Jedro

Bolečina je subjektivna kategorija, vendar izvedensko mnenje služi ne le objektivizaciji obsega škode, ampak tudi preveritvi verodostojnosti oškodovančevih trditev in izpovedbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.610,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2015 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti navedeni sodbi (v zavrnilnem delu) se je pravočasno pritožil tožnik, ki najprej izpostavlja procesno kršitev zaradi neimenovanja novega izvedenca medicinske stroke. Tožnik je izvedenskemu mnenju oporekal, ker v določenih delih ni bilo obrazloženo, določeni zaključki pa so temeljili na posploševanju in zaključku izvedenca, ki tožniku glede bodočih bolečin enostavno ne verjame, kar ne zadosti zahtevanim standardom obrazloženosti izvedenskega mnenja. Ne gre torej za nestrinjanje tožnika z izvedenskim mnenjem, ampak za pomanjkljivosti, ki jih ni odpravila niti dopolnitev izvedenskega mnenja. Z zavrnitvijo izvedbe dokaza z imenovanjem novega izvedenca medicinske stroke je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku oziroma pravica do kontradiktornega postopka. Ne glede na navedeno pa že zaključek izvedenskega mnenja, da sta prisotna slabši stisk leve roke in slabši levi stisk pesti v levi roki, daje podlago za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče tej ugotovitvi izvedenca medicinske stroke ni dalo ustrezne teže, poleg tega pa iz sodne prakse oziroma primerljivih primerov izhaja, da so bile dosojene skupno bistveno višje odškodnine.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče mora v skladu z 254. členom ZPP ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo nadaljnje dokazovanje z izvedencem. Izvedensko mnenje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami tako, da bi nastal upravičen dvom o njegovi pravilnosti.

7. Ni res, da izvedenec preprosto ni verjel tožniku. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je bolečina subjektivna kategorija, vendar izvedensko mnenje služi ne le objektivizaciji obsega škode, ampak tudi preveritvi verodostojnosti oškodovančevih trditev in izpovedbe. Glede na vrsto zloma (podpokostničen zlom končnega dela leve koželjnice, brez premika odlomkov), ki se je v nadaljevanju izkazal kot dobro celjen, je izvedenec na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj s tovrstnimi poškodbami tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil1, zakaj ni verjetno, da bi tožnik še vedno trpel bolečine. Natančno je pojasnil, kako se zlomi otroškega skeleta ločijo od zlomov pri odraslem skeletu (list. št. 25) in zakaj so konzervativni načini zdravljenja zlomov z imobilizacijo uspešnejši, zlasti v primerih (kot je obravnavan), ko je pokostnica nepoškodovana.

8. Enako velja za zatrjevano zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da tožnik po obravnavani poškodbi nima trajnih posledic, ki bi lahko vplivale na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ugotovljeno je bilo, da je zlom zaraščen in mesto zloma neboleče, ligamentarni aparat je bil čvrst, ni bilo mišične atrofije in nevrocirkulatornih izpadov. Tudi gibljivost v obeh zapestjih je bila v vseh smereh normalna. Nova kostnina je enakovredna normalni kosti. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju izvedenca, da tožnik nima trajnih posledic. Logičen in prepričljiv je zaključek izvedenca, da slabši stisk levice še ne pomeni, da obstajajo trajne posledice, ker vsak preiskovanec prikaže moč kakršno sam želi, in tega ni mogoče objektivno preveriti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila v primerljivih primerih dosojena bistveno višja skupna odškodnina. Pritožba se sklicuje na judikate, ki z obravnavano zadevo pravzaprav v ničemer niso primerljivi. V zadevi II Ips 739/2006 je bilo osem povprečnih plač prisojenih za rano na levi nadlahti, vendar je bila priznana odškodnina tudi za skaženost, funkcijska sposobnost roke pa je bila omejena, tožnik je bil delovno manj sposoben oziroma splošna življenjska aktivnost je bila zmanjšana za 15 %. Tudi v zadevi II Ips 304/2007 je bila prisojena odškodnina za skaženost, poleg tega pa še za številne nevšečnosti, in sicer operativni poseg, nošenje Schantzove opornica, štiri mesece in pol mavčne imobilizacije ter mesec in pol rehabilitacije v zdravilišču. V zadevi II Ips 764/2008 je šlo za več poškodb, in sicer zlom prsnice, zlom desne ključnice, zlom desne koželjnice, zlom osnovnega členka palca leve roke. Potreben je bil tudi operativni poseg, imobilizacija palca, tožnik je bil v bolniškem staležu sedem mesecev in ima zavrto gibljivost v predelu vratu in rame.

10. Tožnik je 2. 5. 2015 utrpel podpokostničen zlom končnega dela leve koželjnice, brez premika odlomkov. Hude bolečine so trajale 3 dni, srednje hude kumulativno 10-14 dni, zmerne pa ves čas zdravljenja (do 7. 7. 2015), najdlje pa še en mesec po zaključku. Ugotovljene so bile naslednje nevšečnosti: pregled, nameščanje in odvzem mavca, dva pregleda v kirurški ambulanti, štirje pregledi pri osebni zdravnici, 6 krat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, tri tedne imobilizacije v mavcu, 6 fizikalnih terapij in jemanje analgetika. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti odškodnina v znesku 2.800,00 EUR primerna (179. člen Obligacijskega zakonika). Enako velja za skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki upoštevajoč še 800,00 EUR odškodnine za strah, znaša 3.600,00 EUR.

11. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Izvedenec je v pisni dopolnitvi mnenja poudaril, da kljub dolgoletnim izkušnjam ne pozna niti enega primera, ko bi otrok pri takšni obliki zloma še dve leti po odstranitvi mavca čutil bolečine pri obremenjevanju roke in spremembi vremena.