Jedro

Cenilni zapisnik ne izkazuje poslovne spremembe, ampak le ocenjeno vrednost osnovnega sredstva, zato ni verodostojna listina za dokazovanje pridobitve osnovnega sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.3.2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada M.S. z dne 10.1.2000. Z njo je bila tožniku kot davčnemu zavezancu od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti od 1.1.1998 do 31.12.1998, za leto 1998 ugotovljena od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, davčna osnova v višini 15.613.823 SIT in odmerjen davek od dejavnosti v višini 5.053.519 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje stališču tožene stranke, da stroškov amortizacije in revalorizacije osnovnega sredstva - nove zidane hale v vrednosti 8.510.538,44 SIT, ni mogoče priznati kot odhodek, saj cenitveno poročilo, na podlagi katerega je omenjeno osnovno sredstvo vpisano v register osnovnih sredstev glede na določbi 39. člena ZRač in 25. člen Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95 dalje pravilnik), ni pravilna in verodostojna knjigovodska listina, ki bi nedvoumno izpričevala pridobitev oziroma način pridobitve osnovnega sredstva in iz katerega bi izhajali vsi podatki, ki so potrebni za knjiženje poslovnega objekta med osnovna sredstva oziroma za obračun amortizacije. Za račune in pogodbe, ki jih je tožnik priložil tožbi, glede na podatke upravnih spisov ni izkazal, da bi jih predložil že v davčnem postopku, zato gre za nedovoljene tožbene novote. Za odločitev v zadevi ni relevantno, da je davčni organ od pridobitve obravnavanega osnovnega sredstva dalje večkrat opravljal pregled, pa ni ukrepal, saj je šlo za delne preglede, ki niso nujno zajemali tudi dokumentacijo, ki je predmet tega postopka. Na SRS se tožena stranka sklicuje kot na določbe, ki so veljale v pregledanem obdobju in so podlaga za odločitev. Kolikor pa je za odločanje relevantna tudi zakonska ureditev iz leta 1992, ko je tožnik poslovni objekt vnesel kot osnovno sredstvo v poslovno knjigo, pa jo tožena stranka tudi upošteva, ko povzema in sprejema kot pravilne tiste razloge, ki jih navaja organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe. Ker ni podlage za knjiženje objekta med osnovna sredstva, je pravilna tudi odločitev, da ni podlage za rezervacije stroškov iz tega naslova. Glede ukrepanja organa prve stopnje v preostalem delu (zmanjšanje dolgoročnih rezervacij stroškov in s tem odhodkov za dolgoročne rezervirane stroške za sanacijo lakirnice in odsesovalnega sistema ter glede zmanjšanja stroškov investicijskega vzdrževanja iz naslova izdelave nadstreška in s tem poslovnih odhodkov), se tožena stranka ni posebej izrekla, kar sodišče prve stopnje ocenjuje kot kršitev postopka. Ker pa v tem delu odločitev ni bila sporna in ji tožnik ni ugovarjal, sodišče kršitve ni štelo za bistveno. Nezakonitosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, pri preizkusu odločbe v tem delu namreč tudi ni našlo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V razlogih navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem cenilni zapisnik v obravnavanem primeru naj ne bi bil pravilna in verodostojna listina, ki nedvoumno izkazuje način pridobitve osnovnega sredstva. Ne strinja se s presojo, da naj bi bili tožbi predloženi računi ter pogodbe nedovoljen dokaz, saj jih je tožnik predložil že v davčnem postopku, pa jih pooblaščena oseba ni hotela niti sprejeti, niti omeniti v zapisniku oziroma odločbi. Izpodbijana odločitev davčnih organov, je v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj pri predhodno opravljenih inšpekcijskih pregledih pridobitev osnovnega sredstva ni bila sporna. Pridobitev osnovnega sredstva je potrebno presojati po predpisih iz leta 1992, ne pa po predpisih, ki so veljali v času izdaje odločbe. Ker ob spornem dejanskem stanju sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, je kršilo pravila postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dobiček zasebnika se po določbi 41. člena ZDoh ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno. Amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih dolgoročnih sredstev je davčno priznan odhodek (15. člen ZDDPO), sredstva, ki se amortizirajo ter pričetek obračunavanja amortizacije pa določajo predpisi ali računovodski standardi (16. člen ZDDPO). S 25. členom Pravilnika opredeljena osnova za obračun amortizacije je nabavna vrednost osnovnega sredstva skupaj z revalorizacijo preteklih let. Samostojni podjetnik posameznik lahko pridobi osnovna sredstva z nakupom, z lastno izdelavo, s finančnim najemom (leasing), z darilno pogodbo, brezplačnim prevzemom in dedovanjem. Dokument o pridobitvi pa je faktura, obračunani delovni nalog za investicijo v lastni režiji, skupaj z ustreznimi listinami in davčna osnova iz darilne pogodbe. Osnova za obračun amortizacije osnovnih sredstev, pridobljenih brezplačno, je njihova nabavna vrednost, če ni znana, pa poštena vrednost. Ker med listinami (dokumenti) o pridobitvi osnovnih sredstev cenitveno poročilo ni navedeno, je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno, ko tožniku amortizacija za obravnavano osnovno sredstvo kot odhodek ni bila priznana.

Tudi po določbah Pravilnika o vodenju poslovnih knjig (Uradni list RS, št. 9/91), na katerega (med drugim) opira svojo odločitev organ prve stopnje, so morale vknjižbe temeljiti na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah (5. člen), ki so bile opredeljene kot zapisan dokaz poslovne spremembe v skladu z računovodskimi načeli in standardi (6. člen). Ker cenilni zapisnik ne izpričuje poslovne spremembe, ampak le ocenjeno vrednost osnovnega sredstva, tudi na tej pravni podlagi ne more imeti značaja verodostojne knjigovodske listine.

Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati v pritožbi uveljavljani ugovori. Po vsebini enake ugovore je tožnik uveljavljal že v tožbi. Z razlogi, s katerimi jih je zavrnilo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja. V zadevi je sporna pravna narava cenilnega zapisnika kot podlage za pridobitev osnovnega sredstva. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, če je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ki je tožnik v tožbi ni zahteval. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.