Jedro

Morebitna nesposobnost odplačevanja kredita sama zase ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost kreditne pogodbe iz razloga nasprotovanja moralnim načelom. Tožena stranka je ob sklepanju kreditne pogodbe s tožnico preverila njeno kreditno sposobnost in glede na trditve tožnice, ki so bile dokazno podprte, utemeljeno verjela, da bo tožnica zmogla plačevati obroke kredita.

Za presojo, ali je kreditna pogodba oderuška ali nemoralna, ni relevantno, če je banka pravilno izračunala posamezen obrok, ki ga je morala plačati tožnica, in tudi ne, kaj je povzročilo, da sta prenehali poslovati njeni družbi. Elementi oderuške pogodbe in dejstva, ki dokazujejo, da je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, se nanašajo na fazo sklenitve pogodbe. Ko je pogodba enkrat veljavno sklenjena, ne more postati nična zaradi napačnega izvrševanja ali neizvrševanja s pogodbo dogovorjenega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki jo je tožnica 28. 7. 2004 sklenila s toženo banko, in notarskega zapisa, s katerim je bila potrjena ta kreditna pogodba, ter za ugotovitev, da je zaznamba hipoteke, s katero je bila zavarovana kreditna pogodba, neveljavna in se okrajnemu sodišču odredi izbris te hipoteke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov.

2. V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno naj zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila ZPP. Ni izvedlo dokaza z izvedencem računovodske stroke, katerega je predlagala z namenom ocenitve napačnega obračunavanja kreditne obveznosti po pogodbi. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je storilo tudi, ker se ni opredelilo o predloženem strokovnem mnenju A. A. Napačno je sodišče ugotovilo, da je obveznosti po kreditni pogodbi redno plačevala do maja 2014, iz pregleda plačil je razvidno, da je obveznosti redno plačevala do decembra 2009. Pojasnjuje, kako je plačevala obroke in očita banki nepravilnosti v zvezi s tem. Zmotno je sodišče ugotovilo dejansko stanje tudi, ko je zapisalo, da v kolikor je tožnica sklenila prodajno pogodbo preden je bil odobren kredit, gre to pripisati njeni neskrbnosti in da to ni razlog za ničnost pogodbe. Jasno je izpovedala, da ni nameravala vzeti osebnega hipotekarnega posojila za nakup nepremičnine, pač pa je imela namen nepremičnino kupiti družba C. d. o. o. Družbi C. d. o. o. je bilo ustno odobreno posojilo za nakup nepremičnine, vendar si je banka nato premislila in njo tik pred rokom za plačilo kupnine napotila na osebno hipotekarno posojilo. Do navedb priče B. B., ki je potrdila, da je bila tožnica usmerjena na odobritev osebnega hipotekarnega posojila s strani uprave, se sodišče ni opredelilo. Družba C. d. o. o. je bila kreditno sposobna, imela je na računu denar za plačilo are in za 60.000,00 EUR kupnine, ker je uspešno poslovala, bi lahko najeto posojilo v nekaj letih odplačala. Zakaj se je banka odločila, da namesto posojila družbi odobri posojilo njej, ni razumljivo. Pojasnjuje, da so in kako so banke v tistem obdobju odobravale kredite družbam. Poznala je pogoje odobritve in odplačevanja dolgoročnih posojil gospodarskim družbam, z najemom osebnih hipotekarnih posojil pa ni imela izkušenj. Toženka je izkoristila njen trenutni položaj in že pri sami odobritvi zaračunala previsoko obrestno mero za 0,027 %, pri prvih obrokih pa napačno uporabila faktor 1,01, zato so bili obroki višji. Tožena stranka ji je, namesto da bi ji izročila amortizacijski načrt po kreditni pogodbi, šele leta 2011 predložila nov informativni amortizacijski načrt za znesek neodplačanega posojila. Nikoli ni vedela točno koliko je dolžna in koliko znaša njena mesečna obveznost ter na čem temelji mesečni izračun anuitete, nerazumljiv ji je bil znesek neodplačane glavnice, razporeditev plačil med glavnico in obresti nima nobene logike in je nepravilna. Šele zadnjih nekaj plačil je toženka v večji meri razporedila na glavnico in s tem v bistvu popravila napake za nazaj.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zatrjevala, da je kreditna pogodba, ki jo je sklenila s toženo stranko, oderuška (119. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) in zato nična, nična pa je tudi iz razloga nemoralnosti. Oboje zato, ker je bila tožena stranka seznanjena z njenim finančnim stanjem in je tako vedela, da mesečni obrok, izračunan na dan sklenitve kreditne pogodbe, presega njene finančne zmožnosti. Prejemala je namreč le pokojnino 187.223,00 SIT (781,00 EUR), mesečni obrok v času sklenitve kreditne pogodbe pa je bil 203.152,00 SIT (848,00 EUR). Ker ji je ne glede na to odobrila posojilo, v zavarovanje pa obremenila dve nepremičnini, jo je pahnila v položaj, da bo njeno imetje prodano na dražbi.

6. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je utemeljilo z jasnimi in pravilnimi razlogi. Višje sodišče se zato v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju le še odgovorilo na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v elektronskem sporočilu toženi stranki 8. 7. 2004 navedla, da bo plačevanje obrokov zagotavljala iz sredstev družbe in da sta obe njeni družbi v letu 2004 dobro poslovali, pa tudi neizkušena tožnica ni, saj je ekonomistka in je kot direktorica revizijske družbe za družbo sklepala kredite. Glede na to ji ni uspelo izkazati, da je toženka izkoristila njen šibkejši položaj, da bi dosegla nesorazmerno korist; ni izkazala subjektivnega elementa oderuške pogodbe. Ker je zavarovanje kredita s hipoteko in poroštvom nekaj običajnega, tudi objektivnega elementa oderuške pogodbe ni izkazala. Morebitna nesposobnost odplačevanja kredita sama zase ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost kreditne pogodbe iz razloga nasprotovanja moralnim načelom (86. člen OZ). Tožena stranka je ob sklepanju kreditne pogodbe s tožnico preverila njeno kreditno sposobnost in glede na trditve tožnice, ki so bile dokazno podprte, utemeljeno verjela, da bo tožnica zmogla plačevati obroke kredita. Glede na te ugotovitve je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Za presojo ali je kreditna pogodba oderuška ali nemoralna, ni relevantno, če je banka pravilno izračunala posamezen obrok, ki ga je morala plačati tožnica in tudi ne, kaj je povzročilo, da sta prenehali poslovati njeni družbi. Elementi oderuške pogodbe in dejstva, ki dokazujejo, da je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, se nanašajo na fazo sklenitve pogodbe. Ko je pogodba enkrat veljavno sklenjena, ne more postati nična zaradi napačnega izvrševanja ali neizvrševanja s pogodbo dogovorjenega. Sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, s katerimi stranke dokazujejo za razsojo odločilna dejstva, zato je ravnalo pravilno, ko ni angažiralo izvedenca za ugotavljanje navedenih dejstev. Tudi s strokovnim mnenjem A. A., ki govori o navedenih vprašanjih, se prvemu sodišču zaradi nerelevantnosti za razsojo ni bilo treba ukvarjati. Do kdaj je tožnica redno plačevala obroke kredita, tudi ni za presojo glede ničnosti in nemoralnost kreditne pogodbe relevantno dejstvo. Razen tega pa je to, da je obroke po kreditni pogodbi redno plačevala do maja 2014, navedla tožnica sama (točka I.2. tožbe), tožena stranka pa tega zatrjevanega dejstva ni prerekala in ga tudi zato ni bilo treba dokazovati. Uveljavljanih procesnih kršitev torej ni.

9. Trditev o tem, da je hotela sklenit kreditno pogodbo za nakup stanovanja družba, katere direktorica je bila, in je bila šele nato napotena na osebno hipotekarno posojilo, med postopkom na prvi stopnji tožnica ni podala. To je omenila, ko je bila zaslišana. Sodišče pa je vezano na trditveno podlago strank in se o tem delu izpovedbe tožnice ni bilo dolžno opredeljevati. Pritožbene navedbe, ki merijo na to, da bi morala toženka kredit odobriti družbi C. d. o. o., so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP).

10. Ker ne gre za odločilna dejstva, tudi odgovor pritožbenega sodišča na navedbe o odplačevanju kredita, anuitetnem načrtu, razporeditvi plačil med glavnico in obresti, ni potreben.

11. Ker niso podani ne uradoma upoštevni ne pritožbeni razlogi, na katere mora višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odgovora na pritožbo ni, tožnica pa stroške, ki jih je imela s pritožbo, zaradi neuspeha v postopku nosi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).