Jedro

Z vključitvijo predsobe in sanitarij v dvosobno stanovanje leta 1968, kar je bilo tedaj vse družbena lastnina, sta postala tudi vključena prostora sestavina stanovanja ter je imelo stanovanje že leta 1968 enoten in nedeljiv materialnopravni položaj. Zato je imetnica pravice uporabe postala lastnica celega stanovanja po določbi 112. člena SZ že z uveljavitvijo SZ. Ker je bilo sporno stanovanje pridobljeno s kupno pogodbo in torej ni postalo splošno ljudsko premoženje na podlagi v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji navedenih predpisov o podržavljenju (drugi odstavek 113. člena SZ), je prva toženka morala prodati to stanovanje tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je dvosobno stanovanje v prvem nadstropju poslovno - stanovanjske stavbe v Novem mestu, ki se sestoji iz kuhinje, dveh sob, kopalnice in predsobe s pritiklinami, v skupni izmeri 50,10 m2, izključna last prve toženke. Drugemu tožencu je naložilo, v skladu s sprednjo ugotovitvijo, da dovoli vpis lastninske pravice na prvo toženko. S sodbo na podlagi pripoznave pa je prvi toženki naložilo, da v 15 dneh sklene s tožnikom kupoprodajno pogodbo za obravnavano stanovanje v skladu z določili 117. člena Stanovanjskega zakona za kupnino 406.006,00 SIT. O stroških postopka je odločilo tako, da mora drugi toženec povrniti tožniku stroške prve stopnje 108.155,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno, odločbo o stroških pa je delno spremenilo v korist pritožnika tako, da je ta dolžan solidarno s prvo toženko povrniti tožniku le 76.500,00 SIT z obrestmi.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil drugi toženec iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikov zahtevek zavrne ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji revident izpodbija verodostojnost priložene kupoprodajne pogodbe z dne 3.6.1968, ker da gre le za prepis in da se o dokazni vrednosti te listine pritožbeno sodišče ni izreklo.

Stanovanje ni bilo prodano ter je glede te okoliščine pomembna okoliščina, da je lastnica stanovanja po podatkih zemljiške knjige še vedno bivša lastnica. Del hiše, v katerem se nahaja kopalnica in predsoba spornega stanovanja, je bil materi drugega toženca vrnjen v denacionalizacijskem postopku in zato prva toženka s tem delom ne more razpolagati. S prodajo stanovanja je tako kršila revidentovo lastninsko pravico. Končno Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je lastninil samo zemljišča in stavbe, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih pravnih podlagah.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje dejansko stanje: Stavba, v kateri se nahaja sporno dvosobno stanovanje, je bila nacionalizirana leta 1964. Mati drugega toženca je leta 1965 uspela izvzeti iz nacionalizirane stavbe dvosobno stanovanje. To stanovanje je zatem 3.6.1968 prodala prvi toženki. Zaključek o prodaji stanovanja sta oprli na neoverjen prepis pogodbe z dne 3.6.1968, na izpoved podpisnika pogodbe za prvo toženko - takratnega direktorja M. H., na dejstvo, da je prva toženka od takrat dalje s stanovanjem razpolagala in da formalna zemljiškoknjižna lastnica to je mati drugega toženca glede razpolaganj prve toženke ni imela nobenih pripomb od leta 1968 dalje. Dalje sta ugotovili, da je dvosobno stanovanje merilo 45,50 m2 ter da ga je prva toženka po nakupu 1968. leta adaptirala tako, da je usposobila še kopalnico v izmeri 2,79 m2 in predsobo v izmeri 1,89 m2 na nacionaliziranem delu hiše in da je s tako adaptacijo na 50,10 m2 povečano sporno dvosobno stanovanje predstavljalo v celoti družbeno lastnino v uporabi prve toženke. Na tem stanovanju je bila imetnica stanovanjske pravice tožnikova mati od leta 1968 dalje. Materi drugega toženca je bila z delno odločbo o denacionalizaciji sicer vrnjena polovica nacionalizirane hiše (v katerem delu se nahajata tudi omenjena kopalnica in predsoba spornega stanovanja). Ker pa je bila prva toženka imetnica pravice uporabe na celem dvosobnem stanovanju že pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona in Zakona o denacionalizaciji, je po zaključkih sodišč nižjih stopenj postala lastnica spornega stanovanja na podlagi 111. in 112. člena SZ. Glede zatrjevanega denacionaliziranega dela stanovanja (kopalnice in predsobe) pa sta menili, da bo morala biti v tem delu denacionalizacija izvedena na drug možen način. Na podlagi takih ugotovitev sta presodili, da je prva toženka lastnica celega dvosobnega stanovanja, da je drugi toženec dolžan dovoliti ustrezno zemljiškoknjižno ureditev lastninske pravice in da je prva toženka dolžna tožniku prodati sporno stanovanje po pogojih 117. člena SZ.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe sprejemljivo odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja drugega toženca, tudi v zvezi z odločbo o nacionalizaciji stavbe, poznejšem izvzetju dvosobnega stanovanja iz nacionalizacije, v zvezi z delno odločbo o denacionalizaciji, s stanovanjskimi pogodbami in v zvezi z osporavano prodajo stanovanja. Izpodbijana sodba vsebuje tako razloge o vseh odločilnih dejstvih spora, ki jih je načenjala pritožba. Revizijska izvajanja, ki se nanašajo na obravnavani del okoliščin, predstavljajo dejansko poseg v dokazno presojo sodišč nižjih stopenj, in jih v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati, ker odločitev ni posledica kakšnih procesnih kršitev (iz prvega odstavka 354. člena ZPP) ali zmotnih pravnih izhodišč v smislu drugega odstavka 395. člena ZPP.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Ker je bilo ugotovljeno, da je mati drugega toženca sporno stanovanje prodala leta 1968, je prva toženka v skladu s tedaj veljavnimi predpisi postala imetnica pravice uporabe na tem stanovanju. Tak status je prva toženka že tedaj (leta 1968) pridobila tudi na kopalnici in predsobi (v skupni izmeri 4,68 m2) kot delih stanovanja. Navedena dva prostora sta namreč že tedaj postala sestavina celote, to je sestavina dvosobnega stanovanja. Po določbah takrat veljavnega in pozneje spremenjenega Zakona o stanovanjskih razmerjih, je stanovanje predstavljala skupina prostorov, ki je bila namenjena za stanovanje in ki so bili praviloma gradbena celota (tako na primer prvi odstavek 4. člena ZSR iz leta 1982). Adaptacija v spornem delu je bila po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj dovoljeno opravljena in vsi prostori so takrat imeli enak pravni režim, to je, bili so v družbeni lasti. Glede na tako stanje je že tedaj, to je leta 1968, imelo celo stanovanje enoten in nedeljiv materialnopraven položaj. Kot imetnica pravice uporabe je prva toženka v skladu z določbama 111. oziroma 112. člena SZ postala lastnica celega spornega stanovanja že z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Ker je bilo sporno stanovanje pridobljeno s kupno pogodbo in torej ni postalo splošno ljudsko premoženje na podlagi v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji navedenih predpisov o podržavljenju (drugi odstavek 113. člena SZ), je prva toženka morala prodati to stanovanje tožniku (ki mu je mati kot imetnica stanovanjske pravice dala svoje soglasje). Sprejeta odločitev pa seveda ne odreka drugemu tožencu pravic, ki jih je mogel kot denacionalizacijski upravičenec pridobiti po Zakonu o denacionalizaciji na spornem delu dvosobnega stanovanja v izmeri 4,68 m2, to je kopalnici in predsobi. O tem je dalo ustrezno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Namreč po določilu 16. člena ZDen se v primerih, ko premoženja ni mogoče v celoti vrniti v naravi, izplača za razliko odškodnina. Torej tudi v takih primerih se premoženje vrne, le da v drugi obliki.

Ker po presoji revizijskega sodišča niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene kršitve ali pa take kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).