Jedro

Upravičena je pritožbena kritika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustaviti, vendar pa ne za nazaj, to je z dnem začetka stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tč. I izreka spremeni tako, da se postopek zavarovanja denarne terjatve s predhodno odredbo, izdano v sklepu Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Pg 1 z dne 25.4.2012, ustavi. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek zavarovanja denarne terjatve s predhodno odredbo ustavi z dnem 21.6.2012, pri čemer se razveljavijo tudi opravljena dejanja, odrejena v 1. točki izreka sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Pg 1 z dne 25.4.2012. 2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi opozarja, da je tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko (21.6.2012) pridobila na podlagi predhodne odredbe ločitveno pravico na poslovnih deležih, ki jih ima tožena stranka v družbi S. d.o.o. in družbi T. d.o.o. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi napačno uporabilo določilo prvega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj ta določba ne določa ustavitve postopka zavarovanja kot posledice začetka stečajnega postopka. Sicer pa določba 1. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP določa, da se z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom, v primeru, da upnik do začetka stečajnega postopka še ni dobil ločitvene pravice, postopek zavarovanja ustavi. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s svojo odločitvijo sklicevalo na sodno prakso, ki pa ni preverjena s strani Vrhovnega sodišča in tudi ni enotna. Pritožnik izpostavlja, da mu je bila v celoti priznana ločitvena pravica, glede na to tudi ne more biti dvoma o tem, da je tožnik pridobil ločitveno pravico - zastavno pravico na poslovnih deležih dolžnika v navedenih družbah na podlagi predhodne odredbe pred začetkom stečajnega postopka ter da je bila ločitvena pravica v celoti priznana in ugotovljena v sklepu o preizkusu terjatev, St 1 z dne 20.12.2013 in je bila terjatev naložena v prednostno plačilo iz zavarovanega premoženja. Ta sklep predstavlja temelj in naslov glede obstoja in plačila terjatve, in sicer prednostnega plačila ravno iz zavarovanega premoženja. Zato se terjatev seveda ne bo dalje ugotavljala v pravdi, ker ta izvršilni naslov sedaj nadomešča sklep o preizkusu terjatve. Izpodbijani sklep tako ne more poseči v odločitev stečajnega sodišča, ki je sedaj tudi že odločalo o terjatvi in njenem poplačilu. Sklicevanje sodišča na izpostavljeno stališče nekaterih sodišč v izpodbijanem sklepu se tako v obravnavanem primeru, ko je upnikova ločitvena pravica nastala pred začetkom stečaja dolžnika in je bila kot taka tudi ugotovljena in priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev, izkaže kot neprimerno in neustrezno. Tožnikova ločitvena pravica, pridobljena že pred začetkom stečajnega postopka (z vpisom zastavne pravice na poslovnih deležih dolžnika pri navedenih dveh družbah v korist upnika v sodnem registru) z začetkom stečaja nad dolžnikom ni prenehala. Za prenehanje ločitvene pravice ni najti materialnopravne podlage. Pritožnik zatrjuje, da je sklep sodišča prve stopnje v I. točki, kolikor se datum ustavitve postopka določa na 21.6.2012, ter v II. točki, nepravilen, saj je v nasprotju z materialnim pravom, to je določbami ZFPPIPP. Postopek zavarovanja je bil namreč po samem zakonu z dnem začetka stečaja nad toženo stranko prekinjen. Postopek zavarovanja se zato lahko zgolj ustavi, pri čemer mora sodišče odločiti, da ostane ločitvena pravica tožeče stranke, pridobljena v postopku zavarovanja s predhodno odredbo, še naprej v veljavi. V tej zvezi pritožnik opozarja na določilo 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Pred novelo ZFPPIPP-F je taka ureditev veljala za vse postopke zavarovanja, torej nedvomno tudi za primer, ko je upnik s prehodno odredbo po 5. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ pridobil ločitveno pravica, to je zastavno pravico na poslovnem deležu dolžnika v družbi. Ne more biti namreč dvoma o tem, da v primeru, ko sam zakon določi, da upnik v postopku zavarovanja s predhodno odredbo pridobi zastavno pravico na poslovnem deležu dolžnika (5. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ), s tem pridobi ločitveno pravico po ZFPPIPP. Tudi novelirana ureditev v 2. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP enako ureja in zajema primer, ko je upnik pred začetkom stečaja pridobil ločitveno pravico z zastavno pravico na poslovnem deležu dolžnika. Po zatrjevanju pritožnika tako tudi novelirani ZFPPIPP v ničemer ne spreminja položaja pritožnika kot ločitvenega upnika. Sodišče bi zato ob pravilni uporabi določb ZFPPIPP po zatrjevanju pritožnika moralo obravnavati konkretni primer po določilu 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP in v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP.

3. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

4. Upravičena je pritožbena kritika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustaviti, vendar pa ne za nazaj, to je z dnem začetka stečajnega postopka. Tedaj je bil namreč tudi postopek zavarovanja po sili zakona prekinjen (četrta točka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ustavi pa se postopek šele tedaj, ko sodišče izda sklep o ustavitvi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

5. Sicer pa pritožba ni utemeljena. Po drugem odstavku 264. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče ustavi postopek zavarovanja s prehodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če v petnajstih dneh od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Ločitvena pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana začasna odredba, in pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko pa je postalo gotovo, da upnik (tožeča stranka) ne bo izpolnil pogojev za dovolitev izvršbe, s čimer se je uresničil razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena ločitvena pravica. Z začetkom stečaja nad toženo stranko je torej ločitvena pravica prenehala, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče tudi izpostavlja, da je bilo omenjeno pravno stališče (izraženo v večinski pravni praksi) potrjeno tudi z novelo F ZFPPIPP, ki velja od 7.12.2013 naprej (Ur. l. RS, št. 100/2013). Ta novela v 8. členu predpisuje, da se postopek zavarovanja, začasna odredba ali predhodno odredbo z začetkom stečaja ustavi, pri čemer se razveljavi tudi vsa dejanja, opravljena v tem postopku. Sicer pa iz samih pritožnikovih navedb izhaja, da je upnik (tožeča stranka) prijavil zavarovano terjatev in ločitveno pravico (zastavno pravico na poslovnih deležih v dveh gospodarskih družbah) v stečajnem postopku nad toženo stranko (prvi odstavek 298. člena ZFPPIPP), pri čemer sta bili zavarovana terjatev in ločitvena pravica tudi priznani (304. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da ima tožeča stranka veljaven izvršilni naslov (pravnomočni sklep o preizkusu terjatev), s katerim je bila ugotovljena tudi omenjena ločitvena pravica ter je bilo stečajnemu dolžniku naloženo prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet te ločitvene pravice. Zato izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (razveljavitev ločitvene pravice, pridobljene s sklepom o predhodni odredbi) z vidika obstoja ali prenehanja ločitvene pravice niti ni več pravno pomemben, saj po oceni pritožbenega sodišča kot tak itak ne more vplivati na ločitveno pravico (in terjatev, ki je zavarovana s to pravico), ki jo je upnik pridobil na podlagi omenjenega izvršilnega naslova v stečajnem postopku.

7. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.