Jedro

Za pravilnost stališča o verjetno izkazanem nastanku težko nadomestljive škode zadostujejo ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je verjetno izkazano, da sta tožnici plačali več od prejetega kredita.

Izrek

I.Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 4. 2024 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II.Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 7. 2024 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prva tožnica je s toženko v letu 2007 sklenila kreditno pogodbo v višini 123.000 CHF z odplačilno dobo 240 mesecev. Druga tožnica se je zavezala kot solidarna porokinja. S sporazumom o zavarovanju terjatve je bila ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini v solasti tožnic. S tožbo (upoštevaje kasnejše spremembe) zahtevata (1) ugotovitev ničnosti notarskih zapisov kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 26. 10. 2007 ter hipotekarne kreditne pogodbe, (2) plačilo prvi tožnici v višini 39.537.07 EUR, drugi tožnici pa 45.624,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in (3) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris.

2.Dne 5. 4. 2024 sta vložili predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata (1) začasno zadržanje učinkovanja hipotekarne kreditne pogodbe in notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ter (2) prepoved, da toženka s terjatvijo po tej pogodbi razpolaga, jo izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakšno drugačno poplačilo z izrekom denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 4. 2024 ugodilo predlogu v prvem delu, v drugem delu pa ga je zavrnilo. S sklepom z dne 18. 7. 2024 je toženkin ugovor zavrnilo in začasno odredbo ohranilo v veljavi.

3.Tožnici v pritožbi zoper zavrnilni del prvega sklepa uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravic iz 2. odst. 14.čl. in 22. čl. Ustave.

4.Ker ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, mora predlog vsebovati dejanje, naloženo dolžniku, in izvršilno sredstvo za realizacijo začasne odredbe. V primeru zavarovanja nedenarne terjatve so izvršilna sredstva določena z vrsto in vsebino nedenarne terjatve in sicer v 226. in 227. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlagali sta izdajo začasne odredbe s prepovedjo razpolaganja in izterjave ali drugačnim poplačilom terjatev iz spornih pogodb ter določitvijo denarne kazni za kršitev teh prepovedi. Razlogi za zavrnitev tega dela predloga, podani v 30. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, so zato zmotni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (VSL I Cp 585/2023, VSC I Cp 88/2022). Če ne bi predlagali ustreznega izvršilnega sredstva, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v ugodenem delu. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ni mogoče doseči namena zavarovanja. Ni mogoče doseči, da prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave v izvršilnem postopku. Toženka bi lahko predlagala izvršbo, ki bi se ji tožnici lahko uprli le z ugovorom. Takšno zavarovanje ima "placebo" učinek za tožnici in je povsem neučinkovito in v nasprotju z zakonskim namenom. Ker vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi nima suspenzivnega učinka, bi toženka lahko takoj dosegla blokado sredstev na računih tožnic in opravo rubeža premičnin.

5.Toženka v pritožbi zoper drugi sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

6.Verjetnost terjatve ni izkazana. Na podlagi podanih pojasnil, o katerih so izpovedale bančne uslužbenke A. A., B. B. in C. C., bi tožnici morali in mogli razumeti, da se lahko uresniči tudi zelo slab scenarij. Strank resda ni opozarjala na "črn" scenarij, a ta pojem je šele kasneje razvila sodna praksa. Ne drži ugotovitev, da jima banka ni dala ustreznih opozoril. Zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče D. D., ki je sodelovala v konkretnih pogovorih s tožnicama, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

7.Sodišče ni pojasnilo razlogov za stališče, da za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje neizpolnitev pojasnilne dolžnosti. Gre za dva ločena elementa. Verjetnost mora biti izkazana glede vsakega od njiju. Stališče, da neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost privede do nepoštenosti pogodbe, je absurdno in neobrazloženo. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njen argument, da je bilo dejansko stanje v zadevi VS RS II Ips 8/2022 drugačno.

8.Sam tek postopkov ne izkazuje predpostavke nenadomestljive škode, težko finančno stanje tožnic pa ni izkazano. Z ureditveno začasno odredbo se varuje obstoječe stanje in ne sme postati sredstvo za nadomestitev rednega sodnega varstva. Zato je dopustna le v izjemnih primerih, ko bi kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode ali nasilja ostalo brez pomena. Četudi bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja v celoti mogoča, sodišče ni opravilo konkretne primerjave škod. Poleg tega ni odgovorilo na njene ugovorne navedbe. Pavšalni in nepravilni so tudi razlogi glede reverzibilnosti. Ni upoštevano, da bi tožnici z izdano začasno odredbo de facto dosegli moratorij kreditne obveznosti, ki lahko traja tudi več let. Da bi bilo vzpostavljeno prvotno stanje, bi ji morali tožnici plačati tudi obresti za uporabo denarja za čas veljavnosti začasne odredbe. Nevarnost nastanka škode je izkazana na njeni strani in ne na strani tožnic.

9.Tožnici in toženka v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuno zavrnitev.

10.Pritožbi nista utemeljeni.

O toženkini pritožbi

11.Izpodbijana odločitev o začasnem zadržanju učinkovanja pogodbe temelji na ugotovitvah in stališčih, - da so države članice po 7. čl. Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) zavezane zagotoviti ustrezna in učinkovita sredstva za preprečitev nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v potrošniških pogodbah, - da ima v ta namen med pravdnim postopkom potrošnik na razpolago ureditveno začasno odredbo, urejeno v 272. čl. ZIZ, - da je začasno zadržanje izpolnjevanja obveznosti potrebno, če je verjetno, da je pogodba nična in če je verjetno, da bo kasnejše pravno varstvo manj učinkovito, - da je sledeč sodbi SEU C-287/22 pravni in dejanski položaj potrošnika v primeru neizdane začasne odredbe treba presojati tudi v luči stroškov, ki bi mu nastali s predlogi za razširitev zahtevkov ali vložitvijo novih tožb glede obrokov, plačanih med pravdnim postopkom, - da je glede na to za odločitev o predlagani začasni odložitvi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti odločilno, ali je odložitev potrebna za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi potrošnik bil, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, - da nobena od bančnih uslužbenk, zaslišanih v postopku, ni potrdila toženkinih navedb, da sta bili tožnici opozorjeni na možnost uresničitve črnega scenarija, tožnici pa sta prepričljivo izpovedali, da ju banka ni dovolj opozorila na tveganja, - da za sklepanje o ravnanju v nasprotju z dobro vero, ni treba, da se je zavedala škodljivih posledic pogodbe ali da jih je želela, ampak zadostuje, da bi se teh posledic ob izvrševanju profesionalne skrbnosti mogla zavedati, - da je z opustitvijo pojasnila o možnih posledicah kredita, ki bi jih morala poznati, ravnala v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, - da je prejela kreditna sredstva v višini 72.815,53 EUR, da je do vložitve predloga za začasno odredbo plačala 111.657,93 EUR, da ostanek kredita znaša še 28.089,56 EUR, da je glede na prvotno anuiteto v višini 501,35 EUR ta znatno narasla (februarska je znašala 706,64 EUR), - da je glede na tožničine prihodke in dejstvo, da je ostala brez zaposlitve, izkazana nevarnost, da bi se v primeru nastanka obveznosti iz naslova stroškov postopka za vračilo preveč plačanega njeno preživljanje bilo ogroženo, - da je pri presoji o verjetnem izkazu težko nadomestljive škode, če naj se dosežejo cilji Direktive 13/93, treba upoštevati tudi nepotrebne, za potrošnika stroškovno in psihično obremenjujoče nadaljnje sodne postopke za uveljavitev vračila preveč plačanega, - da institut odloga izvršbe potrošniku ne zagotavlja potrebnega varstva, - da je terjatev zavarovana s hipoteko, kar toženki omogoča poplačilo terjatve, in je zato pogoj reverzibilnosti izpolnjen, - da izdaja začasne odredbe za toženko predstavlja le neznatno škodo.

12.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da verjetnost terjatve ni izkazana. Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, sta (1) po toženkinih navedbah C. C. in D. D. opozarjali komitente, da sta gibanje obrestne mere in deviznega tečaja nepredvidljiva, da ni mogoče napovedati mejnih deviznih tečajev in ne predvideti končnega donosa ali izgube oziroma ali bo kredit v CHF cenejši ali dražji od kredita v EUR in da lahko sprememba tečaja ali obrestne mere bistveno vplivata tako na spremembo obroka kot na odplačilo glavnice in (2) zaslišane priče C. C., B. B. in A. A. niso izpovedale, da bi banka opozarjala potrošnike na možnost črnega scenarija. Pravilen je zaključek, da so ta opozorila pomanjkljiva in da se na njihovi podlagi povprečen potrošnik (in torej tudi tožnici) ni mogel zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Glede na to, da velika nihanja lahko privedejo do bistvenega zvišanja tako posameznih obrokov kot končne cene kredita, bi šele pojasnilo o prej navedenih značilnostih kreditne opcije zadostovalo za sklep, da sta se tožnici mogli zavedati razsežnosti tveganj, povezanih s sklenitvijo pogodbe.

13.Ni utemeljen očitek, da bi zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem priče D. D. dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka je v ugovoru navedla, da bi priča potrdila iste navedbe kot C. C. (in so povzete v prejšnji točki obrazložitve), niti v primeru potrditve teh navedb pa ne bi bilo verjetno izkazano, da je toženka podala dolžno pojasnilo.

14.Sodišče je pri presoji o verjetni izkazanosti terjatve izhajalo iz pravilnega stališča o predpostavkah za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja. Podani so pravilni razlogi o neutemeljenosti toženkine navedbe, da je bilo dejansko stanje v zadevi VS RS II Ips 8/2022 drugačno. Ob izčrpnosti razlogov v izpodbijanem sklepu pritožbeno vztrajanje pri drugačnem materialnopravnem gledišču ne terja nadaljnjega argumentiranja.

15.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. V sodbi C-287/22, na katero se je pravilno oprlo že sodišče prve stopnje, je SEU že izreklo, da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov, in da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

16.Za pravilnost stališča o verjetno izkazanem nastanku težko nadomestljive škode zadostujejo torej ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je verjetno izkazano, da sta tožnici plačali več od prejetega kredita in da bi bila zahteva za povrnitev tega, kar bi plačevali med postopkom, morali razširiti tožbo ali vložiti novo, oboje pa bi bilo povezano s plačilom stroškov postopka. Pritožbeni pomisleki o izkazanosti težkega finančnega položaja tožnic zato niso relevantni.

17.Podobno velja za pogoj reverzibilnosti. Tak pogoj z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive 13/93 ne bi bil sprejemljiv.

18.Ker že verjeten izkaz o nastanku težko nadomestljive škode zadostuje za izdajo začasne odredbe, odgovor na pritožbene navedbe v zvezi s tehtanjem posledic ni potreben.

O pritožbi tožnic

19.Odločitev o zavrnitvi dela predloga za izdajo začasne odredbe temelji na presoji, - da je namen zavarovanja v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, - da je ta namen dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe, - da ima v primeru morebitne izterjave na razpolago sodno varstvo.

20.Pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve niso utemeljeni. Tožnici sta predlagali dve začasni odredbi, prvo za zadržanje učinkovanja sporne pogodbe, in drugo za prepoved razpolaganja s terjatvami iz pogodbe in njihovo izterjavo v izvršilnem postopku. Le v zvezi z drugo sta predlagali določitev denarne kazni.

21.Tožnici sta podali predlog za dve začasni odredbi in obe utemeljevali z navedbo, da sta potrebni za dosego polnega učinka odločitve o ničnosti pogodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev polnega učinka morebitne ugoditve zahtevku za ničnost pogodbe, kot ga terja pravo EU, zadostuje začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Taka začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Morebitno uveljavljanje teh upravičenj v izvršilnem postopku bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno.

22.Izdaja druge začasne odredbe bi posegla v toženkino pravico do sodnega varstva - uveljavljanja terjatev v izvršilnem postopku. Po stališču novejše sodne prakse taka začasna odredba ni dopustna. O vprašanju dopustnosti take začasne odredbe se pritožbenemu sodišču ni treba izreči, ker v obravnavanem primeru ni sprejemljiva že iz razloga, ker bi prekomerno posegla v toženkino pravico do sodnega varstva. ZIZ daje pritožnicama na razpolago pravna sredstva, s katerimi se lahko upreta morebitnemu toženkinemu uveljavljanju pogodbenih terjatev v izvršilnem postopku (ugovor zoper sklep o izvršbi, odlog izvršbe, nasprotna izvršba). Da ne bi bila učinkovita, zgolj z navedbo dveh institutov ZIZ nista izkazali, niti nista obrazloženo izkazali, da bi izdajo predlagane začasne odredbe utemeljevale obveznosti države, ki izvirajo iz Direktive 13/93.

23.V zvezi s predlagano prepovedjo razpolaganja s terjatvijo pritožnici nista podali razlogov, s katerimi bi utemeljevali njeno potrebnost. Ker se pritožbene navedbe na ta del ne nanašajo, se pritožbeno sodišče o tem ne izreka.

24.Pritožbeno sklicevanje na neogibno (zakonsko) povezanost predlagane začasne odredbe in izvršilnega sredstva je neutemeljeno iz razloga, ker je bilo predlagano le v zvezi z zavrnjenim predlogom, da se toženki prepove določeno ravnanje.

25.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in sklepa sodišča v izpodbijanem delu (prvega) oziroma v celoti (drugega) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.