Glede na to, da je obdolženčeva zagovornica dopolnitev pritožbe v spis vložila na dan odločanja zunajobravnavnega senata, slednji pa o njej ni vsebinsko odločil, je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in s tem tudi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je po svoji naravi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata razveljavi.
1.Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 31104/2026-5 z dne 4. 5. 2026 zoper obdolženca A. A. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 31104/2026-16 z dne 8. 5. 2026 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.
2.Obdolženčeva zagovornica je zoper sklep o odreditvi pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Zatrjuje, da je bila obdolžencu v postopku odvzeta možnost učinkovitega izvrševanja pravice do pravnega sredstva oziroma pravice do obrambe v jeziku, ki ga razume, saj je zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločal, še preden bi bil sklep v prevodu vročen obdolžencu, poleg tega pa pri presoji ni upošteval navedb in dokazov, ki jih je obramba podala v pravočasni dopolnitvi pritožbe dne 8. 5. 2026. Obdolžencu naj bi bila v postopku kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, dežurna preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat pa naj bi neustrezno presodila tudi, da so podani vsi pogoji za pripor.
3.Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in Vrhovnemu sodišču predlagala, da jo zavrne. Po njeni oceni je bila obdolženčeva pravica do pritožbe oziroma njegova pravica do obrambe v zadostni meri varovana z aktivnostmi njegove zagovornice, ki je kot kvalificirana oseba v postopku branila in varovala obdolženčeve interese ter v največji meri skrbela za njegovo učinkovito obrambo, medtem ko pritožbene navedbe oziroma dokazi, ki jih je zagovornica priložila z dopolnitvijo pritožbe, niso bili takšne vrste, da bi lahko vplivali na pravilnost sklepov nižjih sodišč. Postopek v obravnavani zadevi ustreza priporni fazi odločanja, v kateri je kontradiktornost omejena, dežurna preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat pa sta v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno obrazložila tudi vse zakonsko in ustavno določene pogoje za pripor.
4.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, da se o njem izjavita. Obdolžencu pošiljke ni bilo mogoče vročiti, saj ga na naslovu bivanja v Švici, kot ga je navedel ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico, ni bilo mogoče najti in se je pisanje dvakrat vrnilo kot nevročeno. Zagovornica je v izjavi vztrajala pri zatrjevanih kršitvah ter dodala, da aktivno delovanje zagovornice po uradni dolžnosti ne more nadomestiti obdolženčevih možnosti, da v postopku sodeluje (tudi) sam.
5.Eden izmed temeljnih pogojev za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti je tudi, da je sklep o odreditvi pripora, ki se izpodbija z izrednim pravnim sredstvom, pravnomočen (četrti odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je moralo zato v konkretni zadevi najprej presoditi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zahtevi.
6.V dosedanji praksi Vrhovnega sodišča so bili že obravnavani primeri, ko sodišče druge stopnje iz kakršnegakoli razloga ni odločilo o vseh pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sprejeto stališče je bilo, da sodba v takšnem primeru postane pravnomočna, saj mora sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 388. člena ZKP o vseh pritožbah zoper isto sodbo odločiti z eno odločbo. Dejstvo, da v posameznih primerih ni bilo vsebinsko odločeno o vseh pritožbah, je bilo obravnavano kot procesna kršitev, ki jo je bilo mogoče sanirati zgolj v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti na način, da je bila sodba sodišča druge stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje.
7.Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da ne gre za odločanje o glavni stvari, temveč za sklep o odreditvi pripora. V tovrstnih (pripornih) zadevah je sodna praksa izoblikovala izjemo, po kateri je dopustno, da sodišče druge stopnje o pritožbah zoper isti sklep odloči z več odločbami, saj je dana prednost hitremu reševanju pritožb. Sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora v tovrstnih primerih ne postane pravnomočen že z odločitvijo o pritožbi tistega upravičenca (obdolženca ali zagovornika), ki se je pritožil prvi, temveč šele tedaj, ko ga ni več mogoče izpodbijati s pritožbo oziroma ko je odločeno tudi o pritožbah ostalih upravičencev.
8.V obravnavani zadevi je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je bil sklep o odreditvi pripora obdolženčevi zagovornici vročen dne 5. 5. 2026, obdolžencu pa v prevodu dne 11. 5. 2026 (red. št. 5). Rok za vložitev pravnega sredstva je začel teči od zadnje vročitve (četrti odstavek 120. člena ZKP), tako da se je glede na četrti odstavek 202. člena ZKP iztekel dne 12. 5. 2026. Obdolženčeva zagovornica je pritožbo vložila dne 6. 5. 2026 (red. št. 11), nato pa je dne 8. 5. 2026 vložila še dopolnitev pritožbe (poimenovana kot "vloga k pritožbi - dopolnitev dokaznih predlogov in pravna pojasnila," red. št. 18). Obdolženec pritožbe v zakonsko določenem roku ni vložil.
9.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zunajobravnavni senat glede na opisane spisovne podatke vsebinsko odločal o pritožbi obdolženčeve zagovornice in jo zavrnil, medtem ko obdolženec v zakonsko določenem roku pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora ni vložil. V obravnavani procesni situaciji je torej sklep o odreditvi pripora postal pravnomočen z iztekom pritožbenega roka za obdolženca (tj. 12. 5. 2026), saj ga tedaj nihče izmed upravičencev ni mogel več izpodbijati s pritožbo. Dejstvo, da zunajobravnavni senat po vložničinih trditvah ni odločil o delu njene pritožbe, pa ne pomeni, da sklep o odreditvi pripora iz tega razloga ni postal pravnomočen, temveč je treba vložničine navedbe razumeti (zgolj) kot vsebinsko zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s kršitvijo 25. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče je glede na navedeno pristopilo k vsebinskemu odločanju o zahtevi.
10.Vložnica zastopa z zahtevo najprej stališče, da je zunajobravnavni senat o njeni pritožbi odločal preuranjeno, saj v času pritožbenega odločanja sklep o odreditvi pripora sploh še ni bil vročen obdolžencu v jeziku, ki ga razume. Na tej podlagi zatrjuje kršitev obdolženčeve pravice do (učinkovitega) pravnega sredstva, pravice do obrambe in pravice do uporabe lastnega jezika v postopku, ker naj bi bilo o njeni pritožbi odločeno, še preden bi obdolžencu začel teči rok za pritožbo.
11.Zahteva za varstvo zakonitosti s temi navedbami ne more utemeljiti nobene izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Kot je bilo že pojasnjeno, se je v pripornih zadevah zaradi zahteve po hitrem odločanju o posegih v posameznikovo pravico do osebne svobode oblikovalo stališče, po katerem je dopustno, da sodišče druge stopnje o pritožbah zoper isti sklep o priporu odloči z več odločbami. Ustavno sodišče RS v takšni razlagi zakona ni prepoznalo protiustavnosti, saj gre za stališče, ki je obdolžencu v korist in mu zagotavlja, da sodišče kar najhitreje preizkusi zakonitost in pravilnost sklepa, ki posega v njegovo pravico do osebne svobode. Glede na to, da sklep o odreditvi pripora z odločitvijo o prvo vloženi pritožbi še ne postane pravnomočen, zunajobravnavni senat s tem, ko je v konkretni zadevi o zagovorničini pritožbi vsebinsko odločal še preden bi obdolžencu začel teči rok za vložitev pritožbe, ni prekršil nobene zakonske ali ustavne določbe. Obdolženec bi lahko do izteka pritožbenega roka tudi sam vložil pritožbo, medtem ko bi jo lahko zanj v tem času vložila tudi njegova zagovornica.
12.Vložnica nadalje trdi, da zunajobravnavni senat v postopku s pritožbo ni upošteval celotnega gradiva, ki ga je obramba vložila v spis z namenom izpodbijanja pogojev za pripor, zlasti obstoja utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj ter pripornega razloga begosumnosti.
13.Odgovor na vložničina izvajanja je v tem delu dvoplasten. V enem delu zahteve vložnica trdi, da se zunajobravnavni senat ni vsebinsko opredelil do predložene medicinske dokumentacije Splošne bolnišnice Brežice z dne 3. 5. 2026 in Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z dne 5. 5. 2026, ki naj bi potrjevala bistvo obdolženčevega zagovora. Te navedbe ne morejo biti uspešne, saj je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je vložnica omenjeno medicinsko dokumentacijo v spis predložila skupaj z ugovorom zoper obtožnico dne 15. 5. 2026 (red. št. 32, priloge B7 - B9), kar je bilo torej po izteku roka za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora.
14.Drugače pa je z vložničinimi navedbami, ki se nanašajo na očitek, da zunajobravnavni senat pri odločanju o njeni pritožbi ni upošteval pravočasne dopolnitve pritožbe z dne 8. 5. 2026. Vložnica zatrjuje, da se zunajobravnavni senat do njenih navedb in predloženih dokazov ni vsebinsko opredelil oziroma v razlogih sklepa niti ni pojasnil, zakaj predloženi dokazi za odločitev niso upoštevni, v čemer vidi vložnica bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev obdolženčevih temeljnih procesnih jamstev.
15.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu utemeljena. Primerjava razlogov sklepa zunajobravnavnega senata I Ks 31104/2026-16 z dne 8. 5. 2026 in vsebine zagovorničine dopolnitve pritožbe z istega dne namreč pokaže, da se zunajobravnavni senat v nobenem delu obrazložitve ni opredelil do dopolnjenih pritožbenih navedb in predloženih dokazov, niti z razlogi sklepa ni pokazal, da jih ni prezrl. Glede na to, da tudi iz uvoda sklepa zunajobravnavnega senata izhaja, da se odločitev nanaša (le) na zagovorničino pritožbo z dne 5. 5. 2026, Vrhovno sodišče ne more odreči utemeljenosti vložničinim trditvam o tem, da o dopolnitvi njene pritožbe ni bilo vsebinsko odločeno.
16.Zagovornica je pritožbo s predloženimi dokazi in pravnimi pojasnili dopolnila dne 8. 5. 2026, kar je bilo pred iztekom pritožbenega roka, zato bi moral zunajobravnavni senat o njej odločiti bodisi na seji dne 8. 5. 2026 bodisi kasneje. Kot je razvidno iz podatkov spisa, o delu zagovorničine pritožbe ni bilo odločeno niti s sklepom z dne 8. 5. 2026 niti kasneje, s čimer je bila kršena obdolženčeva pravica do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora (četrti odstavek 202. člena ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS). Glede na to, da je obdolženčeva zagovornica dopolnitev pritožbe v spis vložila na dan odločanja zunajobravnavnega senata, slednji pa o njej ni vsebinsko odločil, je izpodbijani sklep I Ks 31104/2026-16 z dne 8. 5. 2026 obremenjen s kršitvijo obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in s tem tudi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je po svoji naravi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
17.Vrhovno sodišče pri razsoji ni sprejelo izvajanj vrhovne državne tožilke v smeri, da so bila obdolženčeva procesna jamstva dovolj učinkovito varovana že z aktivnostmi njegove zagovornice (in da zato njegove morebitne pritožbene navedbe ne bi vplivale na odločitev o priporu), niti navedb, da vsebina dopolnjene pritožbe ni bila takšne vrste, da bi lahko vplivala na pravilnost sklepov nižjih sodišč. Prvič, zagovornik je resda upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam (prvi odstavek 75. člena ZKP), vendar pa v kazenskem postopku nastopa (zgolj) kot obdolženčev pomočnik. Zagovornik v postopku torej ne nastopa namesto obdolženca, ampak poleg njega, zato je izključno obdolžencu prepuščena odločitev o tem, na kakšen način bo izvrševal svojo obrambo (tj. sam, z zagovornikom, ali pa sam in z zagovornikom). In drugič, kršitev obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva že po svoji naravi utemeljuje vpliv ugotovljene kršitve na zakonitost sodne odločbe, saj ni mogoče sprejeti naziranja, po katerem bi bilo od vsebine (dopolnjene) pritožbe odvisno, ali bi jo moralo sodišče obravnavati ali ne. Obdolženec in zanj njegov zagovornik (oziroma v konkretni zadevi zagovornica) imata pravico, da zoper sklep o odreditvi pripora vložita pritožbo, ki jo mora zunajobravnavni senat ob izpolnjenih procesnih predpostavkah obravnavati in o njej odločiti, četudi je morebiti vsebinsko neutemeljena oziroma ponuja pravno nerelevantne navedbe in dokaze. Vrhovno sodišče sodi, da bi drugačno stališče izvotlilo obdolženčevo ustavno varovano pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, zato ne more biti sprejemljivo.
18.Vrhovno sodišče je glede na naravo ugotovljene kršitve zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je sklep zunajobravnavnega senata razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Pri tem zadeve ni vrnilo v novo odločanje, saj je bil pripor zoper obdolženca s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I K 31104/2026 z dne 3. 7. 2026 že odpravljen. Vrhovno sodišče se v sodbi prav tako ni moglo vsebinsko opredeliti do preostalih vložničinih očitkov, saj so razlogi sklepa o odreditvi pripora neločljivo povezani z razlogi sklepa zunajobravnavnega senata, zaradi česar odločanje o zakonitosti pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora po razveljavitvi drugostopenjskega sklepa ni več mogoče.
-------------------------------
1Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 25826/2017 z dne 15. 5. 2025, I Ips 34090/2010-163 z dne 21. 1. 2016, I Ips 22463/2010 z dne 9. 4. 2015, I Ips 17463/2012 z dne 7. 11. 2013.
2Sklepi Vrhovnega sodišča I Ips 109/2008 z dne 11. 4. 2008, I Ips 31278/2010-237 z dne 9. 10. 2014 in drugi.
3Po drugem odstavku 132. člena ZKP postane sklep pravnomočen, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njega ni pritožbe.
4Odločba Ustavnega sodišča RS Up-487/10-20 z dne 20. 1. 2011 (tč. 7 obrazložitve).
5Prav tam (tč. 7-11 obrazložitve).
6Prim. stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 8792/2024 z dne 14. 5. 2026 o tem, da lahko upravičenci do pritožbe med pritožbenim rokom s pravnimi sredstvi prosto razpolagajo na način, da jih večkrat vložijo ali umaknejo, kar pomeni, da je imela zagovornica do izteka pritožbenega roka možnost, da s pravnim sredstvom razpolaga in ga dopolnjuje z novimi vlogami.
7Vložnica zahtevi za varstvo zakonitosti med ostalim prilaga dokazila, da je dopolnitev pritožbe poslala sodišču po pošti in po elektronski poti (tj. dne 8. 5. 2026 ob 11:17 uri, priloga B10).
8Vrhovno sodišče redoma sodi, da se v primeru, ko gre za kršitev obdolženčevih temeljnih ustavno procesnih jamstev, šteje, da je ta kršitev vplivala tudi na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017 (tč. 14 obrazložitve) ter sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022 (tč. 22 obrazložitve), I Ips 42257/2011 z dne 23. 3. 2017 (tč. 7 in 9 obrazložitve), I Ips 10603/2019 z dne 8. 12. 2022 (tč. 14 obrazložitve) in druge.
9O zagovornikovi vlogi denimo odločba Ustavnega sodišča Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017 (s sklicevanjem, med ostalim, tudi na odločbo Up-11/92 z dne 24. 10. 1996) in druge.