Jedro

Ker je tožena stranka, kljub preklicu prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996, tudi v zadnjem sporu vztrajala, da je tožnici delovno razmerje prenehalo in tožnice po 14.4.1996 ni izrecno pozvala na delo, ji po tem datumu ni mogla očitati neupravičenih izostankov, ne glede na to, da si je tožnica zagotovila pravice pri zavodu za zaposlovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka, pravnomočno končanega v tej zadevi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 659/99-2, z dne 16.11.2000, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 350/98, z dne 6.1.1999. Štelo je, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožena stranka uspela pridobiti po izdaji pravnomočne sodbe in na podlagi katere je tožnica od 2.2.1996 dalje do svoje upokojitve uveljavljala pravice za čas brezposelnosti pri pristojni enoti Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, ni nov dokaz, na podlagi katerega bi lahko bila izdana za toženo stranko v tem sporu ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz uporabljen že v prejšnjem postopku. Ker tožnici v nobenem primeru ni prenehalo delovno razmerje na podlagi te fiktivne pogodbe, po mnenju sodišča le-ta na delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni vplivala. Zato je sodišče štelo, da uveljavljani obnovitveni razlog niti po 6. točki in niti po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) ni podan.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pri tem je poudarilo, da uporaba fiktivne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, na katero se v predlogu za obnovo sklicuje tožena stranka, lahko pomeni nepošteno uveljavljanje pravic za primer začasne brezposelnosti, ne more pa vplivati na delovnopravno razmerje med tožečo in toženo stranko.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in se v njej formalno sklicuje na revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizije dejansko le ponavlja trditve, da v obnovi predloženi novi dokaz izkazuje, da se tožnica ni bila pripravljena vrniti na delo k toženi stranki in ji je zato na podlagi v tem sporu izpodbijanih sklepov delovno razmerje zakonito prenehalo. Sodišči prve in druge stopnje sta zato zmotno presodili, da na podlagi novih dokazov zanjo ne bi bila izdana ugodnejša odločba.

Revizija je bila v skladu 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, pod pogoji iz 384. člena ZPP pa tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V skladu s 1. odstavkom 370. člena ZPP se revizija lahko vloži zaradi nekaterih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, zaradi bistvenih kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti.

Zoper zavrnilni sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo postopka je v okviru določb 384. člena ZPP revizija dovoljena le glede presoje utemeljenosti razlogov za obnovo postopka.

Tožena stranka v reviziji izrecno ne navaja in ne utemelji nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Z vztrajanjem, da bi moralo sodišče v obnovi postopka uveljavljani novi dokaz šteti za obnovitveni razlog, češ da bi bila zaradi njega lahko izdana za toženo stranko ugodnejša odločba, tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določbe 10. točke 394. člena ZPP, kar bi lahko bil revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP.

Glede pomena novega dokaza oziroma dejstva uporabe fiktivne pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas v postopku pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje revizijsko sodišče soglaša z zaključki nižjih sodišč, da to dejstvo oziroma pogodba o zaposlitvi za določen čas ni v nobeni neposredni vzročni zvezi z zakonitostjo ali nezakonitostjo spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi tega dejstva oziroma dokaza za toženo stranko ne bi bila izdana ugodnejša odločba v tej zadevi. Pri tem je že sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na razmerja med strankama v sporu v času od 1.2.1996 dalje, ko je bil tožnici izdan prvi sklep o prenehanju delovnega razmerja, dne 12.3.1996 potrjen tudi na nadzornem svetu tožene stranke. Nadzorni svet je potem dne 9.4.1996 preklical le prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1994. Ne glede na preklic navedenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil tožnici vročen 14.4.1996, je tožena stranka v sodnem sporu v zadevi III Pd 165/96 še naprej vztrajala pri prenehanju delovnega razmerja tožnice s 1.2.1996 in tožnice po 14.4.1996 ni izrecno pozvala na delo. Ob teh v postopku ugotovljenih dejstvih tožena stranka ne bi mogla izkazati, da je tožnica po 15.4.1996 izostajala z dela brez upravičenih razlogov, ne glede na tožničino ravnanje v postopku pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in uporabo fiktivne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v tem postopku.

Glede na povedano revizijsko sodišče ugotavlja, da pri izdaji izpodbijanega sklepa niso bile kršene določbe člena 394, točka 10 ZPP. Kolikor pomeni presoja pomena v predlogu za obnovo navedenega novega dejstva oziroma novega dokaza za odločanje o tem sporu tudi uporabo materialnega prava, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo s tega vidika pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je revizijsko sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.