Jedro

Kadar se posamezni zahtevki v premoženjskem sporu nanašajo na isto dejansko in pravno podlago, je dovoljenost revizije mogoče presojati po seštevku zneskov v zahtevkih, v nasprotnem primeru pa je dovoljenost revizije mogoče presojati le po posameznih zneskih.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je od tožene stranke s tožbo zahteval plačilo zneska 865.000 SIT iz naslova odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi njene kršitve pogodbene dolžnosti, preostanek do zneska 1.446.047 SIT pa se nanaša na stroške postopka, nastale zaradi neuspešne tožbe proti komisijski prodajalni. Sodišče prve stopnje je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je najel kredit za nakup avtomobila za ceno 697.500 SIT, skupaj s komisijskimi stroški pa so njegovi izdatki za nabavo avtomobila predstavljali znesek 865.000 SIT. Dejstvo je, da toženka kljub pogodbeni obveznosti avtomobila tožniku ni izročila. Bila je torej neopravičeno obogatena, tožnik pa za vtoževane zneske prikrajšan.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, jo je v premoženjskih sporih, kakršen je obravnavani, dovoljeno vložiti, če vrednost izpodbijanega dela te sodbe presega 1.000.000 SIT. Tožbeni zahtevek, o katerem je v celoti odločeno, sicer predstavlja znesek 1.446.047 SIT, kar presega v drugem odstavku 367. člena ZPP predpisano mejo za vložitev revizije. Vendar pa je tožbeni zahtevek, kakor ga je tožeča stranka postavila, sestavljen iz štirih zneskov, ki predstavljajo samostojne zahtevke. Tako tožnik od toženke uveljavlja plačilo zneska 865.000 SIT iz naslova neopravičene obogatitve, preostali znesek do seštevka 1.446.047 SIT pa temelji na tožnikovem prikrajšanju, ker se je zaradi iste stvari neuspešno pravdal s komisionarjem, ki je posredoval pri nakupu spornega avtomobila. Gre za pravdne stroške v zneskih 201.150 SIT, 300.894 SIT in 79.003 SIT, kolikor je moral poravnati zaradi izgubljene pravde.

Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta je glede na opisano potrebno uporabiti tudi določbo 41. člena ZPP. Seštevek vtoževanih zneskov bi namreč po prvem odstavku navedene zakonske določbe mogel predstavljati podlago za uporabo določbe drugega odstavka 367. člena ZPP le tedaj, če bi se posamezni zahtevki opirali na isto dejansko in pravno podlago. Pravna in dejanska narava zahtevkov za plačilo zneska 865.000 SIT in plačilo preostalih zneskov do skupno vtoževanih 1.446.047 SIT pa je različna. Medtem, ko je prvi del zahtevka povračilne narave in temelji na določbah ZOR o neopravičeni pridobitvi (210. člen), pa je v preostalem delu zahtevana povrnitev škode, nastale tožniku zaradi pravde proti komisionarju, ki je bila zanj neuspešno končana. Oba dela tožbenega zahtevka imata tako različno dejansko in pravno podlago, in terjata različno obravnavo ter različno pravno presojo. Zato je treba uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, po kateri je, zaradi različne podlage zahtevkov v tožbi, treba upoštevati vrednost vsakega posameznega zahtevka. To pa pripelje do ugotovitve, da določba drugega odstavka 367. člena ZPP ne dopušča dovoljenosti revizije.

Nedovoljeno revizijo je po povedanem revizijsko sodišče zavrglo po določbi 377. člena ZPP.