Jedro

Zgolj nestrinjanje s posameznimi dejanskimi zaključki prvega sodišča, brez argumentirane obrazložitve pritožbenih navedb, ne terja od pritožbenega sodišča, da se ponovno opredeljuje do tožnikovih trditev v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 884,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja s predvidevanji izvedeniškega mnenja, na katero je oprta izpodbijana sodba. Tožnik pred odvzemom prostosti ni imel kroničnega vnetja levega srednjega ušesa. To je posledica ambulantne terapije splošnega zdravnika pri toženki v kritičnem času. Netočni so podatki, da naj bi tožnik odklanjal terapijo in antibiotik ter da pripor na zdravstveno stanje ni mogel škodno vplivati. Zdravstveno obravnavanje tožnika v ZPKZ je bilo neustrezno. Ob sistematičnem pregledu je tožnik utrpel okužbo oziroma poškodbo srednjega ušesa levo. Tožnik bi moral biti takoj prepeljan na urgentni oddelek KC ter k specialistu ORL. Škoda je bila povzročena ob obravnavanju v ambulanti zavoda. Tožnik je v letih 2006 in 2007 uspešno prestal operacijo bobniča, ki se je ustrezno zarasel. Tožnik je bil z vnetjem srednjega ušesa nameščen v neustreznih razmerah. Bil je in je še vedno podvržen glavobolom in meglenju pred očmi. Neutemeljena je navedba, da naj se tožnik po odpravi pripora ne bi zdravil, saj je obiskoval ambulanto na M. in dr. D., kar bi izvedenca morala upoštevati. Pripor je škodno vplival na tožnikovo zdravstveno stanje. Podano je zmanjšanje življenjske aktivnosti. Zaradi odvzema prostosti je tožnik izgubil možnost honoraranega zaslužka. Vzročna zveza je izkazana, saj tožnik zaradi pripora ni bil sposoben za delo. Sodišče bi moralo priznati premoženjsko škodo, če bi podalo pravilno dokazno oceno. Tožnik je uveljavljal odškodnino za vse pravice, ki so priznane kot osebnostne pravice, zaradi česar je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek. Tožnik je trpel hude duševne bolečine in je jemal tudi zdravila, zato sodišče ni zakonito odločilo o intenzivnosti in trajanju njegovih bolečin. Evidentna je vzročna zveza med škodnim posegom ter izgubo prijateljev in znancev ter trpljenjem zaradi tega in zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnik je bil neutemeljeno aretiran na železniški postaji, ko je bilo tam veliko ljudi in je zato nastala za tožnika vtoževana škoda. Reakcija okolja je dokazana z izpovedjo tožnika, to pa bi potrdile tudi predlagane priče, če bi jih sodišče zaslišalo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožnik še navaja, da je pravočasno, 16.7.2013, sporočil sodišču naslov priče I. M., zaradi česar bi bilo dokaz mogoče izvesti, vendar ga sodišče ni izvedlo.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljilo ključne dejanske ugotovitve na podlagi dokazne ocene, izdelane v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe so prepričljivi, skladni in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbene očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbena kritika dejanskih ugotovitev prvega sodišča ne more vzbuditi tehtnega pomisleka o njihovi pravilnosti, saj ne predstavlja konkretizirane graje dokazne ocene prvega sodišča. Tožnik namreč v pritožbi zgolj ponavlja trditve, podane v okviru njegovih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zgolj nestrinjanje s posameznimi dejanskimi zaključki prvega sodišča, brez argumentirane obrazložitve pritožbenih navedb, ne terja od pritožbenega sodišča, da se ponovno opredeljuje do tožnikovih trditev v postopku. Očitek, da izvedenca nista upoštevala tožnikovih obiskov ambulante na M. je protispisen, saj je izvedenec dr. M. Ž. upošteval tudi ta podatek (stran 3 njegovega izvedenskega mnenja).

6. Pritožbena trditev, da bi reakcijo okolja potrdile tudi predlagane priče, če bi jih sodišče prve stopnje zaslišalo, je pavšalna, saj tožnik ne pojasni, za katere priče gre, kaj konkretno naj bi izpovedale in kako naj bi te izpovedbe vplivale na odločitev prvega sodišča. Pritožbenemu sodišču zato ni treba odgovarjati na tako splošne trditve.

7. Tožnik ima sicer prav, da je napačna trditev prvega sodišča, da tožnik ni sporočil naslova predlagane priče I. M. (to je pravočasno storil z vlogo z dne 16.7.2012). S tem v zvezi pa je tožnik v dopolnitvi pritožbe navedel zgolj to, da bi prvo sodišče ta dokaz (zaslišanje priče) lahko izvedlo, pa ga ni. Če tožnik s tem meri na kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je pritožba neupoštevna, saj bi tožnik na zadnjem naroku, ko je videl, da prvo sodišče ne bo izvedlo tega dokaza, moral opozoriti prvo sodišče, da vztraja pri izvedbi tega dokaza in uveljavljati kršitev določb postopka zaradi opustitve izvedbe dokaza. Ker tega ni storil pravočasno, v pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj ni tako ravnal na zadnjem naroku, je pritožba v tem delu neupoštevna (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Ob tem pritožba ne pojasni, v čem naj bi bila izpoved te priče pravno pomembna za odločitev v zadevi oziroma katera odločilna dejstva naj bi se dokazovala z izpovedbo te priče. 8. Pavšalna je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve prvega sodišča. Ker je prvo sodišče pravilno odločilo o tožbenem zahtevku, je z ozirom na delni uspeh pravdnih strank v sporu pravilna tudi odločitev o stroških postopka, temelječa na drugem odstavku 154. člena ZPP. Višine priznanih stroškov pritožba opredeljeno ne izpodbija.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).