Jedro

Zgolj s sklicevanjem na nepoznavanje prava ni mogoče utemeljiti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil podan zaradi zamude 30-dnevnega roka za podajo odgovora na tožbo. To velja še toliko bolj, ker je bila tožena stranka ob prejemu tožbe s pozivom na odgovor opozorjena na rok za vložitev odgovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložila zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Sodišče je zavrnitev predloga obrazložilo, da se opira na očitno neupravičen razlog. Po ugotovitvah sodišča se 30 dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo v času, ko je tožena stranka prejela pošiljko s pozivom na odgovor, kar je bilo 2. 1. 2011, še ni iztekel. Upoštevajoč fikcijo iz 4. odstavka 142. člena ZPP bi rok za vložitev odgovora iztekel šele 17. 1. 2011. Tožena stranka je navedla, da je bila poštna pošiljka, s katero ji je sodišče poslalo tožbo, puščena v nabiralniku, ki je v lasti in posesti najemodajalčevega brata, ta nabiralnik pa se nahaja pri vhodu v hišo, v pritličju. Pismo ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, ki se je nahajal pred vhodom v toženkino stanovanje. Sodišče se ni seznanilo z dejanskimi okoliščinami vročitve in se tudi ni opredelilo do predlogov za zaslišanje prič. Če bi sodišče na naroku izvedlo predlagane dokaze, bi se lahko prepričalo, da pošiljka s tožbo ni bila puščena v predalčniku pred stanovanjem tožene stranke. Pogoji za izdajo sklepa brez naroka, kot jih določa 2. odstavek 120. člena ZPP niso bili izpolnjeni. Vročevalec tudi obvestila o prispelem pismu, v katerem bi bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15-ih dni, v katerem ga mora tožena stranka dvigniti, ni pustil v predalčniku, ki se nahaja pred stanovanjem tožene stranke. Če bi vročevalec pismo ali vsaj obvestilo pustil v zgornjem nabiralniku, bi bila tožena stranka o pismu pravočasno obveščena, ker bi jo o tem lahko obvestil kdorkoli izmed stanovalcev. V postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo ugotovljeno, ali je tožena stranka prejela obvestilo vročevalca o prispelem pismu. Kot prava neuka stranka, je bila tožena stranka prepričana, da je rok za odgovor na tožbo pričel teči že s 30. 11. 2010, t.j. z dnem, ko je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo in je potekel s 30. 12. 2010. Ker je pošto prejela po navedenem datumu, zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče predpisati njenemu ravnanju, pač pa je posledica vročevalčeve opustitve, ko je pisemsko pošiljko s tožbo in pozivom na odgovor pustil v napačnem nabiralniku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter odločilo s pravilno uporabo določb postopka.

V postopku v delovnih in socialnih sporih se po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Iz listin in podatkov v sodnem spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno, kot določa 142. člen ZPP, toženi stranki osebno vročilo tožbo ter poziv, da v 30 dneh, kot določa 1. odstavek 277. člena ZPP, nanjo odgovori. Odgovor na tožbo je tožena stranka, kot izhaja iz poštnega potrdila, priloženega listu št. 10 sodnega spisa, po pooblaščencu oddala priporočeno na pošto 2. 2. 2011, kar je v vsakem primeru prepozno. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (2. odstavek 112. člena ZPP).

Pogoj, da sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, je po 116. členu ZPP ugotovitev, da je stranka rok za pravno dejanje zamudila iz upravičenega vzroka. Ne glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje s poizvedbami pri Pošti Slovenije ugotovilo, da je vročevalec pošiljke toženi stranki vročal osebno oziroma v hišni predalčnik, ki se je nahajal pred vhodom v stanovanje v nadstropju hiše, je tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da je pošiljko, v kateri sta bila tožba in poziv, da na tožbo odgovori, prejela 2. 1. 2011. Tudi, če bi se rok 30 dni za vložitev odgovora na tožbo štel od navedenega dne, je potekel 1. 2. 2011, kar je bil torek, odgovor, ki ga je tožena stranka vložila obenem s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje dne 2. 2. 2011 je torej tudi v tem skrajnem primeru prepozen. Navedena dejstva dokazujejo listine v spisu in navedbe tožene stranke, zato so dokazi, ki jih predlaga nepotrebni in bistvenih dejanskih ugotovitev ne bi spremenili. Na nepoznavanje prava se tožena stranka ne more sklicevati, poleg tega pa je bila s pozivom, za katerega sama navaja, da ga je prejela 2. 1. 2011 seznanjena, da mora v 30 dneh na tožbo odgovoriti, ker bo v nasprotnem primeru sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožena stranka, ki glede zamude roka, tudi če se začetek štetja določi na 3. 1. 2011, sklicuje le na nepoznavanje pravne ureditve, ne navaja opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga, je predsednica senata na podlagi pristojnosti iz 120. člena ZPP pravilno sklenila, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo.

Ker s pritožbo ni uspela, je sodišče tudi sklenilo, da na podlagi 154. člena ZPP stroške pritožbe tožena stranka nosi sama.