeti postopka, če niso izpolnjene z zakonom določene predpostavke. To pa pomeni, da mora tožeča stranka najprej izkoristiti redne pravne poti, ki jih ima pri upravnem organu (toženi stranki) in šele nato lahko svoje pravice uveljavlja pri sodišču. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.