Jedro

Obsojencu se očita preslepitev z navedbo lažnih podatkov o davčnih odhodkih, izvirajočih iz rezervacij, oblikovanih in uveljavljenih v nasprotju z določbami 20. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb ter Slovenskih računovodskih standardov. Sklicevanje na te določbe je presplošno. Iz izreka ni razvidno, za katero vrsto rezervacij sploh gre. Navedba lažnih podatkov je konstitutiven znak predmetnega kaznivega dejanja, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanje, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni S. O. oprosti obtožbe, da je v Mariboru dne 31.03.2009 kot direktor in večinski družbenik gospodarske družbe O, d. o. o., zato, da bi se ta družba izognila plačilu davka od dohodkov pravnih oseb po 4. v zvezi z 20. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 117/06 s sledečimi spremembami), preslepil davčni organ – Davčni urad Maribor – pristojen za odmero davka, ko je v nasprotju z 10. členom Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06 in sledeče spremembe) predložil obračun davka od dohodkov pravih oseb za leto 2008, v katerem je navedel lažne podatke o davčnih odhodkih iz naslova 50 % oblikovanih dolgoročnih rezervacijah v znesku 1.490.000,00 EUR, ki jih je oblikoval in uveljavljal v nasprotju z določili 20. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in v nasprotju z določili 10.3 in 10.12 Slovenskih računovodskih standardov – SRS (Ur. l. RS, št. 118/05), zaradi česar se je družba O., d. o. o., izognila plačilu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2008 v znesku 327.800,00 EUR in s tem dosegla veliko premoženjsko korist, S. O. pa je hotel doseči tako premoženjsko korist navedeni družbi, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika.

II. Republiko Slovenijo se s premoženjskopravnim zahtevkom do S. O. za plačilo zneska 327.800,00 EUR napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena v zvezi z 98.a členom Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni S. O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim in s prvim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka 1 izreka) in kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 (točka 2 izreka). Za prvo dejanje mu je sodišče določilo kazen sedem let zapora, za drugo dejanje kazen tri leta zapora in mu izreklo enotno kazen devet let zapora. V izrečeno kazen zapora mu je vštelo čas odvzema prostosti od 14. 5. 2014 od 9.53 dalje. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, plačilo sodne takse, nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika. Naložilo mu je tudi plačilo zneska 327.800,00 EUR oškodovancu Republiki Sloveniji, s preostankom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Zoper sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila pritožbi, ki jima je Višje sodišče v Mariboru delno ugodilo in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja, opisanega v točki 1 izreka, razveljavilo v odločbi o krivdi in posamezno določeni in enotni kazni in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, v odločbi o kazenski sankciji pa sodbo spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen tri leta zapora znižalo na eno leto zapora. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in zavrne premoženjskopravni zahtevek.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navaja, da zahteva ni utemeljena. Opis kaznivega dejanja je v obtožbi in sodbi zadostno konkretiziran, zaradi česar obsojenčeva obramba ni bila onemogočena. Poleg tega izrek in obrazložitev sodbe tvorita celoto. Pritožbeno sodišče se je do navedb zagovornika opredelilo. Vložnik v preostalem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se nanj ni odzval, in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil nestrinjanje s stališči tožilke.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v točki II izreka odločilo, da se obsojencu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 249. člena KZ-1 izrečena kazen tri leta zapora zniža na eno leto zapora – kljub temu, da je sodišče prve stopnje to kazen določilo in ne izreklo. V tem položaju bi sodišče druge stopnje moralo določeno kazen izreči. Vrhovno sodišče je v obsojenčevo korist štelo, da je sodba sodišča prve stopnje kljub dvoumnemu zapisu v tem delu (upoštevaje tudi odločbo o stroških sodišča druge stopnje) postala formalno pravnomočna. Kot formalno in materialno pravnomočno jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je odločalo po razveljavitvi prvostopenjske sodbe.

6. Opis slehernega kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) in obtožnici (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomembno je, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja, v prvi vrsti vanj sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja (predvsem v sodbi in obtožnem aktu) zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je to seveda mogoče in smiselno. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja (ki pomeni okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt) konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.(1)

7. Kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 stori, kdor da, zato da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb ali neupravičeno dobil v celoti ali deloma vrnjen davek v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske unije, lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, ali davek, ki mu je bil neupravičeno vrnjen, pomenijo večjo premoženjsko korist. V izreku prvostopenjske sodbe je obsojenčevo ravnanje konkretizirano z opisom, da je v Mariboru dne 31.03.2009 kot direktor in večinski družbenik gospodarske družbe O., d. o. o., zato, da bi se ta družba izognila plačilu davka od dohodkov pravnih oseb po 4. v zvezi z 20. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 117/06 s sledečimi spremembami), preslepil davčni organ – Davčni urad Maribor – pristojen za odmero davka, ko je v nasprotju z 10. členom Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06 in sledeče spremembe) predložil obračun davka od dohodkov pravih oseb za leto 2008, v katerem je navedel lažne podatke o davčnih odhodkih iz naslova 50 % oblikovanih dolgoročnih rezervacijah v znesku 1.490.000,00 EUR, ki jih je oblikoval in uveljavljal v nasprotju z določili 20. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in v nasprotju z določili 10.3 in 10.12 Slovenskih računovodskih standardov – SRS (Ur. l. RS, št. 118/05), zaradi česar se je družba O., d. o. o., izognila plačilu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2008 v znesku 327.800,00 EUR in s tem dosegla veliko premoženjsko korist, obsojenec pa je hotel doseči tako premoženjsko korist navedeni družbi.

8. Vložnik utemeljeno navaja, da dejanje, ki je predmet krivdoreka, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1. Obsojencu se očita preslepitev z navedbo lažnih podatkov o davčnih odhodkih, izvirajočih iz rezervacij, oblikovanih in uveljavljenih v nasprotju z določbami 20. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb ter 10.3 in 10.12 Slovenskih računovodskih standardov. Sklicevanje na te določbe je, kot opozarja zagovornik, presplošno. Iz izreka namreč ni razvidno, za katero vrsto rezervacij sploh gre. V drugem odstavku 20. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb so opredeljene rezervacije za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali storitev, rezervacije za reorganizacijo, rezervacije za pričakovane izgube iz kočljivih pogodb, rezervacije za pokojnine, rezervacije za jubilejne nagrade in rezervacije ob upokojitvi. Da so predmet očitka rezervacije za pričakovane izgube iz kočljivih pogodb, je razvidno le iz sodbenih razlogov. Navedba lažnih podatkov je konstitutiven znak predmetnega kaznivega dejanja, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanje, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje.(2) To pomeni, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

C.

9. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP, ne da bi presojalo preostale navedbe vložnika, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1. Glede na oprostilno sodbo je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 96. člena v zvezi 98.a členom ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008. (2) Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 41364/2011-101 z dne 24. 9. 2015, tč. 6; in I Ips 65106/2010 z dne 3. 3. 2011, tč. 9.