Jedro

Sodišče ob razdružitvi skupnega premoženja izbere tak način delitve, ki se ob primeroma navedenih merilih v 122. in 123. čl. ZNP najbolj prilega vsem okoliščinam primera.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v izreku doda naslednje besedilo: "V korist nasprotnega udeleženca T. W. se vknjiži zastavna pravica na 1/3 nepremičnine, vpisane v vl.št. 1043 k.o. K. za terjatev v vrednosti 8.741.514,00 SIT." V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej vzelo na znanje umik predloga za delnice in postopek v tem delu ustavilo, nato pa razdružilo nepremičnine v vl.št.: 1043 k.o. K., 972 k.o. S., 1145 k.o. V., 1978 k.o. J., 647 k.o. P., 1458 k.o. Ž., 2233 k.o. D., 554 k.o. N. (razen iz nacionalizacije izvzetega posameznega dela stavbe, ki obsega 1. nadstropje v glavnem traktu in prizidku stavbe, zgrajene na parc.št. 460, ki obsega eno stanovanje in dve zasilni podstrešni sobi, vse kletne prostore v pritličju prizidka v skupni izmeri 30 m2 in južne polovice dveh gospodarskih poslopij in funkcionalnega objekta na par.št. 461, 462 in 463 ob južni strani obcestnega gospodarskega poslopja). Upoštevaje dejstvo, da sta predlagatelja in T. W. vsak do 1/3 skupni lastniki le-teh, jih je sodišče razdružilo tako, da prejmeta predlagatelja N. W. in J. A. W. nepremičnine, vpisane v vl.št. 1043 k.o. K., T. W. pa vse ostale nepremičnine, ki so v skupni lasti. Zaradi razlik med vrednostjo prejetih nepremičnin in vrednostjo solastninskih deležev sta predlagatelja dolžna plačati nasprotnemu udeležencu T. W. 8.741.514,00 SIT, vse najkasneje v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je še ugotovilo, da znašajo skupni stroški 656.415,00 SIT in da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljema povrniti 218.805,00 SIT.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta nasprotna udeleženca. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnika menita, da je izrek nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Navajata, da glede vl.št. 554 k.o. N. sploh ni mogoče razbrati, kaj je predmet delitve. Ne da se namreč razbrati, kaj je to "dve zasilni podstrešni sobi", kaj so to "kletni prostori v pritličju prizidka v skupni izmeri 30 m2", nadalje: "južni polovici dveh gospodarskih poslopij in funcionalnega objekta na parceli 461, 462 in 463 ob južni strani obcestnega gospodarskega poslopja", ko pa je bilo ves čas postopka govora, da se razdružujejo nepremičnine par.št. 461, 462 in 463 v celoti, razen stanovanja v zgornjem delu stavbe, stoječega na parceli št. 460, ki je v izključni lasti N. W. Nadalje pritožnika opozarjata na to, da je v obrazložitvi sklepa navedeno, da postane toženec izključni lastnik nepremičnin v k.o. B., čeprav teh nepremičnin sploh ni v predlogu za delitev. Obrazložitev naj bi bila nerazumljiva, ko najprej pravi, da predlagatelja prejmeta komplet nepremičnin v k.o. K., ki presega vrednost njunih deležev ter se zato ni spuščalo v delitev nepremičnin k.o. N., saj bi morala v tem primeru predlagatelja plačati še večjo razliko v vrednosti, kot jo bosta morala že zaradi tega, ker je sam kompleks v k.o. N. več vreden kot pa znašata njuna solastninska deleža. Pritožnika nadalje menita, da bi moralo sodišče najprej ugotoviti in določno opredeliti (tudi z ustrezno dopolnitvijo izvedeniškega mnenja), katere nepremičnine so po sporazumu strank že razdružene (po zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkih ter v skladu z zakonodajo, ki ureja etažno lastnino) ter opredeliti tisti del nepremičnin, ki so nesporno izključna last N. W. Pritožnika napadata izvedeniško mnenje in sicer zato, ker je izvedenec izračunaval vrednost nepremičnin kar v paketu, za celotno vl. številko, kar pa onemogoča, da bi sodišče preučilo vse ostale možnosti fizične delitve. Enako velja tudi za nepremičnine, ležeče v k.o. K. Pritožnika navajata, da je posledica tega neživljenjska delitev. Po njunem bi bilo smotrno, da bi sodišče celotno parcelo št 460 k.o. N. dodelilo N. W., saj je že lastnik stanovanja in bi to nepremičnino lahko potem tudi prodal. Sedanja odločitev pa ob sicer neurejenem zemljiškoknjižnem stanju stvar še dodatno zapleta glede pritličja in funkcionalnega zemljišča. Takšno dodelitev teh posameznih delov nasprotnemu udeležencu namreč onemogoča možnost izvedbe v zemljiški knjigi. Poleg tega nasprotnima udeležencema niti ni jasno, česa po izreku v točki 2 sklepa nista pridobili (npr. kaj naj bi bili južni polovici dveh gospodarskih poslopij in funkcionalni objekt na parceli 463 in 462 ob južni strani obcestnega gospodarskega poslopja, ki sta izvzeti iz delitve). Glede izkazanega interesa pri fizični delitvi (kompleks k.o. K.) pritožnika navajata, da je T. W. tak interes izkazoval s tem, da gre za njegovo rojstno hišo, na kar je čustveno navezan in s tem, da v tem objektu po najemni pogodbi že opravlja obrt njegov sin, ki bi želel tako obrt tudi nadaljevati. Navaja, da je nesprejemljivo, da s tem, ko se nasprotni udeleženec sklicuje na svojega sina, izkazuje interese tretjih oseb in ne svojih. Pritožnika nadalje menita, da je izvedeniško mnenje, ki ga je izdelal izvedenec gradbene stroke, skrajno pomankljivo. Na to sta opozorila že v pripravljalnem spisu z dne 27.12.2000. Izpostavljata predvsem prekomerne poenostavitve, ko se nepremičnine niso izračunale po katastrskih enotah, ampak kar po kompleksih, zaradi česar nasprotni predlog nasprotnega udeleženca praktično ni prišel v obravnavanje in do izraza. Nepravilno naj bi bilo tudi sklepanje sodišča, češ da je fizična delitev objektov v k.o. K., tako kot jo predlagata nasprotna udeleženca, možna le ob znatnih spremembah stanja stvari. Nasprotni udeleženec se pritožuje tudi zato, ker mu je sodišče proti njegovi volji dodelilo v last vsa gozdna zemljišča, saj je zaslišan povedal, da glede gozdov nima interesa na lastnini, ampak da soglaša z njihovo prodajo. Neutemeljeno pa naj bi bilo tudi stališče sodišča, da najemnina od stvari, ki je predmet delitve, ni predmet delitvenega postopka. Sodišče naj ne bi razrešilo predmeta delitve tudi zato, ker ni obravnavalo terjatve upnika v tem postopku. Upnik V. d.o.o. je namreč priglasil terjatev iz naslova povračila vlaganj v nepremičnine, ki so predmet delitve. Nazadnje pa pritožba sodišču očita tudi to, da v izreku ni navedlo, da nasprotnemu udeležencu pristoji zakonita zastavna pravica za terjatev v zvezi s poplačilom na nepremičninah k.o. K. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče (razen v delu, ki se nanaša na zakonito zastavno pravico) soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema razloge izpodbijanega sklepa. Postopek za delitev stvari in skupnega premoženja pomeni predrugačenje (konstitucijo) stvarnopravnih razmerij med udeleženci nepravdnega postopka, ki temelji na njihovih določenih (delitev solastne stvari) ali nedoločenih, a določljivih (delitev skupnega premoženja) deležih in katerega cilj je razdružitev skupnega premoženja ali solastninske skupnosti, to je pravnih skupnosti, ki so pogosto vir nesoglasij. Kriterije za način delitve vsebujejo pravna pravila 13. poglavja Zakona o nepravdnem postopku - ZNP. Ta pravila skušajo kar najbolj upoštevati pestrost možnih življenjskih okoliščin ter so zato tudi vsebinsko toliko odprta, da lahko v skladu s tem izhodiščem ravna tudi sodišče v vsakem konkretnem primeru. Temeljno načelo je, da si sodišče prizadeva opraviti fizično delitev (člen 122/1. ZNP). Načinov fizične delitve je vselej več, zato sodišče izbere tisto različico, ki je najbolj življenjska ter obenem upošteva velikost deležev posameznih udeležencev in njihove upravičene interese. Ob tem mora sodišče paziti tudi na to, na kakšen način oziroma ob kakšnih težavah, stroških ali celo spremembah je posamezna varianta fizične delitve sploh mogoča (1. odstavek 123. člena ZNP).

Sodišče prve stopnje je gornja merila upoštevalo ter je pravila delitve po eni strani pravilno uporabilo po drugi strani pa jih je tudi vsebinsko pravilno zapolnilo (konkretiziralo). Stališča, na kakšen način naj se delitev sploh opravi, so bila med posameznimi udeleženci različna, deloma tudi izključujoča. Sodišče prve stopnje je zato lahko posamezne interese le delno upoštevalo. Pri načinu delitve namreč predvsem ni moglo zaobiti treh pomembnih okoliščin: - vrednosti posameznih nepremičnin v povezavi z vrednostjo deležev udeležencev na skupnem premoženju - mnenja izvedenca o možnostih fizične delitve obeh nepremičninskih kompleksov (enega v k.o. K. in drugega v k.o. N.) - dejstva, da predlagatelja z nasprotnim udeležencem nista v dobrih odnosih.

Upoštevaje zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje zadovoljivo rešilo kolizijo interesov posameznih udeležencev. Nasprotni udeleženec T. W. je izkazoval upravičen interes tako do dela nepremičnin v vl.št. 1043 k.o. K. kot tudi do dela nepremičnin v vl.št. k.o. N., interes predlagateljev pa je bil, da se opravi fizična delitev, ki upošteva velikosti posameznih deležev, pa tudi sicer je bil skladen z v zakonu tipsko določenimi interesi (želja po takšni razdružitvi, ki bi preprečevala pričakovane spore v prihodnosti ter izognitev nepotrebnim investicijskim stroškom). Res je sicer, da sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu ni priznalo upravičenega interesa do dela nepremičnine v k.o. K., ker naj bi šlo za poslovne interese njegovega sina, ne pa njega samega. Ne glede na vprašljivost tega pravnega stališča pa je raziskovalo tudi možnost vertikalne delitve nepremičnin v k.o. K. Ker je s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ki je podal izčrpno mnenje o možnostih fizične delitve nepremičnin v k.o. K., ugotovilo, da bi bila le-ta sicer možna, vendar pa bi zahtevala velike stroške predelave, se za takšen način delitve ni odločilo. Ob takšnem stanju stvari je namreč na mestu uporaba 1. odstavka 123. člena ZNP, v skladu s katero se takšna oblika fizične delitve ne opravi, še toliko bolj, ker gre za uporabo tega pravila v duhu razlagalnega argumenta a maiori ad minus (sklepanje od večjega na manjše). Posledica uporabe pravila iz 1. odstavka 123. člena ZNP namreč v tem primeru ni ta, da bi bilo treba zato opraviti civilno delitev, ki pride v poštev le subsidiarno, marveč pride v poštev le druga različica fizične delitve. Iz navedenih razlogov je pritožbena graja, češ da je delitev neživljenjska, napačna ter da stvar še dodatno zapleta, neutemeljena.

V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja še na druge pritožbene navedbe, ki sklep sodišča prve stopnje izpodbijajo pretežno iz procesnih vidikov. Očitek, da je izrek sklepa nerazumljiv, saj naj bi iz njega ne bilo mogoče razbrati, kaj je sploh predmet delitve, je neutemeljen, kajti opis dela nepremičnin, ki so vpisane v vl.št. 554 k.o. N. ter niso predmet razdružitve, je jasen. Poleg tega se opis v celoti sklada z zemljiškoknjižnim opisom v navedeni vložni številki (glej priloga A16 v spisu), saj gre za del nepremičnine, ki je bil izvzet iz nacionalizacije in tudi ne sodi v zapuščino po denacionalizacijskem upravičencu in tako tudi ne v skupno premoženje, ki je predmet delitve v tem postopku. Sprenevedavo naravo te pritožbene navedbe pa končno razkriva tudi dejstvo, da je bil obseg skupnega premoženja ves čas postopka na prvi stopnji nesporen. Neutemeljena pa sta tudi nadaljnja pritožbena očitka, ki smiselno nakazujeta na obremenjenost sklepa z bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP). Res je sicer, da je sodišče na 9. strani razlogov izpodbijanega sklepa zagrešilo dve očitni pisni napaki, vendar pa zaradi tega sklep ni nerazumljiv ter je tudi sposoben pritožbenega preizkusa. Ko v predzadnjem odstavku sodišče pojasni, zakaj se ni spuščalo v delitev nepremičnin v k.o. N., najprej pove, da sta predlagatelja dobila že kompleks nepremičnin v k.o. K., ki že sam presega vrednost njunih deležev. Nato sodišče pojasni, da bi v primeru, če bi prejela še tisti del nepremičnin v k.o. N., za katerega nasprotni udeleženec ni zainteresiran, morala le-temu izplačati še večjo razliko v vrednosti, kot jo bosta morala že zaradi tega, ker je sam kompleks v k.o. N. vreden več kot znašata njuna deleža. Pri slednji označbi katastrske občine bi moralo biti navedeno - K., kar pa je navkljub napaki mogoče razbrati tako iz samega konteksta sodnega razloga kot tudi iz izreka sklepa. Sporočilnost tega dela obrazložitve je povsem jasna, kajti ni očiten zgolj obstoj napake, marveč tudi to, kakšno bi moralo biti besedilo brez napake. Očitek nerazumljivosti je zato neutemeljen. Iz podobnih razlogov je neutemljeno tudi opozarjanje na zadnji odstavek 9. strani obrazložitve, kjer je navedeno, da nasprotni udeleženec postane izključni lastnik nepremičnin v k.o. B. Več kot razvidno je, da ima sodišče pri tem v mislih nepremičninski kompleks v k.o. N, o katerem je bilo tudi sicer govora in o katerem je sodišče v izreku tudi odločilo. B. je namreč predel N., v katerem se nepremičnine nahajajo ter so tudi sami udeleženci postopka le-te večkrat poimenovali kot nepremičnine v B. Ker razlogi sklepa zaradi navedenih pomankljivosti niso nerazumljivi ali sami s seboj v nasprotju ter je sklep sposoben pritožbenega preizkusa, očitana bistvena kršitev postopka ni podana. Glede pritožbenih navedb, ki sodišču očitajo neutemeljenost stališča, da najemnina od stvari, ki je predmet razdružitve, ni predmet delilnega postopka, pa se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da gre za obligacijske in ne stvarnopravne zahtevke, o katerih ni mogoče odločati v nepravdnem postopku, ter dodaja, da denar tudi ni stvar, marveč vrednostni papir, iz katerega izhaja določena terjatev. Predmet nepravdnega, še manj pa tega konkretnega postopka, pa tudi ne more biti odločanje o terjatvi družbe V. do lastnikov premoženja, v katerega naj bi ta družba vlagala.

Pritožbeno sodišče pa je ugodilo (1. točka 365. člena ZPP) pritožbi v delu, ki opozarja, da gre nasprotnemu udeležencu zakonita zastavna pravica za terjatev v zvezi s poplačilom presežka, ki sta ga prejela predlagatelja. Podlaga za vpis te zastavne pravice je pravnomočna odločitev o delitvi skupnega premoženja in nastane na podlagi zakona (2. odstavek 124. člen ZNP). Z odločitvijo pritožbenega sodišča je ta pogoj izpolnjen, zato ni nobene ovire za ustanovitev te stvarne pravice in bo tudi zemljiškoknjižni vpis opravljen po uradni dolžnosti.

V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP)