Jedro

Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz tega razloga je ostalo v tem delu dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava prava nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi ta pogoj obrazložila, saj je navedla, da tožničinega ravnanja ne more odobravati, saj ji povzroča škodo, predvsem pa je popolnoma porušeno zaupanje v tožnico. Na tožnico se ne more več zanesti, ker pri svojem delu ni ravnala skladno z internimi pravilniki in področnimi predpisi ter ni skrbela za koristi tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2014 kot nezakonita razveljavi ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še traja, zato jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in jo razporediti k opravljanju del in nalog, ki ustrezajo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostmi; da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje, ko ni delala, obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih plač do plačila ter za isto obdobje plačati vse pripadajoče prispevke in davke; tožnici obračunati in izplačati neizplačani del plače za obdobje od 10. 11. 2014 do 13. 12. 2014, v višini polovice njene povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, za isto obdobje plačati vse prispevke in davke in tožnici povrniti njene pravdne stroške, vse v 8 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev te obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Nepravilno je zaključilo, da se je tožena stranka šele po prejemu poročila o pregledu kreditne mape po kreditni pogodbi št. ..., ki ga je izdelala družba A.. d.o.o., seznanila z ravnanjem tožnice v zvezi s to kreditno pogodbo. Za vse okoliščine, ki se nanašajo na kreditno pogodbo z družbo B., d.o.o., je tožena stranka vedela od same odobritve kredita v letu 2008 dalje. Dokumentacija, ki je bila podlaga za odobritev kredita, je bila ves čas shranjena pri toženi stranki in je bila predmet internega preverjanja v letih 2010 in 2011. Gre za zapisnik B. d.o.o. z dne 27. 9. 2009, komunikacijo po elektronski pošti med takratnim predsednikom uprave C.C. in D.D. z dne 7. 11. 2011, komunikacijo med E.E. in F.F. z dne 30. 11. 2011, komunikacijo po elektronski pošti med D.D. in G.G. z dne 15. 12. 2011, pisno obrazložitvijo poteka financiranja podjetja B. d.o.o. v odgovoru zoper prijave banke s strani H.H. ter tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe, ki jo je 16. 5. 2012 vložilo podjetje I. d.o.o. proti J., H.H., K.K., L.L.. Pri presoji pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 30-dnevnega subjektivnega roka je potrebno po stališču pritožbe upoštevati čas, ko je imela uprava tožene stranke prvič realno možnost seznaniti se z očitki zoper tožnico in ukrepati. Poročilo A. d.o.o. je pripravila gospodarska družba in ne javna institucija, tožnica se je z njim seznanila šele po prejemu odgovora na tožbo ter mu je v celoti nasprotovala. Poročilo je bilo pripravljeno enostransko, brez možnosti, da bi lahko tožnica karkoli pojasnila, zaključki iz poročila pa so neresnični in nepravilni.

Nadalje poudarja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje vseh elementov, ki bi jih morala, o čemer sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Očitki v odpovedi so pavšalni, nekonkretizirani in neutemeljeni. Šele v odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da podatki o višini prihodkov družbe B. d.o.o. veljajo za štiri mesece poslovanja (od avgusta do novembra 2007), v znesku 348.598,00 EUR, kar naj bi bilo neresnično, ker je družba B. d.o.o. takšne prihodke imela čez celo leto 2007 in ne le v štirih mesecih. Sodba sodišča prve stopnje se ne ukvarja z vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le z vsebino primera, ki izhaja iz poročila družbe A. d.o.o.. Nadalje tudi navaja, da tožena stranka ni specificirala, katera konkretna določila pogodbe o zaposlitvi in internih pravil naj bi kršila. Naveden je le naziv internega akta tožene stranke, brez razlage, katera pravila in interni akt naj bi torej tožnica kršila. Tudi glede bistvenega znaka kaznivega dejanja, ki ga tožena stranka očita tožnici, izredna odpoved nima obrazložitve. Ker namreč iz izredne odpovedi izhaja, da naj bi imelo ravnanje tožnice zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB1) oziroma zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1-UPB2, bi morala tožena stranka posebej specificirati, kaj je dokaz za tožničin naklep oziroma namen. Dejanje, ki ga tožena stranka očita tožnici, je namreč mogoče storiti le s krivdno obliko naklepa, ki predstavlja tako imenovani subjektivni znak kaznivega dejanja. Če ni dokazov za storilčev naklep, tudi ne gre za navedeno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznega predloga tožnice, da se zaradi objektivnosti od tožene stranke pridobi celotna kreditna mapa za zgoraj navedeno kreditno pogodbo, da bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo o tem, kaj so preiskovalci družbe A. d.o.o. imeli na razpolago ter kaj so upoštevali in kaj ne. Trditev tožene stranke, da naj bi tožnica prikazala napačne podatke družbe B., ni resnična, sodišče prve stopnje pa jo je nekritično povzelo. Tožnica se je v pripravljalni vlogi sklicevala na pogodbo o najemu poslovnih prostorov med lastnikom M. d.d. in najemnikom B. d.o.o., katere predmet je najem gostinskega lokala na naslovu .... S tem je dokazovala, da družba šele od avgusta 2007 obratuje na tej lokaciji in da je bilanca za leto 2007 dejansko bilanca poslovanja za štiri mesece v letu 2007, od avgusta do novembra 2007. Sodišče prve stopnje nadaljnje ugotavlja, da zavarovanja za kreditni posel niso bila prvovrstna. Pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ni ekonomski izvedenec, da bi lahko ocenjevalo, katera zavarovanja so prvovrstna. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ne bi smela komitenta uvrstiti v bonitetno skupino B, oziroma da bi moral biti uvrščen v bonitetno skupino C. Navedenega komitenta je v bonitetno skupino B razvrstila bonitetna analitičarka N.N. in ne tožnica. Tožnica ni bila bonitetni analitik, zato je podatke o poslovanju komitenta dala v obdelavo bonitetni službi, ki je nato samostojno izdelala bonitetno oceno s pomočjo računalniške aplikacije. Sodišče prve stopnje nadalje tudi ni verjelo tožnici, da fizičnih oseb (L.L. in K.K.), ki so bile povezane s pravno osebo B. d.o.o., ni poznala in je ravno zato ravnala nezakonito. Sodba nima razlogov o tem, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je tožnica te osebe poznala in zato ravnala nezakonito. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da naj bi priznala nepravilnosti pri izvedbi zavarovanja pogodbe, saj tožnica tega ni izpovedala. Vinkulacija zavarovalne police za nepremičnino, ki je predmet hipotekarnega zavarovanja, je pomembna le v primeru poškodovanja ali uničenja predmeta zavarovanja, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe tudi zmotno ugotovilo dejstvo, da naj bi šlo pri obravnavanem kreditu za namenska sredstva in naj bi bil kredit porabljen za vse druge namene. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi ravnanja tožnice nastala materialna škoda za 384.218,34 EUR. Ker je bil kreditni posel zavarovan s poroštvom druge gospodarske družbe in s hipoteko, je še odprto vprašanje, ali bo toženi stranki zaradi neizpolnjevanja kreditnih obveznosti s strani družbe B. d.o.o. sploh nastala kakšna škoda, saj tožena stranka vodi izvršbo zoper poroka in zastavitelja.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 14. 11. 2013 na delovnem mestu „209 samostojni komercialist“ v organizacijski enoti 30313, podružnica .... Tožnici je bila dne 27. 11. 2014 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „... samostojni komercialist“, iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013; ZDR-1), ker naj bi kršila 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1, njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika - KZ-1-UPB1 (pravilno KZ-UPB1 - Uradni list RS, št. 95/2004) oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika - KZ-1-UPB2 (Uradni list RS, št. 50/2012). Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da je z namenom, da bi družbi B. d.o.o. pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je leta 2008 v nasprotju z internimi akti delodajalca ter njegovimi koristmi in interesi omogočila družbi B. d.o.o., da ji je tožena stranka dne 14. 7. 2008 izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da družba B. d.o.o. izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti, kar je bilo razvidno iz bilančnih podatkov družbe, s čimer je bila družbi B. d.o.o. pridobljena velika protipravna premoženjska korist v višini najmanj 264.498,50 EUR, hkrati pa toženi stranki povzročena velika premoženjska škoda v višini najmanj 384.218,43 EUR. Iz odpovedi izhaja, da je tožena stranka izplačala družbi B. d.o.o. namenska sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je tožnica vedela, da družba kreditnih sredstev ne bo mogla izplačati, kar je razvidno iz bilančnih podatkov. Tožnici se očita, da je N.N. izročila neresnične finančne podatke o uspešnem poslovanju komitenta, ki jih je potem N.N. na podlagi predloga za razvrstitev komitenta in za določitev zgornje meje zadolževanja v okviru svojih delovnih nalog sestavila, s tem pa je N.N. na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožnica, omogočila, da je zaradi razvrstitve komitenta v višji bonitetni razred B2 o odobritvi naložbe odločala tožnica in O.O., ki pa sta kredit odobrili, čeprav sta vedeli za neresničnost finančnih podatkov poslovanja komitenta in za neupravičeno bonitetno razvrstitev komitenta v višji bonitetni razred. Dne 7. 7. 2008 sta nato tožnica in O.O. v imenu banke s komitentom družbe B. d.o.o. sklenili kreditno pogodbo, s katero je tožena stranka komitentu izplačala 300.000,00 EUR namenskega kratkoročnega kredita za financiranje nakupa trajnih obratnih sredstev - opreme, o kateri toženi stranki sploh niso bili predložene verodostojne listine. Komitentu je bilo omogočeno črpanje 300.000,00 EUR kreditnih sredstev na njegov poslovni račun pri banki, namesto na poslovni račun prodajalke trajnih obratnih sredstev - opreme, to je družbe P. d.o.o.. S tem je bilo komitentu dejansko omogočeno prosto razpolaganje z namenskimi kreditnimi sredstvi, na njeni podlagi pa je delavka nato dne 14. 7. 2008 dala nalog za črpanje kreditov oziroma nalog za nakazilo kreditnih sredstev na poslovni račun kreditojemalke družbe B. d.o.o. 7. Po določbi 1. alineje 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da lahko delavec ali delodajalec odpovesta pogodbo, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka v skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prezrlo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in posledično ni ugotavljalo, ali je bil za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka citiranega člena ZDR-1. Iz tega razloga je ostalo v tem delu dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava prava nepopolno ugotovljeno. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izredni odpovedi obrazložila ta pogoj, saj je navedla, da tožničinega ravnanja ne more odobravati, saj ji povzroča škodo, predvsem pa je popolnoma porušeno zaupanje v tožnico. Na tožnico se ne more več zanesti, ker pri svojem delu ni ravnala skladno z internimi pravilniki in področnimi predpisi ter ni skrbela za koristi tožene stranke. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje torej opredeliti tudi do izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ter presoditi, ali je ta pogoj podan.

9. Ne glede na to, da je izpodbijano sodbo razveljavilo že iz navedenega razloga, pa se je pritožbeno sodišče opredelilo do ostalih pritožbenih navedb, v cilju razjasnitve spornih dejanskih ugotovitev in pravnih stališč sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožba ne strinja, zaradi čimprejšnje rešitve delovnega spora.

10. Ker tožena stranka tožnici očita, da je s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ-UPB1 in po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1- UPB2 (Uradni list RS, št. 50/2012), še ni potekel objektivni rok za podajo odpovedi, saj je v skladu s 3. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 za kaznivo dejanje iz drugega odstavka 244. člena KZ-UPB1 (zloraba položaja ali pravic) oziroma 240. člena KZ-1-UPB2 (zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) dovoljen kazenski pregon dvajset let od storitve kaznivega dejanja, glede na to, da se za očitani kaznivi dejanji sme izreči kazen do osmih let zapora.

11. Nepravilno je stališče pritožbe, da je tožena stranka podala izredno odpoved po poteku subjektivnega, 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je potrebno subjektivni rok šteti od takrat, ko se je tožena stranka seznanila s Poročilom o pregledu kreditne mape po kreditni pogodbi št. ... in izvedenih aktivnostih z dne 28. 10. 2014 gospodarske družbe A. d.o.o., torej ko je prejela navedeno poročilo. Za presojo pravočasnosti odpovedi je bistveno, kdaj se z razlogi za odpoved seznani vodstvo oziroma direktor tožene stranke, oziroma s strani direktorja pooblaščena oseba za vodenje postopka in podajo odpovedi. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da je bilo vodstvu tožene stranke že bistveno pred podajo odpovedi znano, da je kršila svoje pogodbene obveznosti. Iz listinske dokumentacije, na katero se sklicuje tožnica, tak zaključek ne izhaja, saj ni mogoče šteti, da je tožena stranka že pred prejetim poročilom družbe A. d.o.o. poznala okoliščine ravnanja tožnice ob sklepanju kreditne pogodbe z družbo B. d.o.o.. Ta listinska dokumentacija se namreč v ničemer ne nanaša na ravnanje tožnice ob sklepanju kreditne pogodbe z družbo B. d.o.o. v letu 2007. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila dne 3. 11. 2014, ko je prejela poročilo A. d.o.o., ter da je bila izredna odpoved podana v 30-dnevnem subjektivnem roku, saj je bila podana dne 27. 11. 2014. 12. KZ-UPB1 je v 244. členu (zloraba položaja ali pravic) določal, da se kaznuje z zaporom do petih let, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo (kar tožena stranka očita tožnici), se v skladu z drugim odstavkom 244. člena storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let. V skladu s prvim odstavkom 240. člena KZ-1-UPB2 (zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) se z zaporom do petih let kaznuje, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. 13. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja pravočasnosti podane odpovedi upoštevalo navedbe tožene stranke, da je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila znake kaznivega dejanja. Na podlagi takšnega stališča sodišča prve stopnje je sicer dopustno sklepati, da se je sodišče prve stopnje strinjalo s tem, da je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja, ki se ji očita. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da tožena stranka tožnici očita izpolnitev znakov dveh kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ-UPB1 in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1-UPB2, najprej ugotoviti, kateri kazenski zakonik je sploh potrebno uporabiti, saj je KZ-1 pričel veljati 1. 11. 2008. Nato bo moralo, glede na to, kateri kazenski zakonik je treba upoštevati, obrazložiti vse znake kaznivega dejanja, ki se tožnici očita. Kot že navedeno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče glede na doslej izvedene dokaze zaključuje, da je tožnica pri svojem ravnanju ravnala naklepno oziroma namerno, zato je torej izpolnjen ta zakonski znak po kateremkoli od obeh kaznivih dejanj, ki sta relevantni v tej zadevi.

14. Glede na zgoraj naveden opis kršitve, ki jo tožena stranka očitala tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je mogoče ugotoviti, da je tožena stranka v zadostni meri specificirala vse očitke na račun tožnice, zato pritožbeni očitki, da so očitki v odpovedi pavšalni, oziroma da niso v zadostni meri konkretizirani, niso utemeljeni. Bistveno je, da je tožena stranka tožnici očitala, da je v Predlogu za razvrstitev komitenta in za določitev zgornje meje zadolževanja (B4) vedoma vključila neresnične finančne podatke o uspešnejšem poslovanju komitenta - družbe B., ti očitki pa so bili tožnici dokazani v sodnem postopku. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica pri prikazu poslovanja komitenta v letu 2007 neupravičeno upoštevala krajši, štirimesečni čas poslovanja kreditojemalca, zaradi česar so bili mesečni prihodki predstavljeni bistveno več od dejanskih. Zaradi nepravilnih podatkov naj bi povprečni mesečni prihodki B. d.o.o. znašali 87.150,00 EUR, čeprav so dejansko le 29.050,00 EUR. Nenazadnje tudi dejstvo, da je B. d.o.o. poravnala v celoti le prvi obrok kredita, nekaj naslednjih deloma, ostalih pa sploh ne, dokazuje, da B. d.o.o. ni mogla poravnavati svojih obveznosti iz kreditne pogodbe. Tožnici se torej utemeljeno očita, da je namenoma vključila neresnične podatke o uspešnejšem poslovanju komitenta, saj je iz podatkov AJPES-a za kreditojemalca izhajalo, da je takšne poslovne prihodke, kot so prikazani za štirimesečno obdobje, dosegel v skoraj celotnem letu 2007. Ker je tožnica z vnosom neresničnih podatkov dosegla, da je bonitetna analitičarka komitenta uvrstila v bonitetni razred B2, je tožnica lahko skupaj z O.O. sopodpisala kreditno pogodbo, česar tega v skladu z internim pravilnikom tožene stranke o podpisovanju ne bi smela, saj bi moral biti komitent razvrščen v bonitetni razred C. V tem primeru pa tožnica ni pooblaščena za sklepanje kreditne pogodbe s takšnim komitentom. Tudi v tem smislu je mogoče njeno ravnanje razumeti kot obid oziroma kršenje internih pravil tožene stranke o podpisovanju, to je Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju v J. d.d.. Tožnica se zaradi navedenega povsem neutemeljeno sklicuje na to, da ni sama določila bonitete kreditojemalca, temveč je to storila N.N.. Bonitetna ocena je bila namreč določena na podlagi podatka o mesečnem poslovanju kreditojemalca, ki ga je pripravila tožnica. Tožničino ravnanje pa pomeni tudi kršenje določb 33., 34. in 37. člena ZDR-1, kot to izhaja iz odpovedi, saj ni vestno in v skladu z navodili tožene stranke opravljala dela, s svojim ravnanjem pa je toženi stranki povzročila tudi veliko škodo v smislu določbe 3. točke trinajstega odstavka 126. člena KZ-UPB1, ki določa, da se za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost šteje znesek, ki presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo, oziroma v skladu s 3. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1-UPB2, ki določa, da se za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri presega 50.000 eurov, kot se torej tožnici utemeljeno očita v izredni odpovedi pogodb o zaposlitvi. Za odločitev v tem sporu tudi ni bistveno, da je bilo poročilo družbe A. d.o.o. pripravljeno enostransko in da tožnica ni mogla podati pojasnil na ugotovitve, saj lahko pripombe na poročilo oziroma pojasnila poda v sodnem postopku.

15. V zvezi z upoštevanjem časa poslovanja družbe A. d.o.o. v letu 2007 je neutemeljeno sklicevanje tožnice na sklenjeno najemno pogodbo med B. d.o.o. kot najemnikom in družbo M. d.d. kot najemodajalcem. Ker je iz podatkov AJPES razvidno, da je B. d.o.o. poslovala skoraj v celotnem letu 2007, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da B. d.o.o. v letu 2007 ni poslovala le štiri mesece. Tožnica pri sklepanju kreditne pogodbe tudi ni upoštevala, da od novembra 2007 B. d.o.o. ni poslovala zaradi požara oziroma da zaradi obnove gostinskega lokala ni poslovala do 15. 6. 2008. Iz pogodbe o najemu, na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da je bila pred tem sklenjena najemna pogodba z družbo R. d.o.o., ki je že 1. 5. 2007 obvestila najemodajalca, da prenaša vse pravice in obveznosti iz navedene pogodbe na družbo B. d.o.o., torej je že v tem delu nepravilno stališče tožnice, da naj bi B. d.o.o. poslovala na naslovu le štiri mesece.

16. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica poznala fizične osebe, ki so bile povezane z družbo B. d.o.o., saj je v imenu pravne osebe komunicirala z nekom, ki formalno še sploh ni bil lastnik oziroma direktor. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnica ni poskrbela, da bi bila zastavljena nepremičnina zavarovana tako, kot to zahteva točka 7.4.5. Priročnika za zavarovanje naložb, niti ni pridobila zavarovalne police zastavljene nepremičnine, vinkulirane v korist tožene stranke, kar bi morala storiti v skladu s 4. členom pogodbe o zastavitvi nepremičnine. Tožnica je torej podala nalog za črpanje kredita v nasprotju z internimi pravili o zavarovanju kredita, saj tožena stranka pred črpanjem kredita ni prejela vsej jamstev. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija pomen nepridobljene vinkulirane zavarovalne police za nepremičnino, ki je predmet hipotekarnega zavarovanja. Prav zaradi možnosti poškodovanja ali uničenja predmeta zavarovanja se zahteva vinkulacija v korist kreditodajalca (tožene stranke), zato je mogoče le srečnemu naključju pripisati, da do poškodovanja ali uničenja predmeta zavarovanja ni prišlo, saj v takem primeru zavarovalna vsota po polici ne bi bila izplačana toženi stranki kot kreditodajalcu. Tožnica torej pomen neupoštevanja internega pravila o pridobitvi vinkulacije zavarovalne police neutemeljeno zmanjšuje s tem, da do zavarovalnega primera ni prišlo.

17. Tožnica bi tudi morala v skladu s točko 17.2 Meril in postopkov za odobravanje naložb J. spremljati naložbo glede črpanja namenske porabe, pokrite z zavarovanjem, kar za tožnico ni mogoče ugotoviti, da bi to storila. To je storila pozneje, kot je bilo to pričakovati od skrbnika tega komitenta. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti celotno kreditno mapo oz. celotno dokumentacijo, ki jo ima tožena stranka v zvezi z odobritvijo spornega kredita. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja to ni potrebno, tožnica pa tudi ne pove, na podlagi katere listine bi lahko sodišče prve stopnje sprejelo drugačno dokazno oceno. Bistveno je namreč, da je tožnica s predložitvijo nepravilnih poslovnih podatkov o B. d.o.o. dosegla njeno razvrstitev v višji bonitetni razred, glede tega pa so v sodnem spisu vse relevantne listine.

18. Tožnica tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da je šlo za namenski kredit in da bi morala biti sredstva nakazana prodajalcu osnovnih sredstev. Iz kreditne pogodbe nedvoumno izhaja, da gre za namenski kredit, odobren izključno za nakup opreme in da kreditojemalec pri tovrstnih kreditih ne razpolaga prosto razpolaga s sredstvi, ki so odobreni. V predlogu za odobritev naložbe je tožnica namreč navedla, na kar utemeljeno opozarja odgovor na pritožbo, da družba B. d.o.o. kreditna sredstva potrebuje za odkup opreme v gostinskem lokalu, katerega je imela v najemu. Zato bi morala tožnica pri izplačilu sredstev vsebinsko spremljati naložbo in preverjati, ali so bila sredstva porabljena namensko.

19. Neutemeljeno je tudi izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zaradi ravnanja tožnice toženi stranki nastala škoda v višini 384.218,43 EUR. Za presojo, ali je toženi stranki nastala škoda v navedeni višini, ni bistveno, ali bo toženi stranki v prihodnosti uspelo na podlagi izvršilnih postopkov izterjati od poroka in zastavitelja znesek, ki ga družba B., ki je bila že izbrisana iz sodnega registra, ni vrnila v skladu s kreditno pogodbo, temveč da je zaradi tožnice v čas podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposliti nastala takšna škoda.

20. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem, ko je namenoma uporabila nepravilne podatke o poslovanju B. d.o.o., ko je odobrila izplačilo, ne da bi pridobila vsa potrebna zavarovanja in ko pri odobriti izplačila ni upoštevala, da gre za namenski kredit, ravnala namenoma v smislu znaka kaznivega dejanja, ki se ji očita, s tem pa je družbi B. d.o.o. zagotovila veliko premoženjsko korist, zaradi česar je nastala toženi stranki velika premoženjska škoda.

21. Glede na navedeno bo torej moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju izhajati iz sicer že zavzetega pravilnega stališča, da je bila izredna odpoved podana pravočasno ter upoštevati tudi ostala stališča, ki jih je v tem sklepu zavzelo pritožbeno sodišče. V ponovljenem postopku bo moralo ponovno presoditi, ali je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita (tudi glede na pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki ga v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo) in svoje ugotovitve ustrezno obrazložiti.

22. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

23. Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Zato se je pritožbeno sodišče odločilo, da ne opravi glavne obravnave in ne dopolnjuje dokaznega postopka, temveč zadevo v skladu s 355. členom ZPP vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni namen določbe 355. člena ZPP, da se pred pritožbenem sodišču izvaja dokazni postopek, ki se ni izvedel pred sodiščem prve stopnje, temveč le, da se odpravijo pomanjkljivosti. Z odločitvijo pritožbenega sodišča bi se strankam tudi odvzela ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

24. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).