Jedro

Predlagatelj je ob oblikovanju ZKSZ na več mestih izpostavil nujnost celovite lastninske preobrazbe na področju kmetijskih zemljišč in gozdov. Ta cilj je zasledoval (tudi) s sprejemom Navodila. Sodna praksa pa je že oblikovala stališče, da so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo kot podzakonski predpis. Naslovno sodišče zato nima pomislekov, da so občine (in druge pravne osebe) dolžne posredovati podatke, pomembne za prenos zemljišč, s katerimi so upravljale, na tožečo stranko. Mednje pa sodi informacija o namenski rabi na določen pretekli dan.

Potrdilo o namenski rabi prostora zasleduje namen informiranja: posamezniku oziroma pravni osebi zagotavlja, da se seznani z namensko rabo prostora. Ne gre prezreti še, da je uvrščen v poglavje, naslovljeno „Informacije s področja urejanja prostora“. Tako jezikovna, logična in sistematična razlaga pripeljejo do istega pomena: potrdilo posreduje podatek o namenski rabi zemljišča, kot jo določa OPN.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločbe Občinske uprave Občine Domžale, številke: 3502-349/2020, 3502-350/2020, 3502-351/2020, 3502-352/2020, 3502-353/2020, 3502-354/2020, 3502-355/2020, 3502-356/2020, 3502-633/2020, 3502-634/2020, 3502-635/2020, 3502-636/2020, 3502-637/2020, 3502-638/2020, 3502-639/2020, 3502-640/2020, vse z dne 3. 9. 2020 v zvezi z odločbami Župana Občine Domžale, številke: 3502-349/2020, 3502-350/2020, 3502-351/2020, 3502-352/2020, 3502-353/2020, 3502-354/2020, 3502-355/2020, 3502-356/2020, 3502-633/2020, 3502-634/2020, 3502-635/2020, 3502-636/2020, 3502-637/2020, 3502-638/2020, 3502-639/2020, 3502-640/2020, vse z dne 3. 9. 2020 se odpravijo in se zadeve vrnejo istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 25,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem postopku**

1. Tožena stranka je zavrnila vloge tožeče stranke za izdajo potrdil o namenski rabi zemljišč na dan 11. 3. 1993 in 20. 7. 2004. Sklenila je, da za njihovo izdajo ni nobene pravne podlage. Po Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-21) je mogoče izdati potrdilo le za namenske rabe, ki so veljavne v času izdaje. Evidence o preteklih namenskih rabah tožena stranka nima, niti ji kaj takega ne nalagajo veljavni predpisi. V zavrnitvi pritožbe je še dodala, da je tožeča stranka želela, da potrdila vsebujejo podatke, ki niso zakonsko predpisani. ZUreP-2 predvideva zgolj potrdilo o namenski rabi prostora, kot jo določa občinski prostorski načrt, torej veljavni prostorski akt. Tožeča stranka svoje zahteve tudi ni oprla na druga pravila, ki bi vključevala dolžnost tožene stranke, da izda zahtevana potrdila.

**Ključne navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožeča stranka je v tožbi ponovila, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Ena od njenih osnovnih nalog je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo za zemljišča, ki so bila 11. 3. 1993 kmetije in gozdovi v družbeni lasti. Za to potrebuje dokaz, da so bile nepremičnine na ta dan v družbeni lasti in da so bile kmetije ali gozdovi. To je dosegla s potrdili o namenski rabi na presečni dan. Ta se sicer ne izdajajo samo za trenutno stanje. Tožena stranka je dolžna hraniti akte s področja prostorskega načrtovanja in lahko tako opredeli tudi preteklo namensko rabo. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP2) daje potrdila o dejstvih, za katera vodi uradno evidenco.

3. Stališčem tožeče stranke je tožena stranka oporekala. Poudarila je, da je sklicevanje na ZUP in ZUreP-2 zmotno. Po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZSKZ3) je morala tožeča stranka sama vzpostaviti pravno in stvarno evidenco nepremičnin s katerimi upravlja. To je lahko storila na način, da je vpogledala, prepisala in izpisala podatke iz drugih zbirk. Vpogled v slednje ji je bila tožena stranka dolžna omogočiti. Poleg tega je iz Predloga ZUreP-2 vidno, da je bil namen zakonodajalca posredovanje veljavnih ukrepov in statusov zemljišč in ne zgodovinskih ugotovitev. Tožena stranka take evidence niti ne vodi.

**Sojenje po sodnici posameznici**

4. Če gre za enostavno dejansko in pravno stanje lahko sodišče odloča po sodniku posamezniku (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-14). Gre za izjemo od kolegialne (senatne) sestave sodišča (prvi odstavek 13. člena ZUS-1); kriterij zanjo pa je pravni standard: enostavno dejansko in pravno stanje.

5. Rešitev tega upravnega spora se skriva v odgovoru na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna izdati potrdilo o namenski rabi na določen dan. V tej luči gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne odpirajo se pomembne pravne dileme, niti ni dejansko stanje zahtevno (ni večjega števila pravno pomembnih dejstev, ni potrebe po obseženem dokaznem postopku). Senat je zato presodil, da je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 in sklenil, da o zadevi odloča sodnica posameznica (sklep z dne 5. 1. 2023).

**Dokazni postopek**

6. V tožbi lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

7. Med drugim je tožeča stranka s tožbo predložila izpis s spletne strani skupnostobcin.si (priloga A18), redne izpiske iz Zemljiške knjige z dne 20. 11. 2020 (priloga A19) in dopis Ministrstva za okolje in prostor, številka 35001-149/2007/1 z dne 25. 4. 2007 (priloga A20). Na glavni obravnavi pa je izročila še dve elektronski sporočili z dne 3. 11. 2020 in 17. 5. 2022 (prilogi A24 in A23). Sodišče jo je v okviru materialno procesnega vodstva (285. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP5 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) opozorilo na zgoraj citirano vsebino tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1. Naštetih dokazov ni vzelo v obzir. Tožeča stranka namreč ni podala upravičenih razlogov, da jih ni ponudila že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).6 Poleg tega elektronskih sporočil ni omenila v tožbi, temveč prvič šele na glavni obravnavi. Nenazadnje so bile vse te listine, z izjemo dopisa Ministrstva za okolje in prostor, številka 35001-149/2007/1 z dne 25. 4. 2007 (priloga A20), oblikovane po izdaji izpodbijane odločbe oziroma tožeča stranka ni izkazala, kdaj je njihova vsebina nastala (to velja za izpis s spletne strani skupnostobcin.si, priloga A18).

8. Sodišče je na pravila tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 opomnilo tudi toženo stranko in sicer glede strokovnega mnenja Urada Republike Slovenije za planiranje, številka 350-13-23/95 z dne 10. 10. 1997 (priloga B2) in Potrdila Upravne enote Domžale, številka 35200-291/96-230842 z dne 8. 7. 1996 (priloga B3). Tudi teh dokazov ni upoštevalo. Pojasnilo tožene stranke, da jih je predložila z namenom dodatne podkrepitve svoji navedb, ni upravičen razlog v smislu 52. člena ZUS-1.7 V tem pogledu je izostala razlaga tožene stranke, zakaj jih ni ponudila že v postopkih izdaje izpodbijanih odločb (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).8

9. Prebralo pa je ostale listine, ki sta jih stranki izročili (priloge A1 do A17, A21, A22, B1 in upravne spise, številke: 502-349/2020, 3502-350/2020, 3502-351/2020, 3502-352/2020, 3502-353/2020, 3502-354/2020, 3502-355/2020, 3502-356/2020, 3502-633/2020, 3502-634/2020, 3502-635/2020, 3502-636/2020, 3502-637/2020, 3502-638/2020, 3502-639/2020, 3502-640/2020. **K I. točki izreka**

10. Tožba je utemeljena.

11. Tožeča stranka je zahtevala izdajo šestnajstih potrdil o namenski rabi za stanje določenih zemljišč na dan 11. 3. 1993 in 20. 7. 2004 (v nadaljevanju: Potrdila). Po njenem mnenju je tovrstna izdaja Potrdil zakonska obveznost tožene stranke.

**Uporabljeno materialno pravo**

12. Republika Slovenija je ustanovila tožečo stranko z namenom, da gospodari z njenimi kmetijskimi zemljišči in kmetijami (1. člen in prvi odstavek 2. člena ZSKZ). Gospodarjenje obsega razpolaganje in upravljanje. Razpolaganje pomeni vsak prenos lastninske pravice in prenos upravljanja, zlasti pa to pomeni prodajo, odsvojitev na podlagi menjave ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve. Upravljanje pomeni skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, oddajanje v najem, oddajanje v zakup, obremenjevanje s stavbnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno (tretji odstavek 2. člena ZSKZ).

13. Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, so postali z dnem uveljavitve ZSKZ last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino (prvi odstavek 14. člena ZSKZ). V sklad oziroma na občino se na način, v rokih in po postopkih, določenih z ZSKZ, prenesejo tudi kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije oziroma občin po drugih predpisih. Ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi se prenesejo na sklad oziroma na občino po stanju na dan uveljavitve teh predpisov (drugi odstavek 14. člena ZSKZ). Za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu Zakona o zadrugah, 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po 14. členu ZSKZ, se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Del teh kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so bila na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine, so postala z dnem uveljavitve last občine, na območju katere ležijo, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa so z dnem uveljavitve ZSKZ postala last Republike Slovenije (tretji odstavek 14. člena ZSKZ).

14. Upravljalci prenesejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove na sklad oziroma občino in predložijo skladu oziroma občini bilanco po stanju 31. 12. 1992 skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi ZSKZ. Stroški prenosa bremenijo sklad oziroma občino (prvi odstavek 16. člena ZSKZ). Če upravljalci ne prenesejo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na sklad oziroma občino v roku, poskrbi za izvedbo prenosa sklad oziroma občina (drugi odstavek 16. člena ZSKZ). Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo po prvem odstavku 16. člena ZSKZ, izda minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, v enem mesecu po uveljavitvi ZSKZ (sedmi odstavek 16. člena ZSKZ).

15. Minister za kmetijstvo in gozdarstvo je Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju: Navodilo9) sprejel 17. 5. 1993. Z njim je opredelil dokumentacijo, ki jo morajo občine in druge pravne osebe (v nadaljevanju: upravljalci) predložiti tožeči stranki (1. člen Navodila). Tako so upravljalci dolžni pripraviti evidenco o nepremičninah, s katerimi so upravljali in razpolagali do uveljavitve Zakona o zadrugah, Zakona o lastninskem preoblikovanju oziroma ZSKZ (prvi odstavek 3. člena Navodila). Ta evidenca pa obsega podatke o: katastrskem okraju, katastrski občini, parcelni številki, katastrski kulturi in razredu iz uradnih evidenc o nepremičninah; gospodarski enoti, oddelku in odseku iz gozdnogospodarskih načrtov; knjižni vrednosti nepremičnine in knjižni vrednosti neamortiziranih vlaganj vanje; načinu njihove pridobitve (odplačano, neodplačano); stvarnih oziroma obligacijskih razmerjih na teh nepremičninah; prejeti zakupnini oziroma nadomestilu za uporabo oziroma drugih dajatvah uporabnikov v zvezi s temi nepremičninami ter ali so te nepremičnine predmet denacionalizacije, ali je akt o denacionalizaciji že pravnomočen, ali so nepremičnine že vrnjene prejšnjim lastnikom v last oziroma v last in posest, ali je za nepremičnino izdana priznanica in druge podatke, pomembne za prenos zemljišč na tožečo stranko (tretji odstavek 3. člena Navodila).

**Presoja v obravnavanem primeru**

16. Tožeča stranka je po ZSKZ dolžna izvesti vpis lastninske pravice svoje ustanoviteljice pri kmetijskih zemljiščih, gozdovih in kmetijah v družbeni lasti (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZSKZ). Gre za zakonsko predpisano obveznost.10

17. V ta namen je minister za kmetijstvo in gozdarstvo tudi izdal Navodilo (sedmi odstavek 16. člena ZSKZ) in jasno zapisal, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na tožečo stranko oziroma na občine po ZSKZ (1. člen Navodila11). Z njim je opredelil dokumentacijo, ki jo morajo občine (in druge pravne osebe) predložiti tožeči stranki.12 V ta okvir spada evidenca o nepremičninah, s katerimi so občine (in druge pravne osebe) razpolagale in upravljale do sprejema zgoraj naštetih zakonov (prvi odstavek 3. člena Navodila). Obsega pa sledeče podatke o: katastrskem okraju, katastrski občini, parcelni številki, katastrski kulturi in razredu iz uradnih evidenc o nepremičninah; gospodarski enoti, oddelku in odseku iz gozdnogospodarskih načrtov; knjižni vrednosti nepremičnine in knjižni vrednosti neamortiziranih vlaganj vanje; načinu njihove pridobitve (odplačano, neodplačano); stvarnih oziroma obligacijskih razmerjih na teh nepremičninah; prejeti zakupnini oziroma nadomestilu za uporabo oziroma drugih dajatvah uporabnikov v zvezi s temi nepremičninami ter ali so te nepremičnine predmet denacionalizacije, ali je akt o denacionalizaciji že pravnomočen, ali so nepremičnine že vrnjene prejšnjim lastnikom v last oziroma v last in posest, ali je za nepremičnino izdana priznanica in druge podatke, pomembne za prenos zemljišč na tožečo stranko (tretji odstavek 3. člena Navodila). Med zadnje po prepričanju sodišča spadajo (tudi) podatki o namenski rabi na določen dan v preteklosti.

18. Predlagatelj je ob oblikovanju ZKSZ na več mestih izpostavil nujnost celovite lastninske preobrazbe na področju kmetijskih zemljišč in gozdov. Ta cilj je zasledoval (tudi) s sprejemom Navodila.13 Sodna praksa pa je že oblikovala stališče, da so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo kot podzakonski predpis.14 Naslovno sodišče zato nima pomislekov, da so občine (in druge pravne osebe) dolžne posredovati podatke, pomembne za prenos zemljišč, s katerimi so upravljale, na tožečo stranko. Mednje pa sodi informacija o namenski rabi na določen pretekli dan.

19. Kot rečeno, se je tožeča stranka v svojih vlogah za izdajo potrdil o namenski rabi na določene datume sklicevala na Navodilo. Omenila je tudi, da jih potrebuje za izvrševanje ZKSZ.

20. Njene zahteve so po razloženem umestne (osma alineja tretjega odstavka 3. člena Navodila v zvezi s sedmim, drugim in prvim odstavkom 16. člena ter prvim, drugim in tretjim odstavkom 14. člena ZKSZ). Občine so dolžne posredovati podatke, pomembne za prenos zemljišč s katerimi so upravljale, in zanje izdati ustrezna potrdila (179. člen ZUP). Tega pa tožena stranka z že danimi potrdili o namenski rabi ni storila. S tega vidika bo morala pretehtati pričujoče vloge tožeče stranke.

21. V oziru na zapisano je sodišče izpodbijane odločbe odpravilo in zadeve vrnilo toženi stranki v ponovne postopke (4. točka prvega odstavka 64. člena in tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Slednja mora slediti napotkom iz prejšnjega odstavka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

22. Na koncu se je sodišče posvetilo še potrdilu o namenski rabi zemljišč po ZUreP-2. O tem je tekla beseda tekom upravnega postopka in upravnega spora.

23. Potrdilo o namenski rabi zemljišča vsebuje podatek o namenski rabi prostora, kot jo določa Občinski prostorski načrt (v nadaljevanju: OPN), ter podatek o začasnih ukrepih za zavarovanje prostorskega načrtovanja in predkupni pravici občine. Potrdilu o namenski rabi zemljišča se lahko priloži tudi kopija grafičnega dela OPN (prvi odstavek 260. člena ZUreP-2). Če se za zemljišče, na katero se potrdilo nanaša, pripravljajo spremembe prostorskega akta, je to treba v potrdilu posebej navesti (drugi odstavek 260. člena ZUreP-2). Potrdilo o namenski rabi zemljišča izda občina. Ima naravo potrdila iz uradne evidence in se izda skladno s predpisi o upravnem postopku proti plačilu upravne takse (tretji odstavek 260. člena ZUreP-2).

24. Zakonodajalec je ob sprejemu ZUreP-2 zapisal, da je _„podobno kot lokacijska informacija, tudi potrdilo o namenski rabi zemljišč uveljavljen mehanizem za informiranje o prostorski regulaciji na določenem zemljišču, pri čemer se potrdilo osredotoča predvsem na namensko rabo prostora.“_15 Pravilo torej zasleduje namen informiranja: posamezniku oziroma pravni osebi zagotavlja, da se seznani z namensko rabo prostora. Ne gre prezreti še, da je uvrščen v poglavje, naslovljeno „Informacije s področja urejanja prostora“. Tako jezikovna, logična in sistematična razlaga pripeljejo do istega pomena: potrdilo posreduje podatek o namenski rabi zemljišča, kot jo določa OPN. Z drugimi besedami, potrdilo daje informacijo, kakšna je namenski raba zemljišča po OPN v času izdaje potrdila.

25. Do opisanega izida vodi tudi zgodovinska razlaga. V predhodnem predpisu, Zakonu o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt16) je mogoče zaslediti enako pravilo. Potrdilo o namenski rabi je bilo potrdilo iz uradne evidence, ki je vsebovalo podatek o namenski rabi, kot jo je določal OPN (prvi in tretji odstavek 105. člena ZPNačrt).

26. Po presoji sodišča se tako podatek o namenski rabi po prvem odstavku 260. člena ZUreP-1 nanaša na stanje ob izdaji potrdila.17 Ni dvoma, da je bila tožena stranka dolžna izdati potrdilo o namenski rabi (tretji odstavek 260. člena ZUreP-2), obveznosti, da to potrdilo zajema stanje določenih zemljišč na dan 11. 3. 1993 in 20. 7. 2004 pa ZUreP-2 ni predpisoval. To obveznost ji, kot izhaja iz že dane obrazložitve, nalagata ZSKZ in Navodilo.

**K II. točki izreka**

27. Tožeči stranki je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju: Pravilnik18). Le-ta znaša 25,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika).

1 Objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 61/2017 z dne 2. 11. 2017. 2 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013. 3 Objavljen v Uradnih listih, številke: 10/1993 z dne 24. 2. 1993, 10/1996 z dne 12. 1. 1996, 23/1996 z dne 29. 4. 1996, 91/2007 z dne 8. 10. 2007, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številki: U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 ter U-I-64/08-12 z dne 6. 11. 2008. 4 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 5 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 26/1999 z dne 15. 4. 1999, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 2ZU/2004 z dne 15. 1. 2004, 52/2007 z dne 12. 6. 2007, 45/2008 z dne 8. 5. 2008, 74/2012 z dne 8. 10. 2012, 10/2017 z dne 27. 2. 2017, 32/2018 z dne 11. 5. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številke U-I-255/99-28 z dne 5. 6. 2003, U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, Up-258/03-14 z dne 22. 9. 2005, U-I-55/04-10 ter Up-90/04-15 z dne 6. 4. 2006, U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008, U-I-279/08-8 z dne 17. 12. 2008, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, U-I-161/10-12 z dne 9. 12. 2010, U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012, U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, U-I-134/10-28 z dne 24. 10.2013 ter U-I-48/11-10, Up-274/11-9 z dne 16. 1. 2014, U-I-74/14-9 z dne 17. 6. 2016 in U-I-5/16-9 z dne 19. 1. 2017. 6 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka ter številne druge. 7 Primerjaj Nataša Smrekar: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 311. 8 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka ter številne druge. 9 Objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 32/1993 z dne 17. 6. 1993. 10 Predlagatelj zakona je ob njegovem sprejemu poudaril, da je nujno, da se s tem zakonom uredi prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na tožečo stranko (Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, številka 11/1992 z dne 16. 6. 1992, stran 8). 11 Natančneje, gre za p0trebno dokumentacijo in podatke za nepremičnine po 14. členu ZSKZ. 12 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 37/2016 z dne 29. 3. 2018, 10. točka in in II Ips 166/2008 z dne 12. 6. 2008, osmi odstavek. 13 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, številka 11/1992 z dne 16. 6. 1992, stran 8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v sklepu II Ips 528/2004 zaključilo, da je država z zakonom tožeči stranki zaupala _„splošno pooblastilo za urejanje in razčlenjevanje z zakonom določenih razmerij v skladu z nameni in kriteriji zakona“_. 14 Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča II Ips 37/2016 z dne 29. 3. 2018, 11. točka, II Ips 140/2013 z dne 9. 4. 2015, 10. točka, II Ips 250/2012 z dne 5. 2. 2015, 8. točka in II Ips 166/2008 z dne 12. 6. 2008, deveti odstavek. 15 Predlog zakona o urejanju prostora - ZUreP-2, EVA: 2016-2550-0006, stran 217. 16 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 22/2007 z dne 13. 4. 2007, 108/2009 z dne 28. 12. 2009, 57/2012 z dne 27. 7. 2012, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-43/13-19 z dne 24. 10. 2014. 17 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 24/2021 z dne 14.12. 2021, 17. in 19. točka. 18 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013.