Jedro

Trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 621,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo od toženke zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel kot sopotnik in lastnik osebnega vozila v prometni nesreči na dne 24. 3. 2012. 2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo ter tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

3. V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. O gornji pritožbi je naslovno sodišče že odločilo z vmesno sodbo in sklepom Cp 386/2018 z dne 21. 11. 2018, ko je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti spremenilo tako, da je ugotovilo odgovornost toženke za 100% škode tožnika, v odločitvi o znesku tožbenega zahtevka in pravdnih stroških pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

7. S sklepom II Ips 64/2019 z dne 26. 9. 2019 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo toženkini reviziji, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

8. V novem sojenju je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v celoti, čeprav je v prvem sojenju s sklepom razveljavilo odločitev o znesku tožbenega zahtevka1. Izpodbijana prvostopenjska sodba namreč odločitve o znesku tožbenega zahtevka ne vsebuje, ker ta zaradi neutemeljenosti podlage ni bil ugotavljan. Zato sklepa pritožbenega sodišča Cp 386/2018 z dne 21. 11. 2018 v delu, s katerim je bilo odločeno, da se razveljavi del sodbe sodišča prve stopnje glede zneska tožbenega zahtevka, ni bilo mogoče upoštevati, saj pravzaprav razveljavlja del sodbe, ki sploh ne obstaja2. 9. Tožnik s trditvami o pomanjkljivosti sodbe ter odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nasprotju med temi razlogi le navidezno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razčlenitev pritožbenih navedb, nanašajočih se na prvostopne ugotovitve o načinu nastanka prometne nesreče, namreč pokaže, da pritožba s temi navedbami uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

10. Tožnik uveljavlja odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja vozila Kia Sephia. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec (tudi nekrivi imetnik enega od udeleženih vozil3) po določbi prvega odstavka 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega obstaja zavarovanje, toda največ do zneska njene odgovornosti. Za škodo, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika premikajočega se motornega vozila, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ). Zato je tožnik upravičen odškodnino terjati od zavarovalnice, pri kateri je zavarovano vozilo Kia Sephia, saj trdi, da je bil imetnik tega vozila izključno kriv za nesrečo. Zavarovalnica je dolžna odškodnino plačati, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ).

11. V sodni praksi je popolnoma nesporno, da je materialno trditveno in dokazno breme za dejstva, potrebna za napolnitev zgoraj navedenih zakonskih norm, na tožeči stranki. Skladno s tem mora v konkretnem primeru tožnik trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode4. 12. Zavarovalnica ima res ugovor, da zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje tretjega (prvi odstavek 922. člena OZ). Trditveno in dokazno breme o fingiranosti prometne nesreče je na zavarovalnici5, ker 944. člen OZ izključuje njeno odgovornost, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Tudi zoper nekrivega udeleženca prometne nesreče, ki je sicer eden od imetnikov v nesreči udeleženih vozil, ima zavarovalnica ugovor, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare. Če nastane škodni dogodek, glede na katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (922. člen OZ), namreč v okoliščinah iz 944. člena OZ zavarovalnica ni zavezana za dajatve iz zavarovalne pogodbe. Izključitev odgovornosti zavarovalnica tako lahko uveljavlja z ugovorom zoper tistega, ki je v takšnih pogojih povzročil zavarovalni primer. Vendar materialno trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer. Že revizijsko sodišče je pojasnilo, da mora šele tedaj trditi in dokazati, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, torej oškodovančevega sodelovanja pri dogovoru ali nameščanju prometne nesreče. 13. V predmetni zadevi je toženka zatrjevala, da se prometna nesreča med osebnima voziloma VW Golf in Kia Sephia ni pripetila na takšen način, kot trdijo njeni udeleženci, predvsem, da se poškodbe udeležencev in poškodbe na vozilih ne ujemajo z zatrjevanim načinom nastanka nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo oplaženje vozil nameščeno, ker do njega ni prišlo med gibanjem obeh vozil, ter da oplaženje ni bilo vzrok (nadaljnjega) trčenja vozila VW Golf v obcestni drog. Ker je ugotovilo, da do prometne nesreče ni prišlo tako kot je trdil sam tožnik, je zaključilo, da zavarovalni primer ni nastal. 14. Pritožba gornji zaključek prvostopnega sodišča sprva izpodbija s trditvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izvedencu CC, ki je na podlagi računalniške simulacije, pa tudi poškodb na avtu in drugih sledi, ugotovil, da obstoji možnost, da sta bili v času prometne nesreče obe vozili v gibanju in da je voznik Golfa zapeljal s ceste v drog (kar je dopuščal tudi izvedenec AA). Nadalje pa pritožnik še trdi, da je tudi izvedenec BB ugotovil, da zatrjevanega trka na tehnični način ni mogoče izključiti. Samo dejstvo, da so priče osebno zainteresirane za povračilo nastale škode, po mnenju pritožnika ne izkazuje, da so izpovedale neresnično, še posebej zato, ker se izpovedbe dopolnjujejo, pritrjujejo pa jim tudi izpovedbe policistov, ki so samostojno podali svoje videnje dogodka. Trdi še, da se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo le mnenje izvedenca BB in da je ravnalo nepravilno, ko ni dovolilo njegovega soočenja z izvedencem CC, pa tudi, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu za izvedenca avtokleparske stroke.

15. Sprva gre pojasniti, da pritožbeno zatrjevana okoliščina, da sodišče dejanskega stanja ni raziskalo še s pomočjo soočenja med izvedencema oziroma s pomočjo izvedenca avtokleparske stroke, sama po sebi ne more pomeniti, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Kljub temu pa gre pojasniti, da je sodišče prve stopnje obširno utemeljilo (pod 7. točko, pa tudi od 31. do 33. točke obrazložitve), zakaj predlagana dopolnitev dokazovanja ni potrebna. S temi razlogi, katerih tožnik obrazloženo niti ne izpodbija, se pritožbeno sodišče strinja.

16. Tudi z ostalimi pritožbenimi argumenti pritožnik pravilnosti ugotovljenih dejstev ne more omajati. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da zgolj računsko ali celo z računalniško simulacijo prirejenih škodnih dogodkov ni moč obravnavati, ker se je potrebno opreti še na primerjavo jakosti, oblike in višine poškodb oziroma sledov na vozilih. Ob dejstvu, da sta izvedenca BB in AA uporabila tak pristop, CC pa ne, je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da sta mnenji izvedencev BB in AA strokovno preverljivi, utemeljeni ter skladni in zato prepričljivi, utemeljeno zaključilo, da za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, dokaza z angažiranjem izvedenca avtokleparske stroke ni potrebno izvajati.

17. Po mnenju pritožbenega sodišča zainteresiranost prič za povračilo nastale škode lahko predstavlja okoliščino, ki vpliva na verodostojnost izpovedbe. Glede na to, da pa je tudi analiza vrste okoliščin (poškodb na obeh osebnih vozilih, jakosti zadetja, odboja vozila, sil, ki so delovale na telo udeležencev, (zatrjevanih) poškodb udeležencev, zloma droga, sledi na območju nesreče, položaja koles po nesreči, stanja in sproženja zračnih blazin, reakcij povprečnih voznikov), kazala nasprotno od izpovedb prič ter ugotovitev policistov, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedbam, ki jih izpostavlja pritožba.

18. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

19. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Toženki, ki je v postopku v celoti uspela, pa mora povrniti stroške revizijskega postopka v višini 621,00 EUR, katerih odmera, temelječa na Zakonu o sodnih taksah, izhaja iz specificiranega stroškovnika na listovni številki 485 spisa (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). V kolikor tožnik tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13.12.2006).

1 V primeru, ko sodišče prve stopnje zavrne zahtevek zaradi neutemeljenosti podlage, sodišče druge stopnje pa prvostopenjsko odločitev spremeni z vmesno sodbo o podlagi zahtevka, se prvostopenjske sodbe ne razveljavlja, ampak se zadeva zgolj vrne prvostopenjskemu sodišču zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka v nadaljnji postopek (enako je pod 20. točko obrazložitve sklepa II Ips 64/2019 pojasnilo že revizijsko sodišče). 2 Gre za vrsto odločbe, ki je primerljiva z v teoriji civilnega procesnega prava tako imenovano ″neobstoječo sodbo″. 3 Primerjaj Pravno mnenje, občna seja VSS, 16. 12. 1997, Poročilo VSS 2/97: ″...Nekrivi udeleženec nesreče ima nasproti odgovornim imetnikom motornih vozil položaj, ki mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih četrti odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih obravnava kot ″druge″, torej kot subjekte, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti.″ 4 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 27/2012, II Ips 145/2011, II Ips 45/2011, II Ips 450/2010. 5 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 145/2011 z dne 23. 6. 2011.