Jedro

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS. Tožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, saj se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si tožnik svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem bi bila kršena tožnikova pravica do sodnega varstva. Poleg tega odlog izvršitve izpodbijanega sklepa po presoji sodišča tudi ne nasprotuje javni koristi. Zato je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-180/2010/72 (1312-04) z dne 12. 8. 2014 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo proti sklepu Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-180/2010/72 (1312-04) z dne 12. 8. 2014, s katerim je tožena stranka zavrgla drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite tožnika v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek. Hkrati vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, naj se izvršitev sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločitve o tožbi zoper izpodbijani akt. V zahtevi za izdajo začasne odredbe se sklicuje na stališče vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. Up 63/2011, kjer je sodišče zavzelo stališče, da zadržanje tovrstnih odločitev zavezuje toženo stranko že po naravi stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, če je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) določeno, da ima suspenzivni učinek. Če bi tožnik v upravnem sporu uspel in bi bil izpodbijani sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zahteva ne bi mogla reševati v Sloveniji, saj se tožnik tu ne bi več nahajal. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le po pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi kršila tožnikovo pravico do sodnega varstva in do pravnega sredstva, s tem pa je podana pravno relevantna težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožena stranka je na zahtevo za izdajo začasne odredbe odgovorila, da se strinja z začasno odredbo, ki bi odložila izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočno končanega postopka.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani akt že z dnem svoje izdaje postal izvršljiv. Iz četrtega odstavka 74. člena ZMZ namreč izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Torej tudi tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odlog izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.