Jedro

Skrb za mladoletne otroke sama po sebi ne more biti razlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj bi drugačna presoja vodila v nevzdržno situacijo, ko storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznosti preživljanja družinskih članov, ne glede na druge relevantne okoliščine, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči, kar je v nasprotju s samim namenom kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojene R.B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi dvanajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrnilo predlog obsojene R.B. z dne 29. 6. 2020 za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica obsojenke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: spremeni) in predlogu obsojenke za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je obsojenka mati sedmih mladoletnih otrok, za katere je dolžna skrbeti in zanje tudi dejansko izvaja celotno oskrbo, vzgojo in varstvo, kar predstavlja subjektivno okoliščino, ki jo je pri odločanju o predlogu za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom nujno potrebno upoštevati. Po oceni zagovornice sodišče prve stopnje te okoliščine ni upoštevalo in primerno pretehtalo ter v tej zvezi tudi ni pridobilo mnenja pristojnega centra za socialno delo.

5. Iz vsebine pritožbenih navedb je razbrati, da zagovornica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj nasprotuje ugotovljenim dejstvom, oceni in zaključkom sodišča prve stopnje, s katerimi je slednje utemeljilo izpodbijano odločitev. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč tehtno in razumno ocenilo vse relevantne okoliščine, ki pomembno vplivajo na odločitev o predlogu obsojenke, in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da niso podani vsebinski pogoji oziroma objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom. S takšnimi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V zvezi z okoliščinami, ki jih poudarja pritožba, je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno in argumentirano zaključilo, da obsojenka ni zadostno izkazala, da bi bile njene osebne in družinske razmere v času prestajanja kazni v takšni meri okrnjene, da bi narekovale nadomestitev izrečene kazni s hišnim zaporom. Utemeljeno je navedlo, da v obravnavanem primeru lahko za otroke ustrezno poskrbi partner obsojenke (t.j. oče otrok, na katerega se je obsojenka v predlogu sama sklicevala), tudi za najmlajšega, saj pri letu in pol starem otroku dojenje ni več nujno potrebno, poleg tega pa obstajajo ustrezne službe in ustanove, ki lahko družini v tem času nudijo pomoč. Pravilno je tudi pojasnilo, da skrb za mladoletne otroke sama po sebi ne more biti razlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj bi drugačna presoja vodila v nevzdržno situacijo, ko storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznosti preživljanja družinskih članov, ne glede na druge relevantne okoliščine, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči, kar je v nasprotju s samim namenom kazni. Pritožba, ki opisanim zaključkom in obrazložitvi v izpodbijanem sklepu nasprotuje, pa ne more biti uspešna, saj le-te na več mestih skuša omajati z neutemeljenimi in pavšalnimi očitki sodišču prve stopnje, da za svoje zaključke v izpodbijanem sklepu nima podlage v podatkih spisa in izvedenih dokazih, ter da zanje ne ponudi nobene obrazložitve. Zaključki sodišča prve stopnje namreč v celoti temeljijo na logični in življenjsko sprejemljivi dokazni oceni in pravni presoji, ki je odraz ustaljene sodne prakse, saj skrb za mladoletne otroke, kar vse v pritožbi izpostavlja zagovornica, ni takšna okoliščina, ki bi narekovala nadomestitev zaporne kazni, kot je to predlagala obsojenka. Posledično pridobitev mnenja centra za socialno delo ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, glede na to, da skrb za mladoletne otroke v obravnavani zadevi ni odločilno dejstvo.

6. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje zagovornica ne more omajati niti s posplošenim pritožbenim polemiziranjem o tem, da je za zdrav razvoj otrok nujno potrebno, da je v njihovem vsakdanu prisotna mati, ki je najmanj do tretjega leta starosti otrok tista oseba, ki otroku predstavlja osebo primarne navezanosti, kot tudi ne s sklicevanjem na priporočila mednarodnih organizacij, da je za zdrav razvoj otrok pomembno, da so dojeni najmanj do drugega leta starosti in še dlje. Odsotnost obsojenke iz domačega okolja in družinskega življenja je namreč redna, pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenka morala misliti že v času storitve kaznivega dejanja. Starost otroka obsojenke, ki bo morala na prestajanje kazni zapora, lahko kvečjemu služi kot razlog za odlog izvršitve kazni zapora, pa še to samo v primeru, če ima obsojenka otroka, ki še ni star eno leto, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti, in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi, da sama skrbi zanj (8. točka prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij). Glede na navedeno, in ko tudi sicer ne gre prezreti, da je najmlajši otrok obsojenke (op. rojen 30. 3. 2019) sedaj star že več kot eno leto in pol (in ne eno leto kot trdi pritožba), se pritožbene navedbe v tej smeri izkažejo kot neutemeljene in brezpredmetne, ob upoštevanju pravilnih in dovolj obrazloženih stališč, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje, pa tudi ne terjajo dodatne obrazložitve v izpodbijanem sklepu, za katero se zavzema zagovornica.

7. Zagovornica navaja, da vsa kazniva dejanja, na podlagi katerih sodišče prve stopnje zaključuje, da je obsojenka specialna povratnica, datirajo v pretekla leta (časovni okvir njihovih izvršitev je več kot štiri leta), medtem ko so se razmere pri obsojenki pomembno spremenile ter so toliko drugačne in urejene, da jim je potrebno dati prednost pred njenimi preteklimi okoliščinami, katere so bile že upoštevane in ne morejo vedno znova negativno učinkovati. Zagovornici ni mogoče pritrditi. V prvi vrsti zato, ker z ničemer ne pojasni, na kakšen način bi se naj razmere oziroma okoliščine pri obsojenki pomembno spremenile in uredile, da bi utemeljevale nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom. V drugi vrsti pa zato, ker takšnega sklepanja ne dopuščajo zaključki sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz katerih ne izhaja le dejstvo, da je bila obsojenka že predhodno obsojena zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, pač pa tudi dejstvo, da je bila zaradi kontinuiranega izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj večkrat obsojena tudi po storitvi obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja, pri čemer čas storitve kaznivih dejanj ni toliko oddaljen, kot to skuša prikazati zagovornica, saj je zadnje kaznivo dejanje obsojenka storila v času od 1. 7. 2019 do 31. 7. 2019 (I K 2109/2020), torej lani. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo, pritožba pa v nasprotno ne more prepričati, saj je v skladu s petim odstavkom 86. člena KZ-1 pri presoji utemeljenosti predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom sodišče dolžno presoditi tudi nevarnost obsojenca in možnost ponovitve dejanja.

8. Kot neutemeljene se izkažejo še pritožbene navedbe, da obsojenka družbeno koristnih del ni opravila zaradi nosečnosti, kar po oceni zagovornice izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa in dokazov v konkretni zadevi, zato tega obsojenki ne gre šteti kot negativno predispozicijo pri odločanju o predlogu za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom. Pritožbeno sodišče se z zagovornico ne strinja. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa svojo odločitev za zavrnitev obsojenkinega predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom pravilno oprlo tudi na dejstvo, da je obsojenki v obravnavani zadevi že bila dana možnost nadomestnega prestajanja zaporne kazni z delom v splošno korist, pa obsojenka tega dela ni opravila. Utemeljeno je poudarilo, da je razloge za to v celoti pripisati njeni neodzivnosti, zavestni pasivnosti in nepripravljenosti sodelovati pri izvrševanju dela, ko ni prišlo niti do sklenitve dogovora o opravljanju dela, kaj šele do opravljanja dela, za katerega sicer ni bilo nobenih objektivnih zadržkov. Vse to je obširno in podrobno pojasnjeno v pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 36313/2016 z dne 9. 9. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 36313/2016 z dne 26. 9. 2019, katerega sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu utemeljeno povzema in se nanj sklicuje, izrecno pa tudi izpostavlja, da nosečnost ni takšna objektivna okoliščina, ki bi obsojenki preprečevala delo v splošno korist. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ovrednotilo okoliščino, da se je v obravnavani zadevi obsojenka enkrat že izneverila zaupanju sodišča, ki ji je bilo podeljeno z možnostjo nadomestnega prestajanja zaporne kazni z delom v splošno korist, zato pritožba z drugačnim in netočnim zatrjevanjem ne more biti uspešna.

9. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, pritožbena navajanja zagovornice pa je ne morejo v ničemer omajati. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).

10. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenka, ki je brez zaposlitve in bo morala na prestajanje kazni zapora, upravičena do brezplačne pravne pomoči, zato jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah).