Jedro

Čeprav storilcu prekrška opis dejanskega stanja ni bil vročen, iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil storilec z ugotovljenim dejanskim stanjem (kakršno je povzeto v opisu) v celoti seznanjen in se o njem tudi izjavil, zato bistvena kršitev določb postopka po drugi alineji 62. člena ZP-1 ni podana.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Veterinarska uprava Republike Slovenije, je zaradi prekrška po 39. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) storilcu S. T. izrekel globo 500,00 EUR.

Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo storilca za sodno varstvo zavrnilo ter mu naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, ki navaja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), 65. člena ZP-1 in 66. člena ZP-1 in zatrjuje, da so kršena pravila procesnega prava v zvezi s vprašanjem določljivosti opisa prekrška (vključno s krajem, časom, načinom in pravno opredelitvijo), možnostjo izjave o prekršku in pravilnim vročanjem plačilnega naloga. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani plačilni nalog in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku, ki se v odgovoru na zahtevo strinja s stališčem vrhovne državne tožilke.

B.

4. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ odločil s plačilnim nalogom, ki velja kot pisna odločba o prekršku, z obvezno minimalno vsebino določeno v drugem odstavku 57. člena ZP-1. Ker zakon za vsebino plačilnega naloga ne zahteva ne konkretnega opisa prekrška ne obrazložitve, se (praviloma) izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška ter hkrati predstavi storjeni prekršek in dokaze (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Če pa kršitelju, iz različnih razlogov, plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška, se mu vroči po pošti, po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku. Na takšen način je bil vročen storilcu tudi v konkretnem primeru, pri čemer pa iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi mu bil skupaj s plačilnim nalogom po pošti poslan tudi dopis z opisom dejanskega stanja in z navedbo dokazov (peti odstavek 57. člena ZP-1).

5. Skopo določena vsebina plačilnega naloga v enostavnih zadevah omogoča hitro in ekonomično odločanje "takoj na kraju prekrška," po drugi strani pa ovira naknadno preverjanje dejanske in pravne pravilnosti odločitve v postopku s pravnim sredstvom, to je z zahtevo za sodno varstvo. V skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 je zato, po podatkih spisovnega gradiva, prekrškovni organ tudi v konkretnem primeru, pristojnemu sodišču poslano zahtevo za sodno varstvo s plačilnim nalogom, kasneje (na zahtevo sodišča) dopolnil še opisom dejanskega stanja (št. 06172-1916/2009-11 z dne 18. 4. 2011). Glede na podatke spisa tudi ta dokumentacija storilcu S. T. ni bila vročena.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri presoji utemeljenosti zahteve za sodno varstvo, glede na njeno vsebino, skladno z določilom četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dokazni postopek dopolnilo po pravilih, ki veljajo za redni sodni postopek, zaslišalo več prič in zaključilo, da je storilec 11. 6. 2010 ob 10.55 uri na Veterinarsko upravo RS podal lažno prijavo, da S. V. izvaja zakole kozličkov za javno prodajo brez veterinarsko-sanitarnega pregleda. Pri čemer pa storilcu, iz razlogov obrazloženih v nadaljevanju, po presoji Vrhovnega sodišča ni bila kršena pravica do izjave.(1)

7. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil storilec, z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakršno je povzeto v opisu, v celoti seznanjen in se o njem tudi izjavil. Že v zahtevi za sodno varstvo je namreč vsebinsko izpodbijal plačilni nalog s trditvami, da je videl, kako sosed S. V. kolje kozje mladiče, ki jih nato proda na črno, saj je tistega dne, od daleč, vendar zanesljivo videl, da je sosed zaklal ter očistil mladiča, drobovje vrgel stran, zatem pa se je pripeljal avtomobil znamke Berlingo, očitno kupec. Iz spisovnega gradiva izhaja tudi, da je sodišče storilca (in njegovega zagovornika) vabilo na naroke, na katerih so se izvajali dokazi, da sta bila pri izvajanju dokazov z zaslišanjem prič na narokih dne 4. 10. 2011, 2. 11. 2011 in 21. 11. 2011 vedno prisotna oba in da sta tudi aktivno sodelovala pri razjasnjevanju dejanskega stanja s postavljanjem vprašanj pričam in dajanjem predlogov sodišču. Nenazadnje pa sta imela oba, ves čas postopka, pravico pregledati spis (102. člen ZP-1), v katerem se je nahajala manjkajoča dokumentacija. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po drugi alineji 62. člena ZP-1 zato ni podana.(2) C.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

Op. št. (1): Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 pojasnilo, da je bistvena vsebina jamstva enakega varstva pravic, ki se mora posamezniku zagotavljati tudi v prekrškovnem postopku to, da posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja.

Op. št. (2): Tako tudi v sklepu IV Ips 120/2008 z dne 24. 2. 2009 in sodbi IV Ips 44/2011 z dne 21. 6. 2011.