Jedro

Privolitve novega toženca v razširitev tožbe sodišče ne more nadomestiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba glede toženke Ane (tč. 1. in 3. izreka) potrdi. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje glede toženca Antona razveljavi (tč. 2 izreka) in tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. VII I 39/96 z dne 9.1.1996 tudi v točkah 1. in 3. izreka, v katerih je bilo toženki Ani naloženo plačilo najemnine 100.060,00 SIT ter izvršilnih stroškov 11.600,00 SIT, in tožbeni zahtevek proti njej zavrnilo (tč. 1. izreka sodbe), tožeči stranki pa naložilo, da tej toženki povrne 3.037,00 SIT pravdnih stroškov (tč. 3 izreka). Ugotovilo je namreč, da Ana v stanovanju v H 137, za katero se terja najemnina, že od leta 1984 ne stanuje več, najemna pogodba z njo pa tudi ni bila sklenjena. Prav tako pa ne s tožencem Antonom in je zato tožbeni zahtevek (po razširitvi tožbe nanj) tudi proti njemu zavrnjen (tč. 2 izreka sodbe). Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka s predlogom, da se spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Ugotovitev prvega sodišča, da tožeča stranka ne iztožuje uporabnine, je protispisna in je s tem podana bistvena procesna kršitev. Na glavni obravnavi 10.6.1999 je namreč izrecno poudarila, da tožena stranka stanovanje uporablja, kljub temu, da pogodba ni bila sklenjena. Tudi iz nadaljnjih navedb na tej obravnavi, razvidnih iz zapisnika, je jasno, da vtožuje uporabnino. Pritožba ni utemeljena. Glede na podatke v spisu med strankama očitno ni sporno, da najemna pogodba za stanovanje v H 137 ni bila sklenjena. To dejstvo pa pomeni le, da stanovanjska pravica ustanovljena po prejšnjih predpisih (Zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR/82) zaradi sklenitve najemne pogodbe še ni prenehala (141. člen Stanovanjskega zakona - SZ, Ur. l. RS št. 18/91-I - 23/96), s tem pa tudi ne z njo povezane obveznosti. Je pa po izvedenih dokazih stanovanjsko pravico iz drugih razlogov nedvomno izgubila toženka Ana, in sicer zato, ker navedenega stanovanja že od leta 1984 (več kot šest mesecev) ni uporabljala (1. odst. 58. člena ZSR). Za izterjavo najemnine (stanarine) proti tej toženki torej ni pravne podlage. Še toliko manj pa za terjanje uporabnine, ko toženka stanovanja že 8 let pred obdobjem, na katero se tožba nanaša (1992 do 1995), ni uporabljala. Sploh pa tožeča stranka zahtevka ni uveljavljala na taki podlagi, saj samo stališče, ki ga je izrazila na obravnavi 10.6.1999, da namreč tožena stranka stanovanje, dodeljeno od Iskre uporablja, ne pomeni zadostne trditvene podlage v smislu 219. člena ZOR. Sprememba dejanske podlage zahtevka v pritožbenem postopku pa seveda ni dopustna. Iz navedenih razlogov je torej izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper Ano pravilna in je zato pritožbeno sodišče v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP). Toženec Anton, na katerega je bila tožba na obravnavi 10.5.1999 razširjena (2.odst. 196. člena ZPP/77), na vročeno tožbo z zapisnikom in prilogami ni reagiral. V pravdo torej ni vstopil, njegove privolitve pa v tem primeru, ko ne gre za objektivno spremembo tožbe, sodišče ne more nadomestiti. Ker tako Anton ni pravdna stranka v tej zadevi, je bilo treba sodbo glede njega razveljaviti in tožbo zoper njega zavreči.