Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, saj toženka tudi v ponovnem postopku ni zadostila predpisanemu standardu glede presoje izvedenih dokazov oziroma obrazložitve te presoje v izpodbijani odločbi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Komisije RS za varstvo pacientovih pravic, št. 021-32/2017-39 z dne 13. 11. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija RS za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju: toženka) pod 1. točko izreka tožnici kot izvajalki zdravstvenih storitev naložila, da na podlagi 1. alineje drugega odstavka 78. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP) izda popravek ambulantnega izvida mladoletne A.A. z dne 6. 7. 2016 tako, da odpravi zapis v zaključku v delu, ki se nanaša na odklonitev hospitalizacije in se glasi: "za kar bi bila potrebna hospitalizacija, ki pa jo mama odklanja", ter v roku 15 dni od prejema odločbe popravek zapisa posreduje toženki in vlagateljici (to je B.B., materi in zakoniti zastopnici mld. A.A.); pod 2. točko izreka je tožnici naložila, da izvede ustrezne ukrepe - navodila - s katerimi bo zagotovila pravočasno izdajanje izvidov ter o izvedbi poroča toženki v 30 dneh od prejema odločbe; pod 3. točko izreka pa je tožnici naložila, da v 15 dneh po prejemu odločbe povrne potne stroške vlagateljice B.B. za prihode na obravnave in pripravljalne naroke dne 22. 5. 2017, 20. 6. 2017 in 6. 11. 2019 v skupnem znesku 72,52 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v obravnavani zadevi toženka 22. 9. 2017 izdala sklep, s katerim je tožnici naložila, da odpravi ugotovljene nepravilnosti v zapisniku - odpustnem pismu z dne 19. 11. 2016, ki se nanaša na mld. pacientko A.A., rojeno 4. 1. 2016, in sicer tako, da ga dopolni z navedbo, da mati mld. A.A. ni zavrnila bolnišničnega zdravljenja v juniju 2016, in se ji pisno opraviči za nastale nepravilnosti; da sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev kršenja pravic pacientov v prihodnje in o njih poroča toženki ter da povrne potne stroške vlagateljice v višini 50,88 EUR. Po tožničini tožbi je to sodišče s sodbo, št. III U 227/2017-17 z dne 21. 3. 2019, navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V tem je toženka sklicala ponovno obravnavo, da se senat z novo predsednico seznani z zadevo. Na obravnavi 6. 11. 2019 je vlagateljica vztrajala na popravku izvida, odpustnega pisma z dne 6. 7. 2016 oziroma enakega odpustnega pisma, izpisanega 15. 11. 2016, v delu, kjer je zapisano “za kar bi bila potrebna hospitalizacija, ki pa jo mama odklanja“, zaradi česar je imela takrat težave s Centrom za socialno delo (v nadaljevanju: CSD). Tožnica je vztrajala, da se izvidi za nazaj ne morejo popravljati in da je z izpovedbami prič izkazano, da je vlagateljica odklonila bolnišnično zdravljenje. Senat toženke je preučil dokumente v spisu in prebral izpovedbe prič; tako je vpogledal naslednje listine: zahtevek zastopnika pacientovih pravic za pojasnila z dne 10. 1. 2017, tožničino opredelitev do zahtevka z dne 17. 1. 2017, končni izvid laboratorija z dne 8. 6. 2016, izvid laboratorija z dne 13. 6. 2016, zapisnik o prvi ustni obravnavi z dne 7. 2. 2017, tožničin odgovor na zahtevo za drugo obravnavo z dne 4. 4. 2017, zapisnik pripravljalnega naroka z dne 22. 5. 2017, zapisnik o senatni obravnavi z dne 20. 6. 2017, kjer so bile zaslišane priče C.C., stara mati mld. A.A., ter zdravniki D.D., E.E., F.F. in G.G., tožničino stališče z dne 26. 6. 2017, odpustno pismo z dne 19. 11. 2016, ambulantni izvid z dne 6. 7. 2016, ki se nanaša na pregled dne 8. 6. 2016, in isti izpis z datumom 15. 11. 2016 ter zapisnika senatnih obravnav z dne 12. 9. 2019 in 6. 11. 2019. 3. Kot je navedeno v nadaljevanju obrazložitve, je senat upošteval interes vlagateljice, da ambulantni izvid uskladi z dejanskim stanjem, ki ga je na podlagi izvedenih dokazov ugotovila tudi toženka. Vlagateljica kljub več telefonskim klicem ni dobila izvidov, ki ji niso bili poslani niti po pošti, prav tako ni bil podan resen predlog, da hospitalizira hčerko. Izvidi so z Mikrobiološkega inštituta prišli šele čez štiri dni, zato je več kot jasno, da bi bilo bolnišnično zdravljenje čez konec tedna brez potrebe, saj še ne bi imeli izvidov, ki bi točno konkretizirali, katero bakterijo ima deklica. Vlagateljica z njo prebiva dobrih pet kilometrov od bolnišnice in bi se lahko tam v primeru poslabšanja brez težav zglasila. Pediatrinja deklice D.D. je povedala, da vlagateljica s hčerko redno prihaja na preglede, kontrole in v posvetovalnico, da je skrbna mati in da poroča o bolnišničnih izvidih. Glede zadevnega dogodka se je spomnila, da je spraševala, ali je morebiti pediatrinja prejela izvid preiskave hčerkinega urina, ki pa ga v kartoteki ni bilo. Tudi pričanja in odpustno pismo s hospitalizacije od 16. do 19. 11. 2016 izkazujejo, da je vlagateljica skrbna mati, ki sodeluje z zdravniki in se ravna po navodilih, ter da ni imela razloga, da bi v primeru hčerkinega resnega zdravstvenega stanja zavrnila hospitalizacijo, če bi ji bila ta ponujena in bi bili podani razlogi zanjo. Iz izvida z dne 8. 6. 2016 (sreda) izhaja, da je bila pacientka ob pregledu v primernem zdravstvenem stanju, telesna temperatura ni presegala 38,5 -C. Po mnenju toženke takšno stanje pri šestmesečnem otroku ni pomenilo nujnega sprejema v bolnišnično zdravljenje. Verjetno je sicer, da je bilo takšno zdravljenje omenjeno, ne pa kot nujno predlagano in s strani matere zavrnjeno, saj dekličino stanje ni bilo ogrožajoče. Tudi specializantka G.G. je na obravnavi 20. 6. 2017 izpovedala, da vlagateljica in njena mati nista želeli, da ostane v bolnišnici, dokler se ne določi, kaj je. Prvi izvid hitrega testa ni kazal posebnosti. Takšen pogovor in posvetovanje specializantke z zdravnico E.E. ne more pomeniti odklonitve hospitalizacije, vlagateljici tudi niso ponudili kakršnekoli izjave v podpis, niti po mnenju toženke o tem niso veliko razpravljali ali se pregovarjali. Toženka verjame izpovedbi zdravnika F.F., da je vlagateljica v četrtek, 9. 6. 2016, ko je klicala po telefonu, zavrnila hospitalizacijo čez vikend, saj izvidi, ki bi potrjevali nujnost le-te, še niso bili izdelani (vzorec je bil v laboratorij sprejet 9. 6. 2016, izvid pa izdelan 13. 6. 2016), zdravstveno stanje pa se ni posebej spremenilo in dejanskih razlogov za sprejem v bolnišnico, razen iz previdnosti, ni bilo. Toženka je prepričana, da bi se vlagateljica odzvala oziroma sama deklico nemudoma peljala v bolnišnico, če bi ji bilo slabše, ne glede na rezultat izvida, ki ga ni prejela. Ker je bil ambulantni izvid napisan čez mesec dni, toženka sklepa, da se je takrat vanj vključila vsebina telefonskega pogovora, ko vlagateljica ni videla smisla v hospitalizaciji preko vikenda. Ta stavek o odklonitvi hospitalizacije pa je, očitno zaradi pošiljanja izvida na drug naslov, pripeljal do anonimne prijave na CSD zaradi zanemarjanja otroka.

4. Kot pojasni toženka, je vlagateljica od sprejemne zdravnice E.E. želela pojasnilo glede zapisa in popravek izvida, na kar pa zdravnica ni pristala, niti vlagateljica izvidov ni prejela. Na podlagi navedenega, da sta vlagateljica in njena mati trdno na stališču, da bolnišnično zdravljenje ni bilo odklonjeno, da je vlagateljica osebni pediatrinji znana kot skrbna, ki ne odklanja zdravljenja, in da je novembra 2016 brez ugovorov pristala na hospitalizacijo hčerke, toženka zaključi, da je treba sporni stavek iz ambulantnega izvida popraviti tako, da ne bo več vplival na mnenje CSD glede ustreznosti skrbi za otroka. Kot nadaljuje toženka, je že prvič ugotovila kar nekaj pomanjkljivosti, sploh glede prijavljanja v računalniški sistem in ažurnega pisanja ter posredovanja izvidov. Nedopustno je, da se ti pišejo mesec dni za nazaj, ker ni pristojne zdravnice, dejansko pa je pregled opravljala specializantka, ter bi izvid lahko podpisal tisti, ki jo nadomešča in ima naziv specialista. Po mnenju toženke bi več odtehtal podpis tretjega specialista pediatra, ki bi ga specializantka seznanila z zadevo in bi bil izdan takoj, kot pa podpis E.E., ko se je vrnila z bolniškega staleža in izpisala izvid za nazaj. Toženka je zato tožnici, kot navede, ponovno naložila odpravo zapisa v ambulantnem izvidu pregleda z dne 8. 6. 2019. Da ne bo poseganja za nazaj, predlaga izdajo pisnega popravka, v katerem bo navedeno, da se na podlagi odločbe toženke ne upošteva stavek "za kar bi bila potrebna hospitalizacija, ki pa jo mama odklanja" ter da lahko pisni popravek v povezavi z izvidom vlagateljica uporabi za potrebe dokazovanja ustrezne skrbi za otroka pri CSD. Zaradi zamude pri izdaji izvida in pošiljanju brez podatkov, komu in kdaj je bil poslan, je tožnici naloženo tudi, da izvede ustrezne ukrepe - navodila, s katerimi bo zagotovila pravočasno izdajanje izvidov ter o izvedbi poroča toženki v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe. Sklepno toženka obrazlaga, da je, ker je bilo zahtevi za drugo obravnavo kot utemeljeni ugodeno, tožnica vlagateljici dolžna povrniti potne stroške v skupnem znesku 72,52 EUR, in to najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe.

5. Tožnica navedeno odločbo toženke izpodbija s tožbo v upravnem sporu, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napravljenega napačnega sklepa o njem. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da tožnici povrne vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi ugovarja, da iz obrazložitve odločbe ni mogoče razbrati, katere dokaze je toženka štela kot relevantne za sprejem svojih zaključkov; obrazložitev je pavšalna in temelji izključno na enostranskih izjavah vlagateljice ter mnenjih in sklepanjih toženke, ki določenih dokazov, kot so izpovedbe pri tožnici zaposlenih zdravnikov, ni upoštevala. Namen, ki ga je zasledovala, ni predmet zadevnega postopka. Toženka se je oddaljila od bistva zadeve, to je ugotavljanja, ali je podana kršitev pacientovih pravic in katerih. Pri presoji se je spustila na strokovno medicinsko področje, za kar ni pristojna in ne strokovno usposobljena. S podajanjem zaključkov o zdravstvenem stanju pacientke ter (ne)potrebnosti in (ne)nujnosti hospitalizacije je prevzela vlogo izvedenca. Tožnica poudarja, da v obravnavanem postopku ne gre za vprašanje skrbnosti vlagateljice kot matere mld. pacientke, ampak za ugotavljanje dejanskega dogajanja glede njenih izjav ob zdravljenju hčerke pri tožnici. Da so doktrina in pravila stroke, ki jih zdravniki morajo upoštevati, saj sicer lahko odgovarjajo za strokovno napako, ob zdravstvenem stanju, kot je bilo pri mld. pacientki, za tako majhnega otroka jasni in da narekujejo hospitalizacijo, da je bila ta s strani vlagateljice odklonjena in da je bilo to posledično zapisano v zdravstveno dokumentacijo, so izpovedali trije tožničini zdravniki, ki so se z vlagateljico osebno srečali pri zdravljenju njene hčerke. Toženka se do njihovih izpovedi ni opredelila. Dejstva je ugotavljala mimo trditvene podlage, njeni razlogi temeljijo na laičnih predpostavkah. Ko navede, da verjame izpovedbi zdravnika F.F., da je vlagateljica, ko je v četrtek, 9. 6. 2016, klicala po telefonu, zavrnila oziroma ni želela hospitalizacije čez vikend, se nato toženka spusti v strokovno presojo potrebnosti hospitalizacije. Trditev, da o hospitalizaciji oziroma njeni odklonitvi tožničini zdravniki z vlagateljico niso veliko razpravljali ali se pregovarjali, pomeni arbitrarno sklepanje, ki se ga ne da preizkusiti. Nasprotno je tožnica z izpovedbami zdravnikov izkazala, da jim je vlagateljica v različnih fazah zdravljenja izrazila zavrnitev z njihove strani indicirane hospitalizacije. Tožnica pripominja, da je bilo v postopku ugotovljeno (zapisnik pripravljalnega naroka z dne 22. 5. 2017), da sporni zapis o odklonitvi hospitalizacije ni privedel do vlagateljičinih težav pri CSD, s čimer toženka utemeljuje odločitev, ampak je vlagateljica sama povedala, da prijava pri CSD ni imela zveze s tožničinim ravnanjem tožnice in je izvirala iz "družinske zadeve".

7. Kot navaja tožnica, je bila nesporno pri mld. pacientki v juniju 2016 ugotovljena okužba sečil, pri čemer je bilo strokovno utemeljeno hospitalno zdravljenje, kar je bilo predočeno vlagateljici kot pri vsakem takšnem primeru. Kot izhaja tudi iz izpovedbe specialistke pediatrije E.E., so vlagateljico dan po obravnavi mld. pacientke seznanili, da je izvid preiskave urina na testni ploščici patološki in da bi bilo glede na starost potrebno bolnišnično zdravljenje, saj je šlo za dojenčico, ki jo je treba po strokovnih smernicah hospitalizirati zaradi zdravljenja z antibiotiki. Vlagateljica je 8. 6. 2016 z deklico po opravljenem pregledu in odvzemu urina odšla domov, kljub že tedaj s strani zdravstvenega osebja indicirani hospitalizaciji, sicer z dogovorom, da telefonsko poizve za izvide preiskave urina. Po navodilih je v bolnišnico poklicala naslednji dan, ko ji je bil predočen patološki izvid urina in ponovno predlagana hospitalizacija deklice, ki jo je zavrnila. Ker je ta komunikacija potekala po telefonu, je logično in življenjsko, da odklonitve hospitalizacije vlagateljica ni mogla podpisati; prisiliti, da v ta namen pride v bolnišnico, pa stranke ni možno. Glede na povedano ne vzdrži razlogovanje toženke, da verjame, da bi se vlagateljica v primeru resnosti hčerkinega zdravstvenega stanja vrnila v bolnišnico; ob predočenem patološkem izvidu urina se namreč ni, nasprotno, hospitalizacijo je v telefonskemu pogovoru z F.F. zavrnila. O seznanitvi vlagateljice s predlagano hospitalizacijo so v postopku pri toženki izpovedali specialista pediatrije E.E. in F.F. ter specializantka G.G.. Protokol postopanja v primeru okužbe sečil pri dojenčku je jasen, v izpodbijani odločbi zavzeta nasprotna stališča pa neutemeljena in v nasprotju s pravili stroke.

8. Tožnica tudi vztraja, da je vlagateljica že pred vložitvijo zahteve za prvo obravnavo prejela izvide, ki so ji bili večkrat poslani (v juliju in v novembru 2016). S pisnim dokazom o tem sicer ne razpolaga, ker se izvidi ne pošiljajo priporočeno, prav tako se takrat na oddelku ni vodila knjiga odposlane pošte. Iz ambulantnega izvida pediatrične nujne pomoči pa izhaja, da je bil izpisan enkrat v juliju 2016 (6. 7. 2016), drugič pa v novembru 2016 (15. 11. 2016), torej je bil tedaj tudi poslan vlagateljici. To je izpovedala tudi zdravnica E.E. in ni videti razloga, podatka oziroma okoliščine, ki bi nakazovala nasprotno. Pri čemer ni zanemariti, da je vse preostale izvide, ob enakem načinu pošiljanja in dejstvu, da naslova prebivališča ni spreminjala, vlagateljica prejela. Tožnica je tožbi priložila izpodbijano odločbo, sodbo tega sodišča, št. III U 227/2017-17 z dne 21. 3. 2019, in sklep toženke, št. 021-32/2017-21 z dne 22. 9. 2017, kot dokaze za svoje navedbe pa je predlagala še listine, ki jih je predložila že ob tožbi v zadevi III U 227/2017 in se tako nahajajo v spisu toženke.

9. Hkrati s tožbo je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Predlagala je namreč odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodbe, skladno z določbami drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Kot navaja, bi izvršitev odločbe, zlasti v 1. točki izreka, imela ireverzibilne posledice. Zapisi v zdravstveni dokumentaciji, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, so izjemnega pomena tako za pacienta, kot za izvajalca zdravstvenih storitev, saj so edini pisni dokument, ki dokazuje ravnanja izvajalca skladno s pravili stroke in doktrino. Tudi v zvezi s konkretnim postopkom zdravljenja bi se tožnica lahko znašla v postopku ugotavljanja morebitne zdravniške napake. Izvajalci zdravstvene dejavnosti so po Zakonu o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej) dolžni voditi zdravstveno dokumentacijo in druge evidence v skladu s posebnim zakonom. Tudi ZPacP jim nalaga obveznosti dokumentiranja raznih podatkov, odločitev in izjav pacienta v zdravstveni dokumentaciji, preko katere se uresničujejo pacientove pravice in izvršujejo obveznosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Če bi morala tožnica brez utemeljene podlage popraviti v zdravstveni dokumentaciji navedene podatke, bi se ji prizadela težko popravljiva škoda, do katere bi lahko prišlo pri morebitnemu ugotavljanju njene odškodninske odgovornosti, odgovornosti za prekršek ali odgovornosti zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca za katero od kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje. Toženkina praksa bi bistveno vplivala na izvajanje procesov in sledljivost podatkov, ki jih morajo zagotavljati izvajalci zdravstvene dejavnosti. Tako grozeča škoda je dolgoročna in težko popravljiva. Tožnica si ne more predstavljati situacije, ko bi morala popraviti izvid oziroma odpustno pismo in ga vročiti vsem naslovnikom oziroma vložiti v vse predpisane evidence in sisteme, po pravnomočnem zaključku postopka pa v primeru odprave izpodbijane odločbe vzpostaviti prejšnje stanje, v celoti to ne bi bilo mogoče. Zato je potrebna izdaja začasne odredbe. Po mnenju tožnice njene navedbe dajejo tudi podlago za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, saj je taka ureditev, glede na trajajoče in ponavljajoče se tovrstne postopke pri tožnici, potrebna. Pri tem se sklicuje na v tožbi predlagane dokaze ter na predpise in iz njih izhajajoče obveznosti tožnice kot izvajalca zdravstvene dejavnosti.

10. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve, odgovora na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe pa ni podala.

11. Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe s prilogami sta bila skladno z 19. členom ZUS-1 vročena B.B., ki je kot mati in zakonita zastopnica mld. pacientke vložila obravnavano zahtevo (v nadaljevanju tudi: prizadeta stranka), vendar odgovora nanju ni podala.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Z izpodbijano odločbo je toženka odločala o zahtevi za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic v ponovnem postopku, ki je sledil sodbi III U 227/2017-17 z dne 21. 3. 2019, s katero je to sodišče v obravnavani zadevi prvotno izdani sklep toženke, št. 021-32/2017-21 z dne 22. 9. 2017, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni ustrezno upoštevala stališč iz omenjene sodbe, sodišče pa ugotavlja tudi nadaljnje pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, zaradi katerih izpodbijane odločbe ne more potrditi kot pravilne in zakonite.

14. ZPacP v II. poglavju ureja pacientove pravice, in sicer v 5. členu našteva pacientove pravice, ki jih ureja ta zakon, v nadaljnjih členih pa podrobneje ureja posamezne od njih. Kot posebno pravico opredeljuje tudi pravico do obravnave kršitev pacientovih pravic. V tej zvezi predvideva prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred pristojno osebo izvajalca zdravstvene dejavnosti in nato drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred toženko. Postopek z zahtevo za prvo in z zahtevo drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic je urejen v V. poglavju ZPacP. Kot izhaja iz drugega odstavka 78. člena ZPacP, lahko senat toženke zahtevi za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic (v nadaljevanju: drugi zahtevi) delno ali v celoti ugodi ali jo zavrne. Če zahtevi ugodi, lahko sprejme zlasti odločitve, navedene v nadaljevanju te zakonske določbe, med drugim izvajalcu zdravstvene dejavnosti naloži odpravo ugotovljenih nepravilnosti in poročanje o izvedenih ukrepih (1. alineja drugega odstavka 78. člena ZPacP). Če je drugi zahtevi ugodeno, mora izrek odločitve, upoštevajoč naravo kršitve, nedvoumno določati način in rok odprave kršitve ter odločitev o stroških postopka (peti odstavek 78. člena ZPacP).

15. Kot je sodišče navedlo že v sodbi III U 227/2017-17, se na podlagi 65. člena ZPacP, če ta zakon ne določa drugače, v postopku z zahtevo za drugo obravnavo pred toženko subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP je dolžan organ v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje stvari in mora v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Načelo materialne resnice zahteva, da mora biti posamična zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana. V skladu z 213. členom ZUP se v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank. Obrazložitev odločbe pa mora imeti vse sestavine, ki jih predpisuje prvi odstavek 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima takšne vsebine, sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, stranki pa je odvzeta možnost, da odločitev učinkovito izpodbija, zaradi česar se lahko utemeljeno sklicuje na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

16. Izpodbijana odločba oziroma njena obrazložitev navedenim zakonskim zahtevam ne ustreza. Kot je razvidno iz že povedanega, je toženka v ponovnem postopku, čeprav v odločbi navede drugače, sprejela drugačno odločitev kot s prvotno izdanim sklepom z dne 22. 9. 2017, s katerim je bilo tožnici naloženo, da odpravi ugotovljene nepravilnosti v zapisniku - odpustnem pismu z dne 19. 11. 2016, medtem ko se z izpodbijano odločbo tožnici nalaga, da izda popravek ambulantnega izvida mld. pacientke z dne 6. 7. 2016 (pri čemer se v upravnem spisu nahaja tudi izpis ambulantnega izvida z dne 15. 11. 2016, ki se nanaša na isti pregled). Pri tem pa toženka v obrazložitvi odločbe ni (tudi s pravnega vidika) opredelila, na kršitev katerih od pravic iz ZPacP se je nanašala zahteva, ki jo je obravnavala, kot tudi ni opredelila, kršitev katere z ZPacP določene pravice je v postopku ugotovila. Kot upravičeno opozarja tožnica, namreč predmet postopka, kot je obravnavani, niso presoja, ali je vlagateljica v zvezi z zdravljenjem mld. hčerke (ravnala kot) skrbna mati, in njene težave pri CSD, pač pa ugotavljanje, ali je bila kršena katera od z ZPacP določenih pacientovih pravic in sprejem odločitve oziroma ukrepov zaradi (odprave) takšne kršitve. Že z navedenega vidika je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva do te mere, da ne omogoča njenega preizkusa.

17. Nadalje, toženka je v izpodbijani odločbi naštela listine, ki jih je vpogledala kot dokaze. Med njimi je tudi zapisnik o obravnavi z dne 20. 6. 2017, na kateri so bili kot priče zaslišani C.C., stara mati mld. pacientke, D.D., pediatrinja mld. pacientke, ter pri tožnici zaposleni zdravniki E.E. in F.F., specialista pediatrije, in specializantka G.G.. Da so se v ponovnem postopku prebrale zapisniško zabeležene izpovedbe prič, za stranke ni sporno. Toženka je, kot je razbrati iz obrazložitve odločbe, upoštevala tudi v postopku podane izjave vlagateljice B.B.. Po presoji sodišča pa toženka tudi v ponovnem postopku ni zadostila predpisanemu standardu glede presoje izvedenih dokazov oziroma obrazložitve te presoje v izpodbijani odločbi. V tej je, kot rečeno, izvedene dokaze naštela in se nato sklicevala zgolj na vsebino nekaterih od njih. Toženka se torej v svoji obrazložitvi ni opredelila do vsebine in pomena vseh izvedenih dokazov, povedano drugače, toženka ni navedla razlogov, odločilnih za presojo vseh izvedenih dokazov, vsakega posebej in vseh skupaj, kot to zahteva ZUP (10. člen in prvi odstavek 214. člena). Tako npr. ni niti povzela in predvsem ne celostno presodila izpovedb vseh tožničinih zdravnikov, tudi E.E. in G.G..

18. Tožnica prav tako utemeljeno ugovarja, da je toženka v izpodbijani odločbi sprejemala zaključke izrazito strokovno medicinske narave, čeprav ni izkazano, da bi razpolagala z ustreznim strokovnim znanjem za to. Tudi po presoji sodišča namreč toženka v senatu, ki so ga, kot je razbrati iz uvoda izpodbijane odločbe, sestavljali dva pravnika in diplomirana medicinska sestra, ne more sama ugotavljati, ali je bilo glede na zdravstveno stanje mld. pacientke potrebno oziroma nujno bolnišnično zdravljenje. Za ugotavljanje oziroma presojo s tem povezanih dejstev bi, kolikor je štela, da je to pomembno za rešitev zadeve, morala opraviti dokaz z izvedencem (189. člen ZUP).

19. Predvsem pa sodišče - glede na navedbe, s katerimi tožnica ugovarja, da popravljanje izvidov kot zdravstvene dokumentacije ni dopustno, ter izrek (iz 1. točke) izpodbijane odločbe - opozarja na peti odstavek 41. člena ZPacP, ki v okviru urejanja pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo med drugim določa, da ima pacient pravico zahtevati, da se dodajo njegove pripombe k zapisom v zdravstveni dokumentaciji. To je torej okvir, ki ga s tega vidika določa zakon in ki ga mora upoštevati toženka pri odločanju v zadevi.

20. Pomanjkljivi so tudi razlogi, ki se nanašajo na 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Toženka namreč ni navedla pravne podlage, ki je temelj za njena stališča o (ne)pravočasnosti izdajanja izvidov, pri čemer sodišče pripominja, da je tudi vsa s tem povezana dejstva treba konkretno navesti in presoditi vse dokaze, ki so relevantni za njihovo ugotovitev. Sodišče pa tudi ugotavlja, da je toženka tožnici za izvedbo ukrepov v 2. točki izreka določila rok 30 dni od prejema odločbe, za povrnitev potnih stroškov vlagateljici v 3. točki izreka pa rok 15 dni od prejema odločbe, medtem ko iz obrazložitve odločbe izhaja, da navedena roka roka tečeta od pravnomočnosti odločbe. V tem smislu je torej podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe.

21. Kot sledi iz povedanega, izpodbijana odločba ni obrazložena, kot zahteva zakon, podana so tudi nasprotja med njenim izrekom in obrazložitvijo, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ob ugotovljenih kršitvah pravil postopka tudi ni mogoče zaključiti, da je bilo v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napravljen pravilen sklep o njem, 19. točka obrazložitve pa kaže tudi na možnost, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Sodišče je zato na temelju 3., 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti in v zadevi ponovno odloči. 22. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj stranke v upravnem sporu niso navajale novih dejstev in predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev. Toženka in prizadeta stranka izvedbe glavne obravnave niti smiselno nista zahtevali.

23. Sodišče ni v sporu polne jurisdikcije samo odločilo o stvari. Pri takšnem odločanju, ki ga ureja prvi odstavek 65. člena ZUS-1, gre zgolj za možnost, ki pomeni izjemo od temeljnega koncepta upravnega spora kot sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov uprave in ki se zato uporabi le izjemoma. Sodišče tega ni storilo, pri čemer je poleg narave stvari upoštevalo, da nobena od strank ni utemeljila, da bi ji novi postopek pri toženki prizadel težko popravljivo škodo. Pri čemer je treba dodati, da je tudi zato sodišče o tožbi odločilo hitro in da mora toženka po zakonu o zadevi odločiti v roku 30 dni od prejema te sodbe in pri tem upoštevati pravno mnenje ter stališča sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

24. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu urejajo določbe 32. člena ZUS-1. Po prvem odstavku tega člena tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

25. Glede na opisano ureditev po ZUS-1 je vložena tožba predpostavka za odločanje upravnega sodišča o predlogu oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe, pri čemer se z začasno odredbo po 32. členu ZUS-1 izvršitev izpodbijanega akta zadrži oziroma stanje uredi le začasno, do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Če je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni več mogoče izdati. Ko je sprejeta pravnomočna odločitev sodišča o tožbi, namreč ni več potrebe po začasnem preprečevanju posledic, ki naj bi se dokončno odvrnile s pravnomočno odločitvijo o tožbi. Glede na navedeno v konkretnem primeru ni več podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka, zoper katero pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje sodbe, tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je zato tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (peti odstavek 32. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

26. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče - ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik - v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov tega upravnega spora v višini 15,00 EUR, ki ji ga mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške, nastale v upravnem sporu na prvi stopnji, razen sodnih taks. Glede teh je treba pojasniti, da bo za tožbo plačano sodno takso tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona), sodne takse za postopek z začasno odredbo pa od nje glede na sprejeto odločitev, že omenjeno opombo 6.1.c taksne tarife ZST-1 in v tej zvezi ustaljeno prakso sodišče ne bo terjalo.

27. Toženka in prizadeta stranka povračila stroškov tega sodnega postopka nista uveljavljali; tudi če bi ga, pa glede na sprejeto odločitev, do tega ne bi bili upravičeni.