Jedro

Obresti so občasne terjatve za katere velja po določbi 1. odst. 372. člen ZOR triletni zastaralni rok. Ker je tožnica zahtevala obresti za glavnico (plačilo razlike v plači za december 1992 in januar 1993) šele leta 2000, je sodišče zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj je terjatev zastarala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (zadnji odstavke izreka sodbe) ter v tč. 2 izreka sklepa o stroških postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnici B. G. izplačati določene zneske v določenem obdobju, kot to izhaja iz 3. odst. izreka sodbe, tožnici M. P. B. pa tudi v določenem obdobju določene zneske, kot to izhaja iz predzadnjega odstavka sodbe, višji zahtevek za tožnico B. G. in M. P. B. pa je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del te sodbe se pritožujeta obe tožnici iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi in izpodbijano sodbo in sklep o stroških spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo njunih stroškov postopka.

V pritožbi navajata, da ni izpodbijana sodba zakonita. Namreč v obrazložitvi sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje glede zavrnitve plačila obresti od obresti navedlo, da je mogoče obresti od obresti zahtvati le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo; tožnici pa so to storili šele z vlogo z dne 27.11.2000, zato je ta del zahtevka že zastaral. S tako utemeljitvijo se tožnici nikakor ne moreta strinjati. Namreč tožnici glede zavrnitve plačila obresti od obresti navajata, da je bil predlog (sedaj tožba) vložen že 18.12.1992 pod opr. št. S 440/98. Res pa je, da se je predlog glasil na plačilo glavnice oz. razlik v plači, ki so nastale zaradi napačno določene izhodiščne plače za področje negospodarstva, vendar pa sta tožnici glede na to, da je tožena stranka tožnicama izplačala le razlike v plači, z vlogo z dne 27.11.2000 zmanjšale njun zahtevek, kar pa po njunemu mnenju ne pomeni, da je bil tak zahtevek postavljen šele z vlogo z dne 27.11.2000. Menita, da jima pripadajo tudi obresti od obresti, ker je bila tožba vložena 1992. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 in 96/2002, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami obeh tožnic zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno in prepričljivo zavrnilo del njunega zahtevka na plačilo obresti za mesece december 1992 in januar 1993 in plačilo obresti od obresti po 2. odst. 379. čl. ZOR in s takimi zaključki ter s tako obrazložitvijo soglaša pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ostaja med strankami sporna le pravna podlaga za izplačilo obresti, ne pa glavnic, ki jih je tožena stranka obema tožnicama že plačala. Tako je sodišče prve stopnje zahtevek po plačilo zamudnih obresti za razlike v plači za december 1992 in januar 1993, ki sta ga postavili šele 27.11.2000, to je po poteku zastaralnega roka, pravno pravilno zavrnilo. Poleg tega je tudi pravilno zavrnilo njun zahtevek in sicer obresti od obresti na podlagi 2. odst. 279. čl. ZOR, kajti iz tega določila jasno izhaja, da je mogoče zahtevati te obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, kar pa sta tožnici storili šele z pripravljalno vlogo z dne 27.11.2000, torej po poteku zastaralnega roka iz 1. odst. 372. čl. ZOR. Obresti so občasne terjatve in za katere po 1. odst. 372. čl. ZOR jasno izhaja, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker sta tožnici zahtevali obresti od obresti in zamudne obresti za razlike v plači za mesec december 1992 in januar 1993 šele 27.11.2000 (list. št. 24), je jasno, da je potekel zastaralni rok za plačilo obresti.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodba sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita v zavrnilnem delu, poleg tega je tudi zakonit sklep o stroških, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, in s tako odločitvijo soglaša pritožbeno sodišče, saj je pri tem pravilno uporabilo 2. odst. 154. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo obeh tožnic zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kot to izhaja iz izreka te sodbe.